Jan Hus je bil češki univerzitetni profesor in reformator, ki je deloval v začetku 15. stoletja; znan je njegov spor s cerkveno hierarhijo, ki se je zaostril v marcu 1415 in se tragično končal z njegovo smrtjo, ko so ga julija 1415 v Konstanci sežgali na grmadi, njegov pepel pa stresli v Ren.
Danes večina ljudi o njegovih naukih ne ve več kaj dosti, domnevam pa, da kar nekaj bralcev pozna anekdoto o njegovih poslednjih besedah na tej Zemlji. Nekoliko neprimerno je povezovati anekdote s tako tragičnim dogodkom, kot je nesmiselna smrt človeka, a naj mi bo tokrat to vendarle dovoljeno. Anekdota torej pravi, da ogenj na grmadi ni prav zagorel, zato naj bi takrat pristopila neka ženica in prinesla še nekaj dračja. Hus naj bi ob tem izrekel besede »O Sancta Simplicitas«, morda tudi po češko »svatá prostota«, ki ne potrebujejo prevoda, pač pa komentar, ta je tudi rdeča nit pričujočega zapisa.
V letošnjem marcu (in seveda že dosti prej) je bil na tapeti, oziroma na figurativni grmadi sedaj že bivši predsednik vlade RS, Janez Janša. Ni namen tega zapisa razpravljati o njegovem delu in načinih njegove odstavitve, pač pa želim zapisati nekaj misli, ki so se mi porodile ob njegovi izključitvi iz Slovenskega centra PEN.
Z vsemi članstvi je na nek način križ, saj se mislečemu posamezniku okviri katerega koli združenja včasih zdijo dušeči in okoreli. Takrat mora vsako združenje oziroma njegovo vodstvo razmisliti, ali zmore pokazati širino, odprtost do novih idej ali pa se rajši drži črke zakona, ozkosti in pravil. Formalno pravno je morda bolj pravilno drugo, z vidika človeškega razvoja in intelektualne poštenosti pa bi pogosto veljalo prisluhniti tudi prvemu.
Tudi PEN ima svoja pravila, koliko so merljiva, objektivna in poštena me tokrat ne zanima, ne morem pa se znebiti vtisa, da bi se take njihove odločitve držal morda vsaj kanček pokončnosti, če bi se zgodila na višku vladanja Janeza Janše, medtem ko me sedaj, ob njegovi razrešitvi z vrha slovenske politike, ta odločitev več kot spominja na tista zadnja polena s Husove grmade; ja, sveta preproščina!
Ob tem se ne morem izogniti primerjavi izpred četrt stoletja, takrat je iz delovanj številnih slovenskih pisateljev ob procesu zoper četverico in ob osamosvojitvi Slovenije seval pogum in se je videla pokončnost, ki ju danes kar malo pogrešam. Slovenski center PEN se je za izključitev menda odločil na podlagi stališča članov svojega častnega razsodišča, ki jih bralec zlahka najde in prepozna na njihovi spletni strani. Meni se ti ljudje po svoje smilijo, kajti v tem dejanju ne vidim svobode, ki bi morala obsegati delovanje in bistvo vsakega prenovljenega človeka, pač pa le ozkost in strah.
Bralce in bralke tega zapisa želim ob koncu spodbuditi k jasnosti v razmišljanju, ki ga sam pogosto črpam v vrhunskih delih svetovne in tudi slovenske književnosti. V enem izmed sijajnih del 20. stoletja, v romanu Mojster in Margareta, pisatelja Mihaila Bulgakova, lahko najdemo odličen odlomek, še kako aktualen ob našem razmišljanju o pisateljih. V tem odlomku se vragova pomočnika, Korovjev in Behemot, pregovarjata z vratarico pisateljskega doma, ki omenjenih dveh kameradov ne spusti v posvečeno notranjost brez izkaznic. Ob tem pravi Korovjev takole:
»…Torej tako, če se hočete prepričati, ali je Dostojevski pisatelj – ali je nujno, da zahtevate izkaznico od njega? Vzemite samo poljubnih pet strani iz poljubnega njegovega romana, pa se boste brez izkaznice prepričali, da imate opravka s pisateljem….«
Spoštovani bralci in bralke, tudi če nimate članske izkaznice nobenega društva vam priporočam omenjeni roman v celoti, če pa ste slučajno člani kakega častnega razsodišča, potem pa še posebej toplo; ne bo vam žal, še posebej ne v teh meglenih dneh.
