O grožnjah novinarjem, dvojnih merilih in izvoru ekstremizma

Jasne obsodbe so vredni vsi dogodki, ki pomenijo pritisk in vznemirjanje novinarjev zaradi njihovega pošteno opravljenega dela. Tudi, če gre le za provokacije ali anonimne neslane šale, kot nekateri ocenjujejo zadnji primer s pisemskimi pošiljkami. Seveda je možno, da si je to ravnanje privoščil nekdo, ki »ne mara« levičarjev, vendar, če pogledamo stvari bolj logično –kateri politični opciji ta stvar bolje služi – je enako verjetno, morda celo bolj, da so si napad oz. provokacijo privoščili deležniki, ki so bližje levici, saj je ta tematika priročno orodje za kompromitiranje politične konkurence in preusmerjanje pozornosti.

V mojem primeru ni dilem, kdo so povzročitelji napadov, a medijske publicitete je bilo, zanimivo, veliko manj. Prvi je Safet Alibeg, ki zagovarja levičarske ideje in pri tem očitno kaže nestrpnost, celo odkrito sovražnost. Drug primer pa je Benjamin Purger, ki se rad fotografira s puško in okrvavljeno uplenjeno divjadjo. Zanj sem izvedel, da je v Novi Gorici pobiral podpise za Marjana Šarca. Torej gre za dve »družbeno aktivni« osebi z imeni in priimki, ki sta mi zaradi oddaje Pričevalci javno grozili s smrtjo in hujskali še druge, da bi mi kdo kaj naredil. Pri tem sta imela tudi določeno javno podporo konkretnih ljudi, kot je razvidno na družbenih omrežjih, tudi članice Programskega sveta Jedrt Jež. No, Programski svet pod vodstvom Cirila Baškoviča je gospo Jež celo “zaščitil” do te mere, da se ji od lastnega nestrpnega izpada sploh ni bilo potrebno distancirati kaj šele opravičiti.

Veliko kolegov na televiziji, to moram povedati, me je podprlo, saj se zavedajo, kam take grožnje privedejo in da gre naposled za vse, ne le zame. Vodstvo novinarskega aktiva pa je bilo, če se prav spomnim, tiho, kar je moč razumeti, da so se, bolj kot z mano, solidarizirali s povzročiteljema. Tako namreč – sodeč po zapisih – stvari razumejo mnogi gledalci in plačniki RTV prispevka, ki to ne želijo več biti.

Pač pa se je z odločno izjavo odzvalo Združenje novinarjev in publicistov in tudi Društvo novinarjev Slovenije. RTV se najprej sploh ni oglasil, potem pa, na pritiske iz same hiše, ko so dvojni vatli postali preveč očitni, so iztisnili neko izjavo, kjer so grožnje s smrtjo v moji zadevi brez omembe imen povezali z žalitvami na račun ene od sodelavk.

Sam sem že dve desetletji vajen groženj in ostrih napadov, žalitev ter diskretizacij, ne le z leve ampak tudi s strani primerkov, ki se imajo za desne, vendar so javno izražene grožnje s smrtjo, ki hujskajo k pogromu in ki doživljajo javno podporo nekaj drugega in bistveno bolj nevarnega ter obremenilnega tudi za družino. Bolj kot vodstvo RTV je kot kaže zadevo resno vzelo tožilstvo, imel sem že tri obiske na tej ustanovi. Od ukrepanja pravosodja je odvisno ali se bodo v tej državi bali novinarji ali pa bo sodišče ostro kaznovalo tiste, ki novinarjem zaradi njihovega dela grozijo s smrtjo. Le v tem primeru imata svoboda in demokracija v Sloveniji prihodnost.

Kar se sovražnega govora tiče, kot se sedaj problematizira, je to svojevrsten medijski diktat oz. trik politične struje, ki ji rečem kapitalistična levica. To vidim kot enega  od podrednih načinov za demoniziranje političnih nasprotnikov, kar je ob medijski dominaciji tranzicijske opcije relativno preprosto. V ozadju je ambicija tistih, ki so ugrabili državo, da še naprej ohranijo vzvode moči in predvsem kanale do javnega denarja, s katerim potem nagrajujejo tudi medije, ki jim služijo. Da gre za spin, je med drugim razvidno tudi iz dvojnih meril poročanja o mojem primeru in nekaterih drugih.

Sovražni govor, medijsko netenje sovraštva ima dolgo brado. Če se le spomnim kaj vse grdega in osebno žaljivega so na spletni strani RTV pred 14 leti dopustili v komentarjih ob mojih uspešnih dokumentarnih filmih Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, ki so takrat leti pretresli Slovenijo in razjezili tiste, ki imajo raje enoumje kot resnico … Sedaj je vendarle drugače in vsaj načelno regulirano.

Po pojavu družbenih omrežij se je vzpostavilo ravnotežje in ostrina je začela deževati tudi s t. i. desne strani. Toliko bolj, ker so demokratično misleči ljudje zaradi medijskega monopola levice pogosto frustrirani in si dajo duška. Škoda pa je večplastna, ko postanejo zapisi osebno žaljivi, ne toliko na račun idej in dejanj posameznikov ampak njihovega izgleda, osebnostnih lastnosti, zdrsov, praks, usmeritev … To ne prispeva le k nižanju kulturne ravni, ampak je tudi neučinkovito in nespametno, saj se vrača kot bumerang, in je lahko, kot je sedaj vsakemu jasno, uporaben predmet protinapada. Veliko večji učinek doseže tisti, ki še tako ostro stališče do določene osebe oz. njenega ravnanja pove na kulturni ravni oz. na satiričen način.

Sovražni govor, če ga vzamemo resno in ne kot predmet enostranskega političnega boja, kot smo sedaj priča, ob spletu še drugih konfliktnih okoliščin, vodi v sovražna dejanja in naposled v nasilje velikih razsežnosti. Pred tem nismo imuni in v negotovi prihodnosti je potrebno upoštevati, kam lahko verbalno nasilje pripelje. Slovenci imamo le eno samoniklo, a toliko bolj grozljivo izkušnjo na to temo, ki nas še vedno pesti. Na to temo ravno dokončujem obširno zgodovinsko znanstveno monografijo. Smo edini narod v tem delu Evrope, ki ni nikoli podlegel desnemu totalitarizmu oz. ekstremizmu.

Za razliko od Italijanov, Avstrijcev, Madžarov in Hrvatov, se nobena politična ali kaka druga omembe vredna grupacija med Slovenci ni navduševala nad fašističnimi ali nacističnimi idejami. Izjema je del komunistov, ki so po paktu med Nemčijo in SZ občudovali Hitlerja, o tem piše tudi dr. Lojze Ude, dokler ni ta 22. junija 1941 napadel Stalina. Pač pa se je pri nas razplamtel levi komunistični ekstremizem, ki je sicer rival in sovražni brat dvojček nacifašizmu. Ta je pogosto nastopal tako, da je kričal »ujemite tatu«, ravno ko je iz žepa bližnjega izmikal denarnico.

Ena od značilnosti komunistične doktrine je odnos do resnice ali bolje do laži. Nobena ideologija ni imuna na laž in manipulacije, vendar je prav komunizem na svojem pohodu na oblast laž najbolj dominantno izkoriščal za manipuliranje množic in to do perverznih razsežnosti. Naj omenim le, da je povojne pomore pri nas izvajal KNOJ – »Korpus narodne obrambe«, organizirala pa ga je politična policija OZNA – »Oddelek za zaščito naroda«, vse to pa se je dogajalo v diktaturi, ki se je po izvršenih pomorih poimenovala DFJ – »Demokratična federativna Jugoslavija« … To, da je komunistična partija izkoristila okupacijo in najprej s sovražnim govorom, pozneje pa z umori napadla domačo politično konkurenco ter izzvala revolucijo, je zgodovinsko dejstvo. Sovražni govor diktatorja Tita o maščevalni roki »našega ljudstva« na balkonu ljubljanske univerze pa je bil uvod v množične, pred javnostjo skrite umore na deset tisoče ujetnikov in civilistov maja in junija 1945.

Bila je to krvava revolucija za nasilen prevzem oblasti, ki so ji leta 1975 postavili 20 ton težak spomenik sredi Ljubljane. In pod zaščito tega spomenika, ki simbolizira goro sovraštva in terorja, prek katerega si je zločinska ideologija tlakovala pot na oblast, so nedavno nekakšni aktivisti uprizorili shod proti »sovražnemu govoru«. To ni le perverzna in zgodovinsko zlagana lokacija za take namene ampak tudi lokacija za obujanje revolucionarnih krivic, ustrahovanja in naposled narodnega razkola. V iskrenost takšnega zoperstavljanja sovražnemu govoru zdravorazumski človek z demokratičnimi vrednotami niti malo ne more verjeti. Boj proti sovražnemu govoru, sploh pa proti sovražnim dejanjem in grožnjami s smrtjo, bo resničen in hkrati učinkovit takrat, ko bodo za presojo uporabljeni isti vatli in enak medijski odmev.

Po zgodovinskem izkustvu je pri nas najbolj realna nevarnost levega ekstremizma, ki ima edini avtohtone korenine in je pustil za sabo množico glasnih privilegirancev, a tudi globoko sled več kot 600 morišč, ki so še danes njegovo grozeče zrcalo. Nič ne pomaga, če njegovi akterji govorijo o svobodi, demokraciji, človekovih pravicah in napredku, če pa hkrati častijo revolucijo, komunizem, diktatorja Tita in ohranjajo globoko državo. Svobodo in demokracijo je obljubljal tudi Tito, a je lagal.

Tekst je bil najprej objavljen na spletni strani RTV SLO.