O Husu, častnih razsodiščih in Bulgakovu

3

Jan Hus je bil češki univerzitetni profesor in reformator, ki je deloval v začetku 15. stoletja; znan je njegov spor s cerkveno hierarhijo, ki se je zaostril v marcu 1415 in se tragično končal z njegovo smrtjo, ko so ga julija 1415 v Konstanci sežgali na grmadi, njegov pepel pa stresli v Ren.

Danes večina ljudi o njegovih naukih ne ve več kaj dosti, domnevam pa, da kar nekaj bralcev pozna anekdoto o njegovih poslednjih besedah na tej Zemlji. Nekoliko neprimerno je povezovati anekdote s tako tragičnim dogodkom, kot je nesmiselna smrt človeka, a naj mi bo tokrat to vendarle dovoljeno. Anekdota torej pravi, da ogenj na grmadi ni prav zagorel, zato naj bi takrat pristopila neka ženica in prinesla še nekaj dračja. Hus naj bi ob tem izrekel besede »O Sancta Simplicitas«, morda tudi po češko »svatá prostota«, ki ne potrebujejo prevoda, pač pa komentar, ta je tudi rdeča nit pričujočega zapisa.

V letošnjem marcu (in seveda že dosti prej) je bil na tapeti, oziroma na figurativni grmadi sedaj že bivši predsednik vlade RS, Janez Janša. Ni namen tega zapisa razpravljati o njegovem delu in načinih njegove odstavitve, pač pa želim zapisati nekaj misli, ki so se mi porodile ob njegovi izključitvi iz Slovenskega centra PEN.

Z vsemi članstvi je na nek način križ, saj se mislečemu posamezniku okviri katerega koli združenja včasih zdijo dušeči in okoreli. Takrat mora vsako združenje oziroma njegovo vodstvo razmisliti, ali zmore pokazati širino, odprtost do novih idej ali pa se rajši drži črke zakona, ozkosti in pravil. Formalno pravno je morda bolj pravilno drugo, z vidika človeškega razvoja in intelektualne poštenosti pa bi pogosto veljalo prisluhniti tudi prvemu.

Tudi PEN ima svoja pravila, koliko so merljiva, objektivna in poštena me tokrat ne zanima, ne morem pa se znebiti vtisa, da bi se take njihove odločitve držal morda vsaj kanček pokončnosti, če bi se zgodila na višku vladanja Janeza Janše, medtem ko me sedaj, ob njegovi razrešitvi z vrha slovenske politike, ta odločitev več kot spominja na tista zadnja polena s Husove grmade; ja, sveta preproščina!

Ob tem se ne morem izogniti primerjavi izpred četrt stoletja, takrat je iz delovanj številnih slovenskih pisateljev ob procesu zoper četverico in ob osamosvojitvi Slovenije seval pogum in se je videla pokončnost, ki ju danes kar malo pogrešam. Slovenski center PEN se je za izključitev menda odločil na podlagi stališča članov svojega častnega razsodišča, ki jih bralec zlahka najde in prepozna na njihovi spletni strani. Meni se ti ljudje po svoje smilijo, kajti v tem dejanju ne vidim svobode, ki bi morala obsegati delovanje in bistvo vsakega prenovljenega človeka, pač pa le ozkost in strah.

Bralce in bralke tega zapisa želim ob koncu spodbuditi k jasnosti v razmišljanju, ki ga sam pogosto črpam v vrhunskih delih svetovne in tudi slovenske književnosti. V enem izmed sijajnih del 20. stoletja, v romanu Mojster in Margareta, pisatelja Mihaila Bulgakova, lahko najdemo odličen odlomek, še kako aktualen ob našem razmišljanju o pisateljih. V tem odlomku se vragova pomočnika, Korovjev in Behemot, pregovarjata z vratarico pisateljskega doma, ki omenjenih dveh kameradov ne spusti v posvečeno notranjost brez izkaznic. Ob tem pravi Korovjev takole:

»…Torej tako, če se hočete prepričati, ali je Dostojevski pisatelj – ali je nujno, da zahtevate izkaznico od njega? Vzemite samo poljubnih pet strani iz poljubnega njegovega romana, pa se boste brez izkaznice prepričali, da imate opravka s pisateljem….«

Spoštovani bralci in bralke, tudi če nimate članske izkaznice nobenega društva vam priporočam omenjeni roman v celoti, če pa ste slučajno člani kakega častnega razsodišča, potem pa še posebej toplo; ne bo vam žal, še posebej ne v teh meglenih dneh.


3 KOMENTARJI

  1. Vodstvo PEN-a ima v bistvu miselnost še iz starih časov. Janševa vlada jim je šla strašno na živce. Po uspešnih demonstracijah, ki so jo vodile stare sile, po poročilu KPK in po nastopu nove vlade, je prišel tudi čas za vodstvo PEN-a . Izbruhnilo je svojo odločitev o izključitvi Janše.

    Tako vodstvo je neupoštevanja vredno, tako vodstvo pokaže, da bi rado vlado in nadvlado starih sil.
    Živimo v demokratični družbi, kjer miselnost in predstavniki totalilitarizma nimajo nobene pravice do obstoja. Če jim pritrjujemo, to ni več demokratična družba. S pritrjevanjem totalitaristom pokažemo, da želimo totalitarno družbo. Z osamosvojitvijo Slovenije je napočil čas za odhod totalitaristov in njegovih zagovornikov. Nekateri že več kot 20 let tega nočejo razumeti.

  2. Janša je že pokazal nekaj svete preprostosti. Kdor ljubi resnico in ji je zvest, ko ji nihče ne nasprotuje, kakšno zasluženje ima?
    V zvestobi resnici in pravici vztrajati v času, ko se jima jemlje domovinsko pravico in se zaradi pokončnosti izpostaviti sramotenju in pljunkom uradne “resnice”, to je pravo junaštvo, vredno družbe Sokrata, Antigone, prerokov: Jeremije, Danijela,… Van Tuana(škof, ki je dve desetletji preživel v komunističnih zaporih in s svojo zvestobo spreobrnil na ducate paznikov) in vseh drugih, ki so bili zaradi ljubezni do resnice žrtve različnih tiranov vse do diktatur dvajsetega stoletja(najhujša je bila ateistična(komunistična), ki je očitno še vedno v zenitu svojega uničujočega pohoda. To je zver, ki je našla mesto celo v Janezovem razodetju. Nekateri to vlogo zmotno pripisujejo celo pokojnemu papežu Janezu Pavlu II., ki je v resnici s svojo zvestobo Bogu in Cerkvi tej zveri povzročil velike izgube. Pravo orožje proti tej pošasti, ki je zasužnjila že skoraj ves svet, je samo Nova evangelizacija. Ljudje se morajo ponovno vrniti k Resnici, ki edina osvobaja. Ni človek ustvarjalec resnice! Resnica je razodeta. Potrebno je le malo svete preprostosti in jo prepoznano tudi sprejeti za Resnico svojega življenja. Ne obeta nam razkošnega življenja na tem svetu. Zanesljivo pa nam zagotavlja družbo med nesmrtnimi junaki vseh časov(ki so se izkazali v ljubezni do bližnjih in do zaradi pravice preganjanih in bili z njimi solidarni v dejanjih in se niso ustrašili težav, ki so zaradi tega prišle nadnje). Kdo bi se ne veselil takšne eminentne družbe? Zato postanimo ljudje dejanj, ki bodo svet zaznamovala z boljšim, pravičnejšim in resničnejšim.

Comments are closed.