O grožnjah človeškemu dostojanstvu v našem času

3

Najhujši sistematični greh nad človekovim dostojanstvom je suženjstvo, zlo in sramota človeške civilizacije skozi vso zgodovino. Je sistem, v katerem je mogoče človeško bitje imeti v lasti, ga kupiti ali prodati, izrabljati za prisilno delo in mu odrekati skupaj s svobodo tudi druge človekove pravice. Kot formalno priznana družbena ureditev je bilo odpravljeno v ZDA v 80. letih  predprejšnjega stoletja, drugod po svetu pa že bolj ali manj davno prej – v antični Perziji celo pol tisočletja pred našim štetjem. Mavretanija je kot zadnja država šele pred 30 leti prejela zakon o prepovedi suženjstva. A to se v resničnem življenju v eni ali drugi obliki prikrito nadaljuje  na skoraj vseh koncih sveta. Sužnjev še nikoli ni bilo toliko kot danes, ko se njihovo število ceni na 12 do 27 milijonov. Manj brutalne oblike prisilne odvisnosti in zlorab pa so seveda še mnogo številnejše. Človeška bitja so mnogim neičrpen vir, ki ga je mogoče izkoristiti na številne načine. Mogoče jih je porabiti kot orodja, vsestranske pripomočke, ki lahko zadovoljijo interese koga drugega. Govorimo o instrumentalizaciji človeka. Skoraj vedno je združena s škodo za prizadetega. To je ponižanje njegovega dostojanstva, so prizadejane krivice, pogosto tudi psihološka ali materialna škoda, omejitev svobode, prisilno delo, prisilno tveganje nevarnosti za zdravje, včasih celo izguba življenja.

Danes dobiva instrumentalizacija nove razsežnosti. Celo zdaj, v dobi dovršenih strojev so človeška bitja tudi za najbolj umazana, najnevarnejša dela še vedno nepogrešljiva. Pogosto so predvsem prikladnejša, bolj uporabna, cenejša.

Eno najbolj grozljivih nalog dobi mlad mož ali dekle, ki ga ali jo priučujejo za vlogo samomorilnega atentatorja. Ta fant, to dekle sta zaradi naštetih razlogov daleč boljša izbira kot robotska naprava. Rezultat je nerazumna, pošastna tragedija – ne samo za razstreljenega mladeniča ali dekle, ampak še za desetine njegovih ali njenih žrtev. Za ubite in preživele, mnoge s strahotnimi poškodbami, ki bodo ostali invalidni do smrti. Nesreča tudi za njihove sorodnike, ki so doživeli tragedijo svojega najbližjega. Človek pa je pretresen tudi nad dejstvom, da se toliko ljudem v islamskih družbah zdijo samomorilni bombni napadi ne samo legitimni in sprejemljivi, ampak celo hvalevredni. V neki anketi izpred 9 let je 38.000 prebivalcev več muslimanskih držav  odgovarjalo na vprašanje, ali se jim zdijo opravičljivi samomorilni napadi z razstrelivom, če gre za obrambo islama? Vsi, tudi vprašani razumejo, kaj pomenijo taki napadi: brutalno pobijanje in pohabljanje žrtev, ki z ogrožanjem islama nimajo nič. Rezultati študije so pretresljivi: da so samomorilni napadi upravičeni, je menilo 82 % Libanoncev, 73 % prebivalcev Slonokoščene obale, 66 % Nigerijcev, 65 % Jordancev, na dnu je bila Turčija, kjer pa je še vedno 20 % ljudi simpatiziralo z islamskimi morilci.

Eden najbolj šokantnih primerov instrumentalizacije človeških bitij je rekrutiranje otrok v paravojaške formacije upornikov v Afriki. Komaj kaj manj hudodelska je zloraba otrok za suženjsko garanje v Latinski Ameriki in nekaterih azijskih deželah. Prisilna prostitucija žensk in otrok je naslednji primer grozljivega nasilja. Še hujša je trgovina z ljudmi, ki jim bodo izrezali organe za presajanje. Trgovina s človeškimi organi raste in ilegalni, grozljivo amoralni dobički se že bližajo ali po nekih ocenah presegajo tiste iz trgovine s prepovedanimi drogami. Posebej revoltira sum, da za temi pošastnimi kršitvami človekovih pravic stoji veliki, legalni kapital nekaterih pomembnih držav.

Znani rek pravi, da je ravnanje večine z manjšino preizkus za demokracijo. Vemo, da rek ni primeren za vse situacije. V Siriji ravno zdaj manjšina okrutno obračunava z večino. Tudi v deželah z mirom in demokracijo manjšine (ne narodnostne, ampak skupine ljudi, ki jih določa kako drugo merilo) pogosto nasilno uveljavljajo svoje koristi nasproti večini. Take manjšine so nekdanja aristokracija, današnji zgornji razred, mafija, ekstremisti. Pojma manjšina ne smemo enačiti z odrinjenostjo, odrekanjem privilegijev, ki jih ima večina. Lahko velja tudi nasprotno. Demokracija je prav lahko tudi žrtev manjšine.

Pomembnejša kot preizkušnja demokracije je preizkušnja etičnosti. Etičnost družbe lahko ocenimo predvsem po vedenju močnih proti šibkemu posamezniku. Kdor je še lahko uporaben za cilje koga močnejšega, bo morda instrumentaliziran, uporabljen kot sredstvo za interese nekoga drugega. Kdor niti na ta  način ne more biti večkoristen, je le še moteča ovira, in to se bo poznalo kot neke vrste odpis. Danes so to izrazito šibki ljudje, ostareli, revni, invalidni, odvisniki. A tu je še ena, celo nižja kategorija. To so otroci pred rojstvom, najslabotnejša, najmanj varovana človeška bitja. Res, etičnost družbe lahko ocenimo po njenem odnosu do šibkih, najšibkejših. Odnos do onemoglih ostarelih, kronično bolnih, revnih, osamljenih, do rojenih in nerojenih otrok se zdi mnogo razločnejši kazalnik moralnosti družbe kot na primer odnos do Romov ali homoseksualcev.

Zadnje mesece je svet razburila še ena etična provokacija. Znana britanska etična revija Journal of Medical Ethics je objavila razpravo dveh filozofov – etikov nove vrste, Alberta Giubilinija in Francesce Minerve iz avstralskega Melbourna. Po njunem prepričanju sta zarodek oz. nerojeni otrok na eni strani in novorojenček v prvih tednih po rojstvu na drugi enaka v tem, da nobeden od njiju nima nikakršnega moralnega statusa in zato tudi nobene pravice do varstva življenja.

V filozofskih razpravah pomeni moralni status splošno priznani položaj bitja, do katerega imamo moralne dolžnosti. Če torej novorojenček tega statusa nima – in omenjena filozofa dokazujeta, da je tako – ga je po njunem mnenju dovoljeno ubiti iz istih razlogov kot opraviti splav. Dejansko sta uporabila za detomor sintagmo: porojstni splav (ker ne gre za usmrtitev zaradi medicinskih razlogov in ker usmrtitev ni v otrokovem interesu, se nista odločila za izraz evtanazija). Kot pri splavu naj bi bil legitimen razlog lahko tudi nemedicinske narave, na primer slabše socialno stanje družine, psihološke težave staršev ali celo interesi drugih ljudi iz okolice, ki bi jih novi otrok motil, če bi ga pustili živeti. Dovoljeno je torej usmrtiti tudi zdravega novorojenčka, ker kot ne-oseba nima moralne pravice do življenja. Nad to pravico so interesi aktualnih ljudi (staršev, rodbine, družbe), njihova pravica, da skrbijo za svojo lastno blaginjo.

Blaginji aktualnih ljudi bi bil novi otrok lahko v škodo, ker potrebuje energijo, denar in nego, česar družina morda nima v izobilju.

Kaj pa, če bi otroka, ki ga nameravamo usmrtiti, rajši oddali v posvojitev? Avtorja to dopuščata, a ne priporočata. Matere, ki so izgubile otroka, ponavadi žalujejo. Če je izguba dokončna, torej smrt, je žalost krajša kot v primeru oddaje otroka v posvojitev. Zato ga je najbrž boljše ubiti.

Te bizarne ideje niso nove. Najdemo jih pri znamenitem filozofu Petru Singerju in njegovih somišljenikih – etikih nove, utilitarne vrste, ki priznavajo pravico do varstva življenja le zavedajočim se bitjem, sposobnim razumevanja in odločanja o sebi, in jo odrekajo med ostalimi tudi novorojenčkom.

Michael Tooley, ugleden ameriško-kanadski filozof, je šel še dlje in zagovarjal pravico do usmrtitve otroka do konca drugega leta starosti, spet zato, ker tako mlad otrok še ni sposoben polnega zavedanja in nima zavestnega interesa, da želi obstajati tudi v prihodnosti (Tooley 1984). Britanski utilitarni filozof John Harris je v recenziji delo kolega zelo pohvalil, pograjal pa je zdravnike, češ ker takih nasvetov filozofov-etikov nočejo niti slišati. Prav Toolyjeva imenitna knjiga po njegovem kaže, v kakšni zmoti so zdravniki s svojimi »farškimi pogledi« (parochial views) in kakšno korist bi lahko imeli od skrbi, znanja in izkušenosti filozofov, ki so pri zapletenih zdravniških odločitvah povsem enako potrebni kot zdravniška skrb in znanje.

Julian Savulescu, oxfordski profesor praktične etike in bioetike, urednik revije Journal of Medical Ethics, ki je objavila ta prispevek, je svetovno javnost vznemirjal že prej, na primer takrat, ko je zahteval ukinitev pravice zdravnikov do ugovora vesti in izgon vesti in vrednot iz zdravniškega poklica.

Vprašamo se lahko, kje se bo instrumentalizacija, neetična zloraba človeških bitij ustavila. Kdo lahko jamči spoštovanje človekovih pravic in na kakšni podlagi? Kaj naj bi preprečilo njihovo postopno erozijo? V kampanji pred nedavnimi volitvami v ugledni demokratski državi smo že slišali zahteve po temeljiti reviziji pravic in konvencij, ki jih varujejo. Napadena je tudi univerzalna vrednota, zavarovana že v Svetem pismu, podlaga za vse človekove pravice. To je dostojanstvo človeškega bitja, ki ga priznavamo tudi zarodku. Ne odrekamo ga niti človeku, ki se je umazal z neetičnim vedenjem. Človeško dostojanstvo je neodvisno od vsakršnih utilitarnih meril. Ni se čuditi, da je v napoto novim etikom, ki se čutijo utesnjene, ker prav na podlagi tega koncepta velik del današnjega sveta ne dovoli trgovine s človeškimi organi, svobodne prostitucije, pridelovanja novih bitij – križancev med človekom in živalmi, kloniranja za razplod, žlahtnjenja človeka, evtanazije.

Omenjeni filozofi Peter Singer, Michael Tooley, John Harris in Julian Savulescu, zagovorniki utilitarne etike, uživajo v svojih krogih in zunaj njih velik ugled in zasedajo vplivna mesta na univerzah. Ali to pomeni, da postaja nova etika s svojimi šokantnimi predlogi tudi v širšem akademskem svetu ne le sprejemljiva, ampak celo prednostna smer, ki jo bo družba izbrala za prihodnost? Če je tako, potem bo koncept človeškega dostojanstva in človekovih pravic doživel dramatične spremembe. Etična misleca tradicionalne vrste Avstralec Michael Cook in Američan Jonathan Moreno zgroženo govorita o krizi, celo o razpadu bioetike.

Res s skrbjo opažamo, da humanistične in etične vrednote zadnje čase ponovno izgubljajo dragoceni ugled in vpliv. Za seboj imam skoraj 2 desetletji delovanja v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope. Imel sem privilegij, da sem sodeloval pri izdelavi Konvencije za varstvo človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine. To je ključen etično pravni instrument, prvi svoje vrste, ki je zastavil standarde na tem zapletenem in občutljivem področju in presega meje Evrope. Zato je bilo treba doseči visoko stopnjo mednarodnega soglasja med delegacijami več kot 40 držav in deseterice opazovalcev. Sprašujem se, ali bi se to še lahko zgodilo danes, 15 let pozneje. Nisem prepričan, da bi nam še uspelo izglasovati člene o varstvu človeškega zarodka. Težko verjamem, da bi danes lahko sprejeli zgledna etična priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1999 o varstvu pravic bolnih na smrt in umirajočih. Prvo je v nasprotju z interesi znanstvenikov in industrije, ki si želi razvijati zdravila na podlagi embrionalnih matičnih celic. Drugo je v nasprotju s skoraj militantnimi zagovorniki liberalnih stališč do evtanazije.

Spoštovani, mnogi misleci menijo, da je ta čas civilizacija pred veliko spremembo. Kakšna bo, nihče ne more zanesljivo napovedati. Vemo, da bo gmotna, okoljska, družbena in politična. Da bo tudi moralna. Vemo, da bo pretresla vse družbene plasti, vse narode sveta in se dotaknila vsakega posameznika. Zagotovo lahko računamo na konec udobnega življenja prek naših razmer, na račun dobrin, odvzetih našim vnukom kot neke vrste posojilo, ki ga ne nameravamo vračati. Utopično je upanje, da nas bo znanost potegnila iz kriz in nam omogočila življenje v dosedanjem slogu še desetletja naprej. Verjetno bo sprememba tako nagla, da ji naše sposobnosti prilagajanja ne bodo kos. Ali si bomo lahko pomagali z našim vrednostnim sistemom? Morda. A opazili bomo, da je precej poškodovan. Etika, ki uveljavlja predvsem koristi posameznika, bo najbrž slaba opora družbi v času krize. Vprašamo se torej, ali smo sploh dovolj pripravljeni. Kot globalno človeštvo zagotovo nismo.  A morda še ni prepozno, da kaj pametnega storimo.

Jože Trontelj
Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Komisija RS za medicinsko etiko

Vir: 44. mednarodno pisateljsko srečanju PEN. Bled, 17. maja 2012. Okrogla miza: Preobrazba – nove poti ali zaton zahodne racionalistične civilizacije.

Foto: Wikipedia


3 KOMENTARJI

  1. Tudi sam sem prepričan, da je suženstvo sestavni del človeške družbe, ki ga ni moč izkoreniniti. S časom menja oblike, postaja vedno bolj prefinjeno, skrito in dostikrat neprepoznavno.
    Glede mej etike, ki jih premikamo, pa človeštvo je očitno podira meje, ki ga definirajo.

  2. Spoštovani g. Trontelj,
    sploh vam ne bi bilo potrebno iti tako daleč, da bi dobili primere, na katerih ste zgradili svoje pisanje.
    predlagam vam, da asi vzamete čas in preberete nekatere časopise, ki izhajajo v državi, imenovani Slovenija, si ogledate različne TV Dnevnike, pobrskate po virtualnih forumih, blogih, na facebooku.,…
    Kaj boste odkrili?
    Cel kup človeških bitij, ki jih izrabljajo njihovi strici! Odkrili boste brez števila mladih, ki postajajo iz dneva v dan bolj fanatični pristaši srpa in kladiva in ostalih simbolov bivšega režima.
    Te dni smo z nemajhno grozo v srcu spremljali goržnje s smrtjo predsedniku države. Ste morda vi, ker jaz nisem, opazili, da se je kakšna inštitucija zganila? Mignila s prstom? Če smo iskreni, eden se je : varuhinja človekovih pravic se je nasmehnila in izjavila, da to, kar se počne, ”ni nič takega”.
    Nimate, g Trontelj, občutka, da imamo vse, o čemer razpredate, že doma- pod našo lastno streho?
    Le da tega, kar imamo, zaenkrat še nočemo ne videti, ne slišati?

  3. Nekaj vprašanj za g. Trontlja:

    – Je bil denimo lansko leto ob istem času problem suženjstva kaj manjši kot je v tem trenutku?

    – Zakaj tedaj niste vrgli te kosti, da jo glodamo mi sestradani medijski psi?

    – Lahko v kratkem pričakujemo, da bo kandidat za predsednika Danilo Turk v svoji predvolilni kampanji močno izpostavil zaskrbljenost nad suženjstvom, temu najhujšemu zlo in sramoti civilizacije?

    – Zakaj jasno ne obsodite komunizma kot največjega zla in sramote v zgodovini slovenskega naroda?

    Pol Slovencev ima samo eno oko, eno uho, polovico vesti in polovico srca.

    Tema, g. Trontelj, ki ste jo izbrali za vaše zgražanje in skrb, je čudna. Z njo povsem po nepotrebnem podžigate strasti in misli militantnega dela Slovenije. Res ne vidim razloga, zakaj ste jo prav zdaj izpostavili?

Comments are closed.