O identiteti

5

identityAFORIZMI.

• Kdo si? Kam se umeščaš? Čigav si? … Interpelacija zahteva samo-definicijo, ta pa je mogoča le tako, da se bodisi oprimemo klišejev bodisi potopimo v temeljito refleksijo. A ta nam jemlje sile za delovanje in konkretni premislek o problemih, ki so pred nami. Po nepotrebnem načenja uporabno ali svetno pamet, ki so ji stari Grki rekli phronesis, Rimljani pa prudentia. Identiteta, kot potreba po statični kategorizaciji, nam onemogoča, da bi prek razdelane specifičnosti svojih dejanj udejanjili svojo istovetnost.

• Osredotočenost na identiteto je ena največjih preprek za udejanjenje osebne ali občestvene edinstvenosti.

• Jezus se ni ubadal s tem, ali je še vedno Jud, neofit, odpadnik, kristjan, post-Jud ali kaj drugega.

• Spraševanje in še zlasti samoizpraševanje o identiteti ni nič drugega kot odziv na večni imperativ: »spoznaj samega sebe«. Toda problema se loteva na napačnem mestu: samospoznanje je namreč mogoče le prek spoznavanja zunanje, od nas neodvisne stvarnosti, pa naj bo to sfera božanskosti, stvarstva, človekovih artefaktov ali medčloveških odnosov. Ali, nazadnje, lastne preteklosti.

• Prepričanje, da nas bo poglobitev vase privedla do samorazumevanja, je podobna utvari najstnika, da se bo spolnosti naučil iz pornografije.

• »Šele na koncu spoznanja vseh stvari bo človek spoznal samega sebe. Kajti stvari so le človekove meje.« Zaradi teh dveh stavkov bi si Nietzsche zaslužil odvezo za vse svoje neslanosti. No, vsaj za večino.

• Octavio Paz pravilno ugotavlja, da je obsedenost z identiteto znak adolescenčnega uma. Potrebno jo je preseči.

• Ideologija je najbolj jalova izmed identitet.

• Žal se moram strinjati z Nietzschejem – koherentnost je odlika povprečnežev.

• Morda se je kdaj našel kakšen genij z izdelanim in koherentnim pogledom na svet. Lahko se nam le smili. Koliko nepotrebnega truda je vložil v ta brezplodni napor! Kakšna izguba ustvarjalnih energij!

• Imeti svetovni nazor? Prenaporno. In jalovo.


5 KOMENTARJI

  1. Ali je imeti svetovni nazor res prenaporno in jalovo?
    Tudi najbolj zapit pijanec ima nek bolj ali manj skrivencen nazor o sebi in svetu.
    Tudi nasi levicarji imajo svoj svetovni nazor, ki ne bi bil tako napacen ali razlicen od nasega ce bi imeli vero v Boga in bili sposobni skupaj z nami moliti ocenas, kar je med drugim pogoj za spravo.
    Je ze tako, da na nasem odnosu do bozanstva stoji in pade tudi nas odnos do soljudi in narave.
    Kdor sovrazi boga, kmalu sovrazi tudi samega sebe, ljudi in zaga vejo na kateri sedi.
    Brezbozen, vendar v svoji puhlosti nadcloveski levicar je tiktakajoca bomba, ki se lahko razpoci in naredi pravo razdejanje.

    • Demokracijo in človekove pravice so v glavnem ustanovili brezbožniki in prostozidarji, kristjani, vsaj rimokatoliški, so se precej pozno pridružili.

      • Tone, človekove pravice je najprej zagovarjal Jezus Kristus, ki je človekovo dostojanstvo postavil na najvišjo raven in tako pomembno obrnil potek zgodovine glede odkrivanja človekove vrednosti kot enkratne in neponovljive osebe in njegove prave identitete, ki je božanskega izvora. Prostozidarji in brezbožniki so le klavrn eksperiment razvoja človekovih pravic, ki se v brezbožnem svetu sprevračajo v svoje nasprotje.
        Poglejmo samo osnoven primer.
        Človekove pravice brez Boga. Človekova pravica do življenja se kaj hitro zruši, če temelji na ugodju in egoističnih interesih vplivnih lobijev, ki jim je užitek najvišja vrednota v življenju in je zlo vse, ki jim ne pusti tega užitka izživeti po lastni mili volj. (spočeto življenje, ki prekriža sebične načrte odraslih-splav in usmrtitev bolnega starostnika, ker bi mlajši generaciji z njegovo predčasno in nenaravno smrtjo ne ogrozil planiranih sanjskih počitnic.)
        Brezbožna prostozidarska interpretacija človekovih pravic nujno vodi civilizacijo v njen zaton, saj človeku ne more dati pravega smisla življenja in mu osmisliti odrekanja v korist šibkejših, med katere sodijo spočeta življenja in bolehni starci. Človeka se ne more odtrgati od zagledanosti v lastni popek, zato brez vere v transcendenco, v absolutno avtoriteto, je civilizacija že večkrat dokazano nesposobna preživeti brez radikalnega spreobrnjenja/katarze. Janez Pave II. je dejal, da bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo. Z gotovostjo lahko trdimo, da bo Evropa z izumrtjem kristjanov izumrla tudi sama. Z iskrenim spreobrnjenjem v krščanstvo pa se ji obeta še zelo slavna in bogata zgodovina v konkretnem in prenesenem pomenu besede bogata.

  2. “Je ze tako, da na nasem odnosu do bozanstva stoji in pade tudi nas odnos do soljudi in narave.
    Kdor sovrazi boga, kmalu sovrazi tudi samega sebe, ljudi in zaga vejo na kateri sedi.
    Brezbozen, vendar v svoji puhlosti nadcloveski levicar je tiktakajoca bomba, ki se lahko razpoci in naredi pravo razdejanje.”
    Jan, vse to spoznavam vedno bolj tudi sam. Resnice o nas si ne moremo izmisliti sami, niti je zanikati. Lahko jo le odkrijemo/spoznamo in v naslednjem koraku sprejmemo ali zavrnemo. Če jo sprejmemo, smo na dobri poti spoznavanja identitete celotnega stvarstva in tudi lastne identitete. Če jo zavrnemo, nam ostane le še polje lastne domišljije, odrezane od resnice in stvarnosti. Lahko je navdih demonov(Marks in Engels in njuno delo za komunizem, Hitler in njegov Mein Kampf,… kakšno razdejanje je na svet prišlo po teh ljudeh, naj presodi vsak sam.

Comments are closed.