Recenzija knjige Nova politična znanost (1951), avtor dr. Eric Voegelin (1901-1985).
Kaj je temelj in smisel civilizacij in zaradi česa civilizacije napredujejo ali propadajo? Kako so različna ljudstva zagotavljala red družbe, predstavništvo in vodenje družbe, globlji pomen vodenja, politike? Kaj se dogaja z Zahodno civilizacijo, ki ji mnogi prerokujejo propad? Kako sedanjo uničevalnost gnosticizma kot civilne teologije in gnosticizma v družboslovni znanosti (t.i. pozitivizem), ki je v zadnjih 200 letih uničil družboslovje, lahko spojimo z gnostično religijo (scientizmom), orjaškim znanstvenim in tehnološkim podvigom v zadnjih stoletjih in z odtujenostjo človeka v družbi in svetu, gnostičnim ustvarjanjem sanjskih svetov, nesmiselnimi revolucijami in nesmiselnimi krutimi vojnami kot simptomi gnostične blaznosti? Kako je prišlo do številnih gnostičnih revolucij na Zahodu v zadnjih sedemsto letih, kamor dr. Voegelin uvršča aktiviste reformacije, puritansko, ameriško in francosko revolucijo in kako je prišlo do političnih religij kot so komunizem, liberalizem, fašizem in nacizem, ki jih je osebno izkusil? Totalitarizem je končna oblika progresivne civilizacije.
Preko politike in družbe je potrebno gledati na simbole, zgodovino, predvsem filozofijo zgodovine, da odkrijemo vrednote in pomen reda, predstavništva, politike. Voegelin je preučil orjaško količino gradiva in iz njega izmolzel vse, kar je strokovna literatura ponujala o redu, predstavništvu in filozofiji zgodovine z namenom vzpostaviti celovito teorijo politične znanosti. »Znanost izvira iz predznanstvenega obstoja človeka, iz njegovega sodelovanja v svetu s telesom, dušo, razumom in duhom, iz njegovega prvinskega dojemanja vseh področij bíti …« Njegova knjiga je izvirna in prodorna: »S platonizmom, avguštinstvom in hegeljanstvom danes ni mogoče obnoviti politične znanosti.« Politične znanosti, ki je v zadnjih stoletjih postala suhoparna razlagalka inštitucij, statistik, sociologije, psihologije, opravičevalka in služabnica ideologij. Vse to zaradi pozitivistične razdiralnosti, ki kopiči trivialnosti, znanost podreja fizikalnim metodam, obravnava gradivo po napačnih načelih, je strogo metodistična, objektivna, ker ne zna razločevati vrednot v inflaciji nasprotujočih si vrednot, zato metodološko izključuje vse sodbe, ostaja »znanost« brez vrednot. Hkrati ko pozitivizem demonizira vrednote pa tudi tabuizira grško in krščansko metafiziko. Čeprav sebe pozitivistični znanstveniki poimenujejo z naprednimi, objektivnimi racionalisti, so v resnici retrogresivni iracionalisti. Evolucija filozofije in družboslovja je vsaj v moderni dobi potekala v smeri nazadovanja, padanja na nižjo raven.
Voegelin in opustošenje gnosticizma
Voegelinovo delo je doživelo velik uspeh po merilih politične teorije, čeprav je knjiga zelo zahtevno napisana in na najvišji intelektualni ravni operira s številnimi izrazi iz klasične grščine oz. z izrazi, s katerimi se ukvarja le ozek krog specialistov te stroke. Dr. Eric Voegelin se je rodil v Kölnu leta 1905, na Dunaju je bil profesor političnih znanosti in sociologije, a je z vdorom nacizma pobegnil v ZDA, kjer je nadaljeval s poučevanjem na univerzah. Bil je dolgoletni prijatelj z A.F. Hayekom. V Münchnu je na univerzi prevzel katedro Max Webra, ki je pozitivizem prignal do konca. V svojih delih je predvsem teoretično preučeval gnosticizem, (v družboslovni znanosti gre za pozitivizem) kot podlago za nacizem in komunizem. Stoletja po renesansi in reformaciji so prinesla tehnološki in znanstveni napredek, hkrati pa številne državljanske in mednarodne vojne, ki so bile bolj uničevalne kot vse do sedaj skupaj. Razlogi vojn so bili nerazumni, utopistični. Javno življenje v novem veku je vedno bolj materialistično, nesluteno je dvignilo materialno ugodje, hkrati pa utopilo dušo in duha kar je vodilo v odtujenost. Dr. Voegelin se je gnosticizma lotil znanstveno prodorno, ognjevito in bojevito, ni se bal Sovjetske zveze, celo pričakoval je hitri konec tega imperija pred 65 leti.
Nova politična znanost
V delu Nova politična znanost se potrudi predstaviti novo teorijo ob bogatem iskanju zgodovinskih dejstev, simbolov, smisla, resnice skozi poglavja knjige:
- Predstavništvo in obstoj
- Predstavništvo in resnica
- Boj za predstavništvo v rimskem času
- Gnosticizem, narava modernosti
- Gnostična revolucija, puritanski primer
- Konec modernosti
V prvih dveh poglavjih Voegelin opisuje predstavništva resnice v starejši zgodovini in razvija novo politično teorijo na dejstvih filozofije zgodovine. V tretjem poglavju opisuje neustvarjalno filozofsko dobo Rimljanov in boje cerkvenih očetov na filozofskem področju, ki so premagali rimsko-grško tradicijo (sv. Avguštin) in dosegli novo kvaliteto v zgodovini predstavništva: ločitev posvetne in verske oblasti in dedivinizacijo narave in politike. Večina knjige pa je posvečena analiziranju gnostičnih revolucij, utopij, zablod, simbolov in politik do današnjega dne, ko je že nekaj znanstvenikov na novo začelo proučevati politiko na požganem terenu gnosticizma. Gnosticizem, progresivizem, utopičnost in revolucionarni aktivizem so tipi zmotne imanentizacije eshatona.
Gnosticizem nekoč in danes
Ključna razlika med krščanstvom in gnosticizmom je odgovor na bivanjsko tesnobo, krhkost človeka, nepopolnost. Krščanstvo nepopolnost sprejema kot resničnost. Človek v tesnobi in krhkosti moli k Bogu, k Popolnemu. Pri gnostikih pa je takoj treba tesnobo umakniti. Dodati sanjarjenja, zdravila, znanost, magične simbole, neo-pravljice v katere preprost pogan hitro in infantilno, magično veruje. Isto v ideologije in v revolucije. “Takoj mi naredite nebesa na Zemlji”, bi rekel gnostik Hitler. Razvajeni in prezaščiteni otroci pa dodali “in odstranite vso trpljenje na svetu!” Skratka cilj je narediti idealni svet.
Gnostik gradi na znanju kot svojem odrešenju. ”Če posedujem neko skrito znanje, spoznanje, sem odrešen, sem Bog!” Tako je zelo močna gnostična religija danes scientizem. V humanistiki je z naravoslovno matematičnimi metodami šel “znanstveno” raziskovati družbo. Temu se reče pozitivizem. Naredil je veliko škodo v družboslovju: škodo pravu, škodo zgodovini in škodo filozofiji. Preveč nepomembnih dejstev, izguba stika z realnostjo, zdravo pametjo, zanemarjanje metafizike, izključevanje vrednot, ki so povezane z duhovno tradicijo.
Stari cerkveni očetje so se ves čas borili proti gnosticizmu, herezijam. To jim je do 9. stoletja uspevalo. Tam do 12. stoletja niti inkvizicija ni mogle več zatreti teh gibanj. Večina gnostikov se je skrivala za krščanstvom, danes pa so proticerkveni. Osnova je bivanjska tesnoba, krhkost človeka, nepopolnost. Krščanstvo to sprejema kot resničnost. Človek v tesnobi in krhkosti moli k Bogu, k Popolnemu. Pri gnostikih pa je takoj treba tesnobo umakniti. Dodati sanjarjenja, zdravila, znanost, magični simboli, neo-pravljice v katere preprost pogan hitro veruje, v ideologije, revolucije. Takoj narediti nebesa na zemlji in odstraniti vso trpljenje na svetu. Narediti idealni svet.
Socializmi (komunizem, fašizem, nacizem, islamizem), reformacija, renesansa, liberalizem so gnostična gibanja, politične religije – ki skušajo umakniti trpljenje in svet narediti idealen po svoji podobi. Prva gnostična revolucija so bili puritanci v Angliji in kasneje v ZDA. Francoska revolucija je prav tako gnostična. Voegelin pravi, da prej ko je bila revolucija, prej se je krščanska družba lahko opomogla in utrdila. Kasneje kot je bila gnostična revolucija (npr. v Sloveniji), bolj je družba uničena. Po Voegelinu je gnostična revolucija uničila sredozemski bazen vrednot (grška antika + judovstvo + krščanstvo), kjer je bil dialog in iskanje resnice glavna vrednota. V gnosticizmu sta kritika in samostojno razmišljanje prepovedana. Pravi, da so v ZDA in in Angliji konzervativci ustvarili še edini prostor, kjer se je ohranilo nekaj sredozemskih vrednot. Ne vemo pa, kaj bo prinesla prevlada Kitajske in Indije.
Pripis uredništva: Knjigo Nova politična znanost lahko naročite preko Časnika in tako posredno podprete naš medij.
// //
