Pojem »identiteta« deli danes usodo mnogih pojmov. Znašel se je v semantičnem blodnjaku in postal nejasen. Ugledni nemški filozof Ludwig Wittgenstein je nedavno tega celo podvomil v njegovo vrednost: govoriti o dveh rečeh, da sta identični, je po njegovem nesmisel, reči o eni, da je identična sama s seboj, pa ne pove nič.
Identiteta pomeni dobesedno enakost, nespremenljivost, istovetnost, istost. Ker je bil prvotno filozofski pojem, ki so ga pozneje sprejeli za svoje psihologija in kultura, so možni različni odgovori na vprašanje »kaj pomeni čutiti se identičnega«. Za psihologa pomeni identiteta relativno stabilnost in trajnost osebnostne strukture, zavest posameznika o kontinuiteti svojega življenja in svoje enkratnosti, pogoj njegove razpoznavnosti v očeh drugih. Razume se, da je ta personalistična definicija redukcionistična. V njej ne pridejo do izraza dejavniki, ki oblikujejo, krepijo ali ovirajo identiteto posameznikov niti to, da obstoja tudi kolektivna, na primer nacionalna identiteta.
Danes je vse uperjeno proti identiteti človeka. Velike in hitre spremembe načina življenja in dela, ki zahtevajo od njega veliko mero fleksibilnosti, večja možnost vertikalne socialne mobilnosti, sodobne komunikacijske tehnologije in zabavna industrija, dramatično razpadanje nekdanjih socialnih skupnosti in vezi, globalizacija sveta in migracija, strah sodobnega človeka, ki se boji izgubiti svoje avtonomijo, zaradi česar se ne želi vezati na nič in nikogar, postmoderna s svojim latentnim sovraštvom do vsega preteklega, trdnega in ukoreninjenega, puščajo globoke sledi v njem. Potemtakem tudi v slovenskem človeku. Morda še posebno v njem. Razlogi so vsaj štirje: prvi je ta, da smo številčno majhen narod, ki do nedavnega ni imel svoje nacionalne države. Za drugi razlog smemo imeti dejstvo, da smo bili Slovenci dolgo časa izpostavljeni najrazličnejšim oblikam potujčevanja, do nedavnega ideologiji »proletarskega internacionalizma« in še vedno liberalizma, ki jima je vsaka nacionalna identiteta trn v peti. Tretji razlog je naš »narodni značaj«, če drži seveda, da smo Slovenci nagnjeni k individualizmu, prepirljivi, nesložni, samorazdiralni in premalo samozavestni. Četrti razlog naše ranljivosti je načetost obeh sistemov, ki sta ohranjala našo samobit: kulture, v polnem pomenu te besede, in religije.
Nekateri polagajo upe v kulturno identiteto Evrope. V resnici Evropejci ta hip nimamo dosti več skupnega, kot zapisanost ideji demokracije, liberalnemu tržnemu gospodarstvu, spoštovanju človekovih pravic in načelu solidarnosti.
To je nekaj, vendar premalo, da Slovenci ne bomo izginili kot košček sladkorja v čaju. Če nočemo izgubiti sebe, če nekaj damo na svoj narod in če želimo biti še naprej ukoreninjeni v njem, potem je skrajni čas, da se postavimo na noge.
Foto: SXC
