Minljivost ponavadi jemljemo precej tragično. Misel o tem, da smo kot ljudje minljivi, večinoma odrivamo iz svojega življenja. Razen takrat, ko nam je hudo. Takrat si minljivosti želimo, še več, takrat minljivost celo potrebujemo. Kajti takrat nas le upanje, da bo to težko minilo, opogumlja, nas dela svobodne. Toda tudi kadar je lepo, kadar nam vse uspeva, kadar se počutimo kot zmagovalci, potrebujemo minljivost, kajti tudi v tem nas šele minljivost dela svobodne: da se namreč ne upijanimo z iluzijo, da bo vedno tako.
Ta svoboda je pomembna stvar. Samo svoboden človek namreč živi, kakor je prav in ne kakor mu narekujejo ljudje, uspehi, javno mnenje in še kaj. Zato nas Gospod dela svobodne prav z minljivostjo vsega, kar je človeškega v nas. Da bi v življenju iskali in se odločali za večno in ne za minljivo. Kajti vse, prav vse, kar je človeško, bo minilo. In človeško je vse, v čemer ni ljubezni. Vse, kar se zdi kot lepo in dobro, in vse, kar se zdi kot zlo in slabo. To nam govori življenje samo. Vsi porazi, ki jih doživljamo, vsa razočaranja, vse bolečine, vse to je minevanje tega, kar je v nas človeškega.
In prav to nam pomaga živeti. Namreč dejstvo, da bo vse, kar je brez ljubezni, minilo. Nam pomaga izbirati, se odločati, nam pomaga gledati naprej. Bodisi tedaj, kadar izkoriščamo, preganjamo, delamo krivice, kadar ravnamo sebično, kadar grešimo v jezi in nevoščljivosti in sovraštvu, bodisi tedaj, ko vse to delajo ljudje nam. Vse to bo minilo, vse to bo propadlo. V nas in v drugih ljudeh, da, v vseh konkretnih ljudeh mojega življenja, pa naj bodo to še tako težki, še tako zlobni in sovražni ljudje.
To mi pravi vera. In v tej veri je življenje. Če namreč kdo nima te vere, ne more živeti. Ne more namreč odpuščati. Ne more upati, niti ne zaupati ljudem. Se ne more dvigniti iz porazov sebe ali drugih ljudi, ne more začeti na novo. Ne vidi smisla v dobroti in zvestobi. Ne more imeti rad.
Zato nas minljivost rešuje. Kajti v tem, v čemer kot ljudje umiramo, vstajamo, smo oživljeni kot novi, Božji ljudje. Postajamo bolj ljudje, bolj Božji, bolj večni. Ker zaradi minevanja iščemo neminljive stvari, na katere bi se oprli. In prav to je začetek življenja.
Vsi ti lepi in vsi ti grdi kamni našega življenja bodo namreč nekoč porušeni. Porušila jih bo ljubezen.
