O kolaboraciji in samoobrambi

4
321

prva vaska strazaV Sloveniji še danes bolj kot kdaj prej velja, da je vsaka kolaboracija, tudi ona rutinska, ki je zapovedana v Haaški konvenciji iz leta 1907, prepovedana, da je izneverjenje narodu ali celo narodna izdaja. Ta nesmisel se premleva med nami že skoraj 70 let. Da je kolaboracija nekaj povsem normalnega, rutinskega, legitimnega, da je neprijetna, toda za preživetje naroda nujna in obvezna, je tema tega pisanja. Specifično bom obdelal temo vaških straž, domobranstva, prisege, kolaboracijo levega tabora. Ta je bila intenzivna vse do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, dne 22 junija 1941. Takrat je za Sovjete in KPS naenkrat postala zločin in izdaja!!?? Ta pravni nesmisel, ki je odpravljen povsod po svetu, še vedno velja v Sloveniji in Rusiji.

Z mednarodnimi določili, predvsem z določili haaške konvencije iz leta 1907, s komentarji in tolmačenjem teh določil, s primerjavami, zgledi dovoljene kolaboracije pri medvojnih londonskih vladah v pregnanstvu, z zgledom Anglije, ki je na zasedenih Rokavskih otokih podala izčrpen zgled najbolj intenzivne kolaboracije, bo nakazana in dokazana legitimnost kolaboracije. Naj bo to doprinos k resnici in pravici glede tega problema, ki je v Sloveniji že skoraj 70 let močno teptana

Preden preidem k obdelavi kolaboracije, naj povem še nekaj besed o pravici do samoobrambe posameznikov, naroda. Samoobramba je najbolj naravna pravica, ki jo priznavajo že od pamtiveka. Vse od začetka pisanega prava je bila ta pravica v posameznih državah uzakonjena. Mednarodne konvencije so uzakonile to pravico v 19. stoletju. Primer je Protokol Bruxelles (predhodnik haaških konvencij). Italijanski delegat je predlagal naslednjo formulacijo, ki je bila odobrena: »Pravica osebne samoobrambe mora biti vedno priznana prebivalcu dežele, ki jo zaseda sovražnik.« Pravico samoobrambe omenjajo Ženevske konvencije (člen 47.) iz leta 1949 in ustanovna določila Združenih narodov (člen 51). Zanimivo, da je celo Hitler v Mein Kampf zapisal: »Če narod vidi, da gre nasproti uničenju, nima samo pravico ampak celo dolžnost, da se upre.« Resnični Hitler, Stalin in Tito so seveda drugačni. Ko so se narodi in posamezniki upravičeno uprli nemški sili, je obveljala njegova »svetovna nadoblast«, vodena s strani nordijske elite … Tako Hitler: »Uporabil bom vsa sredstva, ki mi služijo, brez najmanjše skrbi ali načela časti … nenapovedano bom uvedel teror. Važen je nenadni šok strahu in smrti.«

.Odgovorni so morali odločati in izbrati med tremi opcijami:

a) Potrpeti, čakati. Posledica bi bila nadaljevanje in še povečanje terorja. Seznam 25.000 rojakov, ki jih je treba pobiti, je imela KPS pripravljen že leta 1943![1. Iz Črnih bukev, dokumenta, ki se je izkazal glede revolucije 1941-44 za popolnoma zanesljivega, ker so avtorji razpolagali s prvovrstnimi viri, vemo, da je bila številka dvakrat višja: 20.000 v Ljubljani, poleg tega pa še 20.000 zunaj Ljubljane,skupaj 40.000 ljudi. Gl. str. 77. Op. ur.]

b) Organizirati ilegalni odpor. KPS, OF in partizani, ki so bili takrat že povezani z Nemci in Italijani, bi s pomočjo okupatorja takšno ilegalo v najkrajšem času uničili. To bi pomenilo samomor demokratskega tabora in povečani rdeči teror.

c) Zahtevati pomoč okupatorja z ustanovitvijo domačih oboroženih oddelkov, s posebno slovensko policijo. Mednarodna konvencija to ne samo dovoljuje, temveč zapoveduje. V prvi polovici leta 1942 so velepodjetnik Avgust Praprotnik, general Leon Rupnik in msgr. Lambert Ehrlich ločeno vsak posebej zaprosili italijanskega okupatorja, da bi dovolil ustanovitev slovenske oborožene enote. Italijani so to odklonili.

Okupacija pomeni učinkovito, vse ozemlje obsegajočo tujo vojaško zasedbo. Tak je bil primer Slovenije od 18. aprila 1941 dalje. Do 19. stoletja je okupacija pomenila veliko tragedijo za prizadeti narod. Okupator je delal z ljudmi in njihovim premoženjem, kar se mu je zljubilo. Noben zakon ga ni oviral, nihče ga ni klical na odgovornost. Rušenje mest, vasi, zažig domov, poboj predvsem moškega prebivalstva, premaganih vojakov, sila nad ženami in dekleti, odhod v suženjstvo, ujetništvo, so bili nekaj običajnega.

Sčasoma so se pojavili vplivni državniki, predvsem pravniki, ki so temu nemogočemu stanju hoteli odpomoči. Eden najbolj talentiranih pravnikov, Hugo Grotius,[2. Hugo Grotius, rojen 10. aprila 1583 v Delftu na Nizozemskem. 11 leten je začel študij na univerzi in jo končal s 15 leti. 16 letnega so poslali v Francijo. Francoski kralj ga je imenoval »holandski čudež«. Kasneje je bil odvetnik in neprekosljiv strokovnjak za mednarodno pravo.] je v 17. stoletju že zapisal v knjigi De iure belli (vojno pravo): »Nič več škode se ne sme napraviti in okupator ne sme ničesar odvzeti, če ni absolutno povezano z njegovo varnostjo.« To Grotiusovo načelo je tako kot mnogo drugih preživelo stoletja. Številne njegove ugotovitve in določila so prevzele mednarodne konvencije, tudi obe haaški konvenciji. Sovjeti so njegova dela izdali v ruščini še leta 1948.

Naš strokovnjak za mednarodno pravo, univ. prof. Peter Remec[3. Peter Pavel Remec, rojen v Sloveniji (1925), univ. prof. v New Yorku, predstavnik Vatikana pri Združenih narodih.] iz znane ljubljanske družine Remčevih je napisal knjigo Položaj posameznika v mednarodnem pravu po Grotiusu in Vattelu,[4. Peter Pavel Remec, The Position of the Individual in International Law according to Grotius and Vattel, Martinus Nijhoff, Haag, 1960; ponatis Springer, Berlin-Heidelberg-New York, 2013. Op. ur.] kjer ugotavlja: »Pravo kot skupek pravil je nepojmljivo, če ni uporabno za razumno bitje, katero ga je sposobno spoštovati.« Remec tu misli na naravno pravo, ki so ga do 19. stoletja priznavale evropske zakonodaje.

Grotius navaja odlomek iz govora privernijskega[5. Iz mesta Privernus, it. Priverno, v Laciju, v 4. stoletju pr. Kr. središča Volskov, ki sta ga v imenu Rima pokorila Lucij Emilij Mamercin Privernat in Gaj Plavtij Decian. Op. ur.] ambasadorja v rimskem senatu: »Če nam ponudite dober mir, bo ta držal, če slab, bo kmalu porušen.« In Grotius dodaja: »Ni mogoče, da bo ta narod ali posameznik v neugodnem položaju dlje, kot je nujno potrebno«. Naj navedem še nekaj načel iz De Iure belli, predvsem takih, ki so prešla v moderno mednarodno pravo in se dotikajo naših slovenskih problemov:

»Do vojne pride iz perspektive večje politične in vojaške moči. Ljudje naj ne mislijo in delajo, kakor da ni nič dovoljeno ali da je vse dovoljeno. Po naravi imajo vsi ljudje pravico do upora, da se ubranijo nesreče. Nobeno povelje ali zakon, ki je nasproten naravi ali Božjim postavam, naj se ne spoštuje. Samoobramba proti veliki grozovitosti je opravičljiva za posameznike in skupine, pri čemer se opominja, da ne sme povzročiti še večjega zla«.

V delu De Iure sepulturae[6. O pravici pokopati mrtve, gre za 19. poglavje 2. knjige dela De iure belli. Op. ur.] je napisano pravo narodov, ki so ga vsi sprejemali vso zgodovino. Ta pravica je merilo civilizacije. Za mrtve navaja Optata Milevitanca:[7. Optatus Milevitanus: Sv. Optat, škof v kraju Milevis v Numidiji (severna Afrika). Živel je v 4. stoletju, edino njegovo ohranjeno delo je O razkolniških donatistih (De Schismate Donatistarum). Op. ur.] »Če so med živimi bili boji, mora biti vašemu sovraštvu zadoščeno s smrtjo nasprotnika.«

Odlomek poglavja »Kolaboracija v luči mednarodnih določb in prakse« iz knjige dr.Petra Urbanca, Skrita, nepoznana zgodovina NOB-revolucije, Založba Ignis, Ljubljana 2015, str. 84-90. Knjigo je moč naročiti na povezavi.

4 KOMENTARJI

  1. Ne pozabimo, bila je okupacija in državljanska vojna!
    Praznik »Dan upora proti okupatorju«, 27 aprila, vsako leto potvarja zgodovino in razdvaja državljane! Dne 26. aprila 1941 je bila ustanovljena PIF – Proti imperialistična fronta, kar je zgodovinsko dejstvo. SZ je tedaj spoštovala pakt z nacisti in japonskimi fašisti in je naciste bogato oskrbovala, komuniste pa odvračala od upora. Vsi komunisti, tudi KPJ, so ta pakt spoštovali. ZZB NOB pa žal še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.« Ta zahteva je razumljiva. Toda kdo so bili res izdajalci? ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo potekala tudi boljševistična revolucija. Komunisti so jo prikrito sprožili in že l. 1941 pričeli likvidirati nasprotnike revolucije. OF so vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je zgodilo. Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša kot okupator. Že besedno nasprotovanje revoluciji, komunizmu, je pomenilo represalijo, likvidacijo. Mnogi so se v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja, da so preživeli. Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi ogrozil zmago revolucije za povojno oblast. Zato je partizansko revolucionarna stran s pomočjo italijanskih topničarjev l. 1943 v Grčaricah likvidirala »plavo gardo«, enoto poražene kraljeve vojske v domovini, ki je pričakovala zahodne zaveznike. Spopad v državljanski vojni se je samo še povečeval. V državljanski vojni je krivično govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa zmagovalci v revoluciji in nad okupatorjem. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo? V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Mogoče so le izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije. Ali je bilo zatiranje TIGR- a res prispevek boju zoper okupatorja? Ali bi zavezniki res pustili zasedeno samo Slovenijo, potem ko osvobodijo Italijo in Avstrijo? Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega družbenega modela in smo zato izgubili del narodovega ozemlja! Ali je prav, da smo bili drugače misleči drugorazredni, eni pa avantgarda? Režim SFRJ se je tik pred osamosvojitvijo reševal še s prodajo orožja stradajočim v Afriki. L. 1989 je bila 2.763 odstotna inflacija v državi? V prispevkih prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino berem, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat ponovil slovenski javnosti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko storjeni na eni in drugi strani!V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda! Praznujmo »Dan zmage«, kot to počne vsa Evropa! Skrajni čas je, da državotvorna politika preneha razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom. To ne more biti temelj skupnega razvoja, ne naša perspektiva!

  2. Kako do sprave?

    G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
    V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
    https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3
    P.s.:
    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

    Ameriški veleposlanik v Sloveniji, JosephA. Mussomeli, ki je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu, je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

  3. Legitimnost kolaboracije ni niti vprašanje. Komunistična obtožba z idajalci je tako kot bi lopov vpil primite tatu.
    Kar je problem, je da so bili domobranci politične nule. Problem je to, da se niso znali pogovarjati z nikomer, ne s kraljem, ne z zavezniki. In po nekem prekletstvu je še danes tako. Slovenija je v državniškem smislu nula! Ne vem kaj je krivo temu. Najbrž napuh. Ne vem. Morda pa ni niti pomemben vzrok. Pomembno bi bilo spoznanje, da tako ne gre.
    Tako pa danes slavimo samostojnost namesto neodvisnost. Nikogar ne moti, da noben narod na svetu ne slavi samostojnosti. Ta unikatnost nam kar paše. Napuh.
    In tako bomo samostojno zapravili svojo državo.

    • .. ne vem, politične nule ? Morda pa res, to so bili verni ljudje, ki jim je bila vrednota družina, dom, najbrž tudi domovina. Vzgojeni v tem duhu, ne verjamem da se niso znali pogovarjat, prej bi rekla da so jih prehitevali po levi…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite