O kolaboraciji in samoobrambi

prva vaska strazaV Sloveniji še danes bolj kot kdaj prej velja, da je vsaka kolaboracija, tudi ona rutinska, ki je zapovedana v Haaški konvenciji iz leta 1907, prepovedana, da je izneverjenje narodu ali celo narodna izdaja. Ta nesmisel se premleva med nami že skoraj 70 let. Da je kolaboracija nekaj povsem normalnega, rutinskega, legitimnega, da je neprijetna, toda za preživetje naroda nujna in obvezna, je tema tega pisanja. Specifično bom obdelal temo vaških straž, domobranstva, prisege, kolaboracijo levega tabora. Ta je bila intenzivna vse do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, dne 22 junija 1941. Takrat je za Sovjete in KPS naenkrat postala zločin in izdaja!!?? Ta pravni nesmisel, ki je odpravljen povsod po svetu, še vedno velja v Sloveniji in Rusiji.

Z mednarodnimi določili, predvsem z določili haaške konvencije iz leta 1907, s komentarji in tolmačenjem teh določil, s primerjavami, zgledi dovoljene kolaboracije pri medvojnih londonskih vladah v pregnanstvu, z zgledom Anglije, ki je na zasedenih Rokavskih otokih podala izčrpen zgled najbolj intenzivne kolaboracije, bo nakazana in dokazana legitimnost kolaboracije. Naj bo to doprinos k resnici in pravici glede tega problema, ki je v Sloveniji že skoraj 70 let močno teptana

Preden preidem k obdelavi kolaboracije, naj povem še nekaj besed o pravici do samoobrambe posameznikov, naroda. Samoobramba je najbolj naravna pravica, ki jo priznavajo že od pamtiveka. Vse od začetka pisanega prava je bila ta pravica v posameznih državah uzakonjena. Mednarodne konvencije so uzakonile to pravico v 19. stoletju. Primer je Protokol Bruxelles (predhodnik haaških konvencij). Italijanski delegat je predlagal naslednjo formulacijo, ki je bila odobrena: »Pravica osebne samoobrambe mora biti vedno priznana prebivalcu dežele, ki jo zaseda sovražnik.« Pravico samoobrambe omenjajo Ženevske konvencije (člen 47.) iz leta 1949 in ustanovna določila Združenih narodov (člen 51). Zanimivo, da je celo Hitler v Mein Kampf zapisal: »Če narod vidi, da gre nasproti uničenju, nima samo pravico ampak celo dolžnost, da se upre.« Resnični Hitler, Stalin in Tito so seveda drugačni. Ko so se narodi in posamezniki upravičeno uprli nemški sili, je obveljala njegova »svetovna nadoblast«, vodena s strani nordijske elite … Tako Hitler: »Uporabil bom vsa sredstva, ki mi služijo, brez najmanjše skrbi ali načela časti … nenapovedano bom uvedel teror. Važen je nenadni šok strahu in smrti.«

.Odgovorni so morali odločati in izbrati med tremi opcijami:

a) Potrpeti, čakati. Posledica bi bila nadaljevanje in še povečanje terorja. Seznam 25.000 rojakov, ki jih je treba pobiti, je imela KPS pripravljen že leta 1943![1. Iz Črnih bukev, dokumenta, ki se je izkazal glede revolucije 1941-44 za popolnoma zanesljivega, ker so avtorji razpolagali s prvovrstnimi viri, vemo, da je bila številka dvakrat višja: 20.000 v Ljubljani, poleg tega pa še 20.000 zunaj Ljubljane,skupaj 40.000 ljudi. Gl. str. 77. Op. ur.]

b) Organizirati ilegalni odpor. KPS, OF in partizani, ki so bili takrat že povezani z Nemci in Italijani, bi s pomočjo okupatorja takšno ilegalo v najkrajšem času uničili. To bi pomenilo samomor demokratskega tabora in povečani rdeči teror.

c) Zahtevati pomoč okupatorja z ustanovitvijo domačih oboroženih oddelkov, s posebno slovensko policijo. Mednarodna konvencija to ne samo dovoljuje, temveč zapoveduje. V prvi polovici leta 1942 so velepodjetnik Avgust Praprotnik, general Leon Rupnik in msgr. Lambert Ehrlich ločeno vsak posebej zaprosili italijanskega okupatorja, da bi dovolil ustanovitev slovenske oborožene enote. Italijani so to odklonili.

Okupacija pomeni učinkovito, vse ozemlje obsegajočo tujo vojaško zasedbo. Tak je bil primer Slovenije od 18. aprila 1941 dalje. Do 19. stoletja je okupacija pomenila veliko tragedijo za prizadeti narod. Okupator je delal z ljudmi in njihovim premoženjem, kar se mu je zljubilo. Noben zakon ga ni oviral, nihče ga ni klical na odgovornost. Rušenje mest, vasi, zažig domov, poboj predvsem moškega prebivalstva, premaganih vojakov, sila nad ženami in dekleti, odhod v suženjstvo, ujetništvo, so bili nekaj običajnega.

Sčasoma so se pojavili vplivni državniki, predvsem pravniki, ki so temu nemogočemu stanju hoteli odpomoči. Eden najbolj talentiranih pravnikov, Hugo Grotius,[2. Hugo Grotius, rojen 10. aprila 1583 v Delftu na Nizozemskem. 11 leten je začel študij na univerzi in jo končal s 15 leti. 16 letnega so poslali v Francijo. Francoski kralj ga je imenoval »holandski čudež«. Kasneje je bil odvetnik in neprekosljiv strokovnjak za mednarodno pravo.] je v 17. stoletju že zapisal v knjigi De iure belli (vojno pravo): »Nič več škode se ne sme napraviti in okupator ne sme ničesar odvzeti, če ni absolutno povezano z njegovo varnostjo.« To Grotiusovo načelo je tako kot mnogo drugih preživelo stoletja. Številne njegove ugotovitve in določila so prevzele mednarodne konvencije, tudi obe haaški konvenciji. Sovjeti so njegova dela izdali v ruščini še leta 1948.

Naš strokovnjak za mednarodno pravo, univ. prof. Peter Remec[3. Peter Pavel Remec, rojen v Sloveniji (1925), univ. prof. v New Yorku, predstavnik Vatikana pri Združenih narodih.] iz znane ljubljanske družine Remčevih je napisal knjigo Položaj posameznika v mednarodnem pravu po Grotiusu in Vattelu,[4. Peter Pavel Remec, The Position of the Individual in International Law according to Grotius and Vattel, Martinus Nijhoff, Haag, 1960; ponatis Springer, Berlin-Heidelberg-New York, 2013. Op. ur.] kjer ugotavlja: »Pravo kot skupek pravil je nepojmljivo, če ni uporabno za razumno bitje, katero ga je sposobno spoštovati.« Remec tu misli na naravno pravo, ki so ga do 19. stoletja priznavale evropske zakonodaje.

Grotius navaja odlomek iz govora privernijskega[5. Iz mesta Privernus, it. Priverno, v Laciju, v 4. stoletju pr. Kr. središča Volskov, ki sta ga v imenu Rima pokorila Lucij Emilij Mamercin Privernat in Gaj Plavtij Decian. Op. ur.] ambasadorja v rimskem senatu: »Če nam ponudite dober mir, bo ta držal, če slab, bo kmalu porušen.« In Grotius dodaja: »Ni mogoče, da bo ta narod ali posameznik v neugodnem položaju dlje, kot je nujno potrebno«. Naj navedem še nekaj načel iz De Iure belli, predvsem takih, ki so prešla v moderno mednarodno pravo in se dotikajo naših slovenskih problemov:

»Do vojne pride iz perspektive večje politične in vojaške moči. Ljudje naj ne mislijo in delajo, kakor da ni nič dovoljeno ali da je vse dovoljeno. Po naravi imajo vsi ljudje pravico do upora, da se ubranijo nesreče. Nobeno povelje ali zakon, ki je nasproten naravi ali Božjim postavam, naj se ne spoštuje. Samoobramba proti veliki grozovitosti je opravičljiva za posameznike in skupine, pri čemer se opominja, da ne sme povzročiti še večjega zla«.

V delu De Iure sepulturae[6. O pravici pokopati mrtve, gre za 19. poglavje 2. knjige dela De iure belli. Op. ur.] je napisano pravo narodov, ki so ga vsi sprejemali vso zgodovino. Ta pravica je merilo civilizacije. Za mrtve navaja Optata Milevitanca:[7. Optatus Milevitanus: Sv. Optat, škof v kraju Milevis v Numidiji (severna Afrika). Živel je v 4. stoletju, edino njegovo ohranjeno delo je O razkolniških donatistih (De Schismate Donatistarum). Op. ur.] »Če so med živimi bili boji, mora biti vašemu sovraštvu zadoščeno s smrtjo nasprotnika.«

Odlomek poglavja »Kolaboracija v luči mednarodnih določb in prakse« iz knjige dr.Petra Urbanca, Skrita, nepoznana zgodovina NOB-revolucije, Založba Ignis, Ljubljana 2015, str. 84-90. Knjigo je moč naročiti na povezavi.