Ko sem nedavno napisal članek o Armstrongu in njegovem domnevnem jemanju nedovoljenih poživil, si nisem niti približno predstavljal, da bo že čez dobra 2 meseca vse javno priznal. Armstrong v nedavnem intervjuju z Oprah v bistvu ni povedal nič bistveno novega, kar ne bi svetovna javnost že vedela.
Armstrongova zgodba je zanimiva predvsem z vidika, kako je zapriseženi borec, arogantnež, ki je za svoj cilj bil pripravljen poteptati vsa pravila fair-playa, vse do zadnjega najodločneje zanikal vse obtožbe in agresivno napadal vsakega, ki si je drznil podvomiti v njegovo čistost, nato pa naredil popoln obrat in vse priznal. Očitno je bil pritisk nanj preprosto prevelik.
Javni očitki o koruptivnem dejanju pa so v tem trenutku še kako aktualni tudi v Sloveniji. Čeprav se je v Sloveniji nabralo že kar nekaj primerov javnih osebnosti, ki so jih dobili pravzaprav s prsti v marmeladi, o čemer smo pisali tudi v Časniku, se ne spomnim, da bi kdo izmed njih priznal lastno packarijo in se posul s pepelom, celo potem, ko mu je bilo nedvoumno, s pravnomočno sodno odločbo dokazano, da je goljufal ali storil kaznivo dejanje. Njihovo (ne)priznanje seveda ni usodno za državo in družbo. Je stvar osebne drže posameznika. Bolj je pomembno, kakšne mehanizme država postavlja za odkrivanje goljufij in kako je pri tem učinkovita.
Brezzobi tigri v Sloveniji
V Sloveniji ustanavljamo državne organe, ki niso del pravosodnega sistema, ki nimajo pristojnosti izrekanja obligatornih sankcij, temveč izdajajo neka načelna mnenja, kar bi lahko v bistvu prevedli v presojanje o etičnem ravnanju posameznikov. Morda tovrsten organ dobro deluje v državi, kjer tudi v resnici veljajo visoki moralni in etični standardi in kjer tovrsten organ dejansko uživa nesporen ugled. A v Sloveniji je v javnem političnem življenju morala pogosto le prazna beseda, ki je instrumentalizirana za dosego ozkih (strankarskih) političnih ciljev. Z ustanavljanjem organov, ki so v bistvu brezzobi tigri (Komisija za preprečevanje korupcije, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic) ustvarjamo vtis o pravni državi in skrbnem nadzoru nad delovanjem javnih institucij in javnih funkcionarjev, v resnici pa si mečemo pesek v oči. Zato sta le dve možnosti. Ali tovrstne organe kadrovsko in finančno okrepimo in jim damo polna pooblastila za izrekanje obligatornih sankcij ali pa jih ukinemo. Ustanavljanje organov, ki izrekajo mnenja, na katera se požvižgamo, je tratenje proračunskega denarja in delanje norca iz ljudi. Namesto tega bi bilo bolj pametno denar vložiti v pravosodne organe s polnimi pooblastili in vložiti napore v to, da zagotovimo bolj učinkovit pravosodni sistem.
Zgodba o dveh poročilih
Armstrong je dobil dosmrtno prepoved nastopanja v športu. Poročilo, ki ga je oktobra 2012 izdala ameriška antidopinška komisija USADA, je obsegalo več kot 1000 strani s podrobnimi obrazložitvami, dokazi in izpovedi prič pod prisego. Javnosti so bili na voljo tudi videoposnetki pričanj. Poročilo je bilo tako prepričljivo, da skoraj ni bilo človeka, ki bi podvomil v njegovo objektivnost in kredibilnost.
Povsem nasprotno pa se dogaja v Sloveniji z zloglasnim poročilom Komisije za preprečevanje korupcije o nadzoru nad premoženjem predsednikov parlamentarnih strank. O kredibilnosti omenjenega poročila ne morem objektivno presojati, tako kot tega ne more laična javnost oziroma ulica. Dejstvo pa je, da je poročilo, ki nima nobenih pravnih posledic, povzročilo razpad vladne koalicije. Povrh vsega pa se na veliko polemizira o utemeljenosti obtožb v poročilu. V Sloveniji, ko niti sodne odločbe ne prisilijo posameznike, da se pokesajo in priznajo svoj greh ter prevzamejo odgovornost, je iluzorno pričakovati, da se bodo spoštovale odločitve organov, ki v končni konsekvenci zgolj trkajo na vest javnih funkcionarjev.
Resničnost navedb v poročilu se bo morala očitno dokazati na sodišču. Vse ostalo je zgolj boj za interpretacijo in za navijanje v smislu naši – vaši ter odpiranja še enega poligona za politični boj. O političnih posledicah pa bo slej ali prej odločilo ljudstvo na volitvah.
Ironično pa je, da želi v tej situaciji žezlo in usodo te države prevzeti predsednik majhne parlamentarne stranke, ki je na parlamentarnih volitvah prejela dobrih 8 odstotkov glasov. Lahko se strinjamo, da je to legitimno, vprašanje pa je, če je tudi higienično.
Foto: KPK
