O javnem diskurzu

2
263
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Vse bolj se mi dozdeva, da je slovenski javni diskurz postal dno dna. Vsepovsod mrgolijo anomalije, kot da slovenski jezik ne bi bil dovolj bogat in kot da za besede, ki jih uporabljajo/mo, ne bi obstajale točno določene formulacije.

Fašistično fašionističen fašist

Pred nekaj dnevi se je v Mariboru in Ljubljani odvijal antifašistični shod, na katerem so protestirali proti fašizmu. Katerem in kje ga vidijo, mi ni jasno. Retorika, ki jo uporabljajo, je zastrašujoča. Podobna ruski kampanji proti Ukrajini, kjer v vsaki izjavi separatistov uporabijo besedo fašisti. Ker se je konec druge svetovne vojne končal z zmago nad fašizmom in se je zato kasneje oznaka fašist pojavila kot zmerljivka in oznaka, ko nekdo želi nekoga politično eliminirat, nekateri še dandanes mislijo, da takšne diskvalifikacije zaležejo. Verjamem, da so desetletja socializma naredila svoje, vendar se takšne stvari pojavljajo tudi v zgodovinski stroki. V njej se popolnoma nekritično in napačno za večino avtoritarnih vlad iz obdobja med obema vojnama uporablja oznaka fašizem (takšen ali drugačen), kar pa seveda ni umestno.

Najpogosteje se to npr. dogaja ob španskem Francovem primeru. V Španiji je bila španska Falanga po sestavi bolj podobna Osvobodilni fronti, kar torej pomeni, da ni zgolj ena politična stranka sestavila vlado in si državo prisvojila, kot se je to zgodilo v Kraljevini Italiji in Tretjem rajhu. Ali kot je zapisal nemški zgodovinar Hagen Schulze: »Vse druge diktature medvojne Evrope – države Pilsudskega, Horthyja, Salazarja, Antonescuja in še celo Francov režim – so bile bodisi vojaške diktature ali pa so jih avtoritarno vodili civilni politiki; nikakor pa niso bile fašistične države. V njih je vladal konservativni establišment, ki je imel s pomočjo vojske monopol oblasti v državi in se je zavaroval pred revolucionarnimi zahtevami tako levice kakor desnice. Substanca tradicionalne države je ostala neokrnjena, zato pa so se razširila sredstva oblasti, da bi lahko v sili z represijo izsilili socialni mir. Te avtoritarne diktature so si prizadevale, da bi množice demobilizirale in jim preprečile udeležbo v javnem življenju; namesto tega so prebivalstvu ponujale socialne vzorce, ki so določili premoženjska razmerja in družbeno členitev in se vračali k družbenim predstavam iz časa pred industrijsko revolucijo; še zlasti priljubljene so postale korporativne in stanovske državne ideologije.« Iz tega sklepam, da je oznaka fašizem dobila danes povsem drugačen besedni pomen. Sicer je že Winston Churchill dejal: »Prihodnji fašisti se bodo imenovali antifašisti«. Vse, kar je desno, pač ne more biti fašizem.

Tudi v politiki ni tako, kot je bilo

Podobno se nam dogaja z diskurzom na politični sceni. Še vedno uporabljamo oznake iz »dolgega« 19. stoletja. Pojmi kot napredne ali klerikalne stranke (še posebej klerikalizem) so danes povsem izgubili svoj pomen. Stvari so se obrnile in spremenile. Napredne stranke so bile pred dobrim stoletjem tiste, ki so bile liberalne, politično umeščene na levici in so hotele spreminjati politične in družbene odnose. Danes se tako imenovana levica bori, da se v resnici ne bi nič spremenilo. Med tem se tako imenovane desne stranke borijo za razgradnjo lobijev in monopolov in bi jih torej etiketirali kot napredne. Kot to lepo definira SSKJ, je napreden tisti, ki si prizadeva za prehod iz nižje v višjo družbeno ureditev. Po tem, kako stranke delimo na desni in levi politični spekter, smo eni izmed redkih, ki to delamo na zgodovinski podlagi in ne na politični, zato imamo težave, ko želimo delati primerjave s strankami drugod po Evropi. Zato se tudi v politiki raje kregajo o zgodovini kot o prihodnosti ali npr. o programih strank, ki so očitno povsem stranskega pomena.

Nekoč je živelo pet grahovih zrn v grahovi lupini. Bila so zelena in tudi lupina je bila zelena. Tako so mislila, da je ves svet zelen.

Tudi javni diskurz, še zlasti na socialnih/družbenih omrežjih, o življenju v Jugoslaviji je povsem zgrešen. Največkrat se pojavljajo krilatice »vsakdo je imel službo«, »živeli smo bolje«, »dok nam je predsjednik bio bravar, vrata su nam bila otvorena svugdje po svetu« itd. Kot da danes ne moremo potovati, kamor želimo, in nismo del povezav, za katere smo se sami izrekli. Kot, da danes ne odločamo sami o svoji prihodnosti. Brezposelnost v Jugoslaviji je bila izjemno visoka, gibala se je okoli 15 %. Že res, da je bila v Sloveniji zgolj 5-6 %, zato pa je bila drugod po skupni državi krepko višja. V BIH je znašala okoli 20 % in na Kosovu preko 50 %, ob tem pa računajmo še na sto tisoče ljudi, ki so odšli delat v tujino, največ v Nemčijo (malo branja ne škodi). Pozabljamo tudi, da se je nakupovalo čez mejo, da so se uporabljale (kot v filmu Balkanski špijun) rdeče žarnice, ker pač belih ni bilo, in da še danes plačujemo jugoslovanske dolgove. Ampak hej, Slovenec ostane Slovenec, samo da »sosedu krava crkne«. Važno, da je »nam šlo lepo«. Po drugi strani razumem žalost, saj je Slovenija v Jugoslaviji tekmovala ali se primerjala z ekonomsko nekompetentno konkurenco z izjemo morda Hrvaške in Vojvodine. Bili smo najboljši, najnaprednejši itd. Ko smo prišli v Evropsko unijo, takšnega statusa seveda nismo imeli. In to je tisto, kar muči ljudi. Bili smo prvi na vasi, sedaj smo zadnji v mestu. Vendar ostane dejstvo, da, če si prvi na vasi, ne moreš več napredovati, v mestu pa je možna samo pot naprej.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Pri fašizmu je dejansko tako, kot je rekel Churchil.

    V glavah ljudi nikoli ni bil jasno definiran. Bil je partner nacizmu, vemo, da so po primorski preganjali Slovence, to pa je vse.

    Antifašisti postajajov ključnih elementih, ki so skupni tako fašistom kot komunistom.

    Zagovarjajo zatiranje drugače mislečih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite