O klientelističnem zaposlovanju

Avtor: Matjaž Steinbacher.

Verjetno ga ni posameznika, ki se ne bi kdaj, ko je opazil že na videz povsem nekompetentnega posameznika zasedati neko delovno mesto, vprašal: »Ja, kaj pa ta dela na tej funkciji?« Verjetno ga tudi ni posameznika, ki ne bi kdaj opazil, da sta oče in sin zaposlena v istem javnem podjetju ali zavodu, ali da je otrok kakšnega političnega visokokategornika zaposlen v javni upravi ali v kakšnem zasebnem podjetju, ki je tako ali drugače povezano z državo. Pa ne, da bi bili otroci in tisti, ki zasedajo posamezne funkcije v svoji mladosti kaj bistveno odstopali od svojih vrstnikov.

Zaposlovanje po sorodstvenih, političnih in strankarskih principih lahko najdemo v mnogih gospodarstvih. Še posebej pa v tistih, kjer je na eni strani vpetost države in politike v družbo največja, kot tudi tam, kjer gre za siceršnje pomanjkanje delovnih mest. Kadar je država močno vpeta v gospodarstvo, gre preprosto za to, da je v takšnem okolju možnosti za politično zaposlovanje preprosto ogromno. V drugem primeru pa za to, da v zasebnem sektorju ni na voljo zadosti alternativnih služb, kjer bi se ljudje zaposlili. V tem primeru je »pritisk« na privilegirano zaposlovanje toliko večje. Seveda sta oba razloga med seboj lahko povezana. V vsakem primeru gre za razdelitev javno zagotovljenih in v tem oziru »varnih« služb točno določenim posameznikom.

Kolikšen je delež tako delegiranih služb pri nas, lahko le ugibamo. Zagotovo jih ni malo, o čemer nas na vsake toliko spomnijo mediji, ko se bodisi na naslovnicah pojavljajo slike politikov in »strokovnjakov«, v rubriki gospodarske črne kronike pa podrobnejše zgodbe o koruptivnem delovanju, ki prinašajo koristi vsem vpletenim. Privilegirano zaposlovanje sodi v skupino manj vidnih koruptivnih dejanj, še posebej v primerih, ko gre za zaposlovanje na manj izpostavljena mesta, ki koristniku prinaša dolgotrajne koristi. V kariernem načinu delovanja se lahko takšna korupcija za koristnika izkaže kot doživljenjska korist.

Politično in strankarsko kadrovanje že itak samo po sebi privede do ogromno negativnih posledic, saj sistematično zaposluje ne-najboljši kader. Klientelističen izbor je pač omejen na strankarsko pripadne člane klientele. »Naših« je namreč vedno več, kot pa je možnosti za zaposlitev, tako da za strankarsko napačne ali nevtralne »outsiderje« ne ostane kaj dosti prostora. Ko pogledamo po kandidatih na funkcijah, postane kaj hitro očitno, da so strankarske in politične vrste intelektualno izredno podhranjene. Za potrditev tega sklepa nam ni treba gledati vse naokoli, saj zadostuje že pogled v poslanske klopi. Slabo opravljeno delo je le logična posledica takšnega kadrovanja v povezavi s kakovostjo samega kadra.

Seveda se samo po sebi postavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bo delo opravljeno kar se da najboljše.

V kolikor bi ljudje »razuma« sprejeli pravila strankarskega zaposlovanja v nekem okolju in bi se množično začeli vključevati v stranke, potem bi vsaj ta drugi del strankarskega zaposlovanja do neke mere odpravili. Potem bi nam ostale debate o tem, da se na položajih nahajajo strankarski ljudje, ki pa vsaj delujejo kot strokovno pismeni ljudje in so kot takšni vsaj na videz primerni za opravljanje nekega dela. Prav gotovo ima vsak »intelektualec« izraženo neko politično in ideološko prepričanje. A če ljudje imajo politična in ideološka prepričanja, pa zagotovo nimajo tudi strankarskih afinitet. Še posebej ne v okolju takšne negativne selekcije.

Torej, v kolikor politika ne zmore zagotoviti, da se bo na odločilnih mestih, kamor kadruje, znašel kompetenten kader, potem je treba zmanjšati obseg njenega delegiranja. Vsekakor je okolje omejene države tisto, ki v največji meri odpravi problem nekompetentnih posameznikov na kompetentnih mestih. Nikakor ga seveda ne odpravi, ga pa zmanjša. Reči, da je prosti trg povsem imun na negativno selekcijo v povezavi z zaposlovanjem, seveda ne moremo. Je pa mnogo bolj imun od političnega kadrovanja! A vse dokler politične funkcije zasedajo B-ji, C-ji, ne pa A-ji, ni za pričakovati, da bi se odrekli temu privilegiju. S tem bi sebi in svojim pajdašem zadali smrtni udarec.

Stanje, kot ga imamo sedaj, ko se že na videz nekompetentni posamezniki nahajajo na odgovornih funkcijah, pa ob vsem skupaj pomeni še veliko klofuto vsem tistim, ki se vsaj navzven zdijo kot primernejši za opravljanje posameznega dela. Še toliko bolj v primeru, ko je neko delo slabo ali celo zelo slabo opravljeno!

Vir: Steinbacher media