O generacijskem deliriju Alojza Ihana

19

pariz maj 1968 2Pred dnevi nas je portal Siol.net razveselil z novo kolumno dr. Alojza Ihana. Tudi tokrat se je lotil še ene pereče teme sodobne slovenske stvarnosti; teme, ki jo vsi občutimo na svoji koži, a smo šele nedavno zbrali dovolj poguma, da o njej jasno in glasno spregovorimo. Uganili ste: gre za spopad generacij.

Oborožen s fekalnimi metaforami, se je lotil skupine, ki nosi levji delež za trenutno krizo: baby boom generacije. Ali, kot izvirno zapiše, bejbibumarjev. Svojo sveto jezo,  brez katere se ne spodobi več stopati v slovensko javno razpravo, je dodatno podkrepil z obilico »krepkih« (ki so sicer nekoliko monotone in precej neizvirne, a nič ne de). Sodba, če je kdo dvomil, je jasna: bejbibumarji so med glavnimi krivci našega, kot pravi sam, drekastega stanja.

Generacije so postale popularne. Vsaj od vseslovenske vstaje sèm je generacijski diskurz postal eden priljubljenih peskovnikov, na katerem se igrajo slovenski komentatorji. Neposredno po vseslovenski vstaji (rad ponavljam to besedno zvezo: vedno mi zvabi nasmešek) se je namreč pripetilo, da so bili na nekem zborovanju v Cankarjevem domu mladi govorci pripuščeni k razpravi šele proti koncu, ko so nekateri od udeležencev menda že začeli zapuščati dvorano. Ta nezaslišani dogodek je sprožil pravi pogrom proti »starim prdcem«, kot jih je, v duhu medgeneracijske solidarnosti, začela imenovati razhudena mladež. Sledila je široka polemika o »generacijskem vprašanju«, ki se očitno še ni polegla. Spor se je razplamtel kljub krčevitim poskusom nekaterih, da bi ga vendarle obrzdali v imenu skupnega boja proti … no, čemurkoli že se borijo zdaj, ko na oblasti ni več Janše. Ker je bil to spor neenakih – napadeni morajo namreč molčati in pohlevno sprejemati udarce,  saj se vendar ne spodobi, da bi se v obrambi lotili »mladine, na kateri temelji naša bodočnost!« – je bilo od začetka jasno, kdo bo potegnil krajši konec. Zdaj je vanj vehementno vstopil še Rožančev nagrajenec in plemenito priskočil na pomoč zmagujoči strani (kajpak tudi zato, da bi jo odtegnil njenim »kulturnobojnim« zaveznikom in jo privabil v svoj pezdirjevski – ali pezdirski? kako je pravilno? – projekt).

Dr. Ihan je nedvoumen: generacija je kriva. Česa točno, nisem dobro razumel, ker je njegovo argumentiranje zadnje čase zame preveč sofisticirano. Sem pa uspel razbrati, da je kriva v celoti, brez razlike med »levimi« in »desnimi«, »zgornjimi« in »spodnjimi«. Avtor se je posebej potrudil, da ta del njegove argumentacije ne bi ušel še tako površnemu bralcu. Vsi so enako krivi za drekasto stanje, ker se niso uprli paranojam svojih očetov. Ta stavek bolj ali manj povzema vsebino kolumne. Ostalo je zlivanje žolča po neimenovanih krivcih, pač v preizkušenem slogu, ki povečuje obiske na spletnih portalih in prinaša nagrade literarnih žirij.

Kot je posrečeno zapisal eden od komentatorjev, gre za primer vsegliharstva. Prej je bil na tapeti narodni značaj, zdaj so prišle na vrsto generacije. Dobrodošlo je vse, kar je poljubno, vse, za kar ni potrebno resne analize, kar pavšalno oblati vse predstavnike osovražene elite. In čemur lahko vsi ploskajo, saj nikogar zares ne prizadene, ker si vsakdo misli, da to itak ne leti nanj, temveč na soseda. Ihan, ki od nedavnega vstajenja od dolgoletnega molka, tako rad kritizira slovensko občestvo in je posmehljiv do vsega, kar to občestvo ceni, bi se lahko zamislil nad popularnostjo svojega pisanja. Subverzivnost, ki žanje histerično navdušenje javnosti in nagrade kritikov, verjetno le ni tako zelo subverzivna. Prej ustreza definiciji demagogije. In generacijski diskurz je postal eden od instrumentov te demagogije.

Hkrati gre za igro, ki jo je treba uprizarjati, čeprav vanjo nihče zares ne verjame. Je peskovnik, v katerem sprostimo energijo, eden drugega dodobra obdelamo, čeprav vsi vemo, da udarci niso mišljeni čisto resno. Igra ima jasna pravila. Tako, na primer, ne gre napadati generacij, ki dejansko držijo moč in oblast; še manj onih, ki ji dihajo za ovratnik. Ne, gnojnico naj se poliva predvsem na starejše generacije, a spet ne na prestare, to bi bilo nespodobno, zato  predvsem na tiste, ki ravno zapuščajo prizorišče. Že bonton namreč veleva, da je treba vsakogar, ki zapušča prizorišče, najprej dodobra opljuvati.

Zagovor baby boomerjev

Kritika baby boom generacije je že dlje časa priljubljena. O tem kroži kar nekaj bolj ali manj zabavnih dovtipov na družbenih omrežjih. Na malo bolj resnem nivoju jih srečujemo v ameriškem revijalnem tisku. Pričakovati je torej bilo, da jo bo prej ali slej pobral kateri od drznih kritikov vsega slovenskega in jo serviral kot svoj doprinos k analizi našega, kot pravi letošnji nagrajenec Rožančevega sklada, »drekastega« stanja. Prav tako je bilo pričakovati, da se bo v tem procesu »recepcije« (recimo temu tako) izvorna vedrina tovrstnih ironičnih kritik sprevrgla v nekaj neprebavljivega, žolčnega, skrotovičenega, z zobmi škrtajočega, penasto obtožujočega in hkrati nekako izmuzljivega, splošnega, predvidljivega, enoličnega. Česar nisem pričakoval, je, da me bo tokratna porcija vedno istega sluzastega in neslanega močnika, ki tako tekne bralcem nekaterih naših spletnih portalov, razjezila do te mere, da bom napisal odgovor.

Rad imam baby boom generacijo. No, pa sem priznal. Rad imam glasbo, filme, književnost, ki jo je ustvarila. Rad imam svoja starša. Rad imam svojega strica, teto, rad imam mnogo prijateljev svojih staršev. Rad imam svoje sosede v stanovanjskem bloku, kjer živijo predvsem »bejbibumarji«. Rad imam Alenko Puhar, Rina Gaetana, Slavoja Žižka, Jaceka Kaczmarskega, Meryl Streep, Joaquína Sabino, Tomáša Halíka, Đorđeja Balaševića, Pedra Almodóvarja,Salmana Rushdieja, Oliverja Stonea. Ja, celo Yusufa Islama imam rad, čeprav samo danes in iz inata. Ta seznam sem napisal v sapi, ne da bi razmišljal; če bi hotel sestaviti podobnega za Ihanovo generacijo, bi bil v škripcih. Pred kakim letom, preden se je začel prostituirati zbeganemu resentimentu slovenske polberoče javnosti, bi bil začel z njim – a tu bi se moj seznam kmalu zataknil. Najraje bi povedal, zakaj in se podal v besno kritiko generacije x: a se bom (tokrat) vzdržal.

Kot zgodovinar se pogosto sprehajam med dobami in se, v skladu s profesionalno deformacijo, skušam vživeti vanje. Kaj pomeni živeti v določenem obdobju, imeti, kot vsi ljudje v vseh časih, »pred očmi prihodnosti zagrinjalo« in obenem horizont pričakovanj, ki je pogosto zelo drugačen od tega, kako so se stvari dejansko odvile? In hkrati: kaj pomeni imeti na razpolago določen korpus informacij, kulturnega izročila in referenc, znanja, tehnoloških in komunikacijskih možnosti, ki so dosti bolj omejene od naših ravno zato, ker v njih še ni doprinosa te in naslednjih generacij? Kaj pomeni odraščati v določenih vzgojnih vzorcih, biti soočen z določenimi kanali družbenega napredovanja? In kaj pomeni ohraniti dostojanstvo v teh okoliščinah, kako družbeni, ekonomski ali oblastni mašineriji razčlovečenja iztrgati tisti prostor avtonomije, znotraj katerega je mogoče vzpostaviti zdravo družinsko okolje, morda tudi kulturno sfero, nemara – kdaj pa kdaj – sfero, znotraj katere je mogoče svobodno in tvorno politično delovanje.

Če potegnem črto in pogledam pod njo, mislim, da sem lahko kot sin, kot Slovenec, kot dedič evropske kulture in kot državljan hvaležen tej generaciji. Ta hvaležnost, ki me vedno bolj zaznamuje, se mi je odkrivala počasi: preberem roman o barcelonski mladini za časa španske tranzicije, spet drugič potopis po Nemčiji iz časov, ko so vzvode oblasti držali še očetje baby boomerjev, pogledam epizodo Mad Men, poslušam pripovedi o mladih aktivistih poljske Solidarnosti, o Ljubljani osemdesetih in zazdi se mi, da se je tu vmes zgodil nek pomemben in zelo globok premik na bolje. In nato pomislim, da se je le redkokdaj v zgodovini zgodil tako globok – in ko rečem globok mislim ireverzibilen – preobrat v tako kratkem času in predvsem tako potihoma, tako brez nepotrebnih ceremonij, brez prevelikega patosa. »Preobrat, kaj še,« bo kdo cinično pihnil. Da, preobrat! Morda še vedno plavamo v gnoju in morda smo se, res, še malo globlje pogreznili vanj, toda prej smo plavali s trebuhom navzdol, zdaj pa s hrbtom navzdol. Morda se to komu zdi za malo, a meni se zdi še kako pomembno, da do nabrežja priplavamo s čim manj požrtega gnoja. Ali, če nam je usojeno, da se potopimo, naj vsaj do konca ohranimo čisto obličje.

Tvorci odgovorne svobode

»Dovolj z metaforami! O čem blebečeš?« O tem, da je danes, v našem delu sveta, nemogoče zanikati, da živimo bolj dostojanstveno, bolj svobodno, da, tudi bolj varno življenje – in da je to v prvi vrsti zasluga generacije baby boomerjev. Ne, ni se mi zapisalo – bolj varno. Kajti mnogo bolj kot varnost dolgoročnega nizkoobrestnega kredita in stalne zaposlitve, ki omogočata načrt potrošnje in družinskih dopustovanj za naslednje desetletje, je za našo usodo pomembna – in to bi moral vedeti tudi dr. Ihan, razen če ni tistega dne šprical verouka – varnost človeške integritete. Varnost mojih vzhodnoevropskih sovrstnikov, da jim ni treba nikogar poslati v zapor zaradi napredovanja v službi, nikogar ovajati, da bi dobili vizum za obisk Pariza. Varnost mojih južnoameriških, španskih, portugalskih prijateljev, da, kot je konec šestdesetih let pel znani katalonski baby boomer, vsako jutro »vstanejo s postelje s pravico, da brez strahu stopijo na ulico«. Ali varnost dr. Ihana, da obrekuje svete krave slovenske politične in gospodarske elite, ne da bi moral čakati – naj spet citiram, tokrat žensko predstavnico katalonske baby boom generacije – »neke ljudi, ki trkajo sredi noči«. Govorim o politični sferi, a lahko bi omenil tudi znatno večjo varnost žensk pred spolnim nadlegovanjem, otrok pred nasiljem v družini, varnost kristjanov, da javno izpovedujejo svojo vero, ali homoseksualcev, da prosto odločajo o svoji seksualni svobodi. Ne, vse to ni izključni doprinos baby boom generacije, a brez znatnega napora njenih predstavnikov si vseh teh pridobitev preprosto ne da zamisliti.

In na Slovenskem? »Ničla. Nula. Niente. Zero.« To, pravi dr. Ihan, je doprinos naših »bejbibumarjev«. Vzpostavitev demokracije je nič? Ustanovitev države je nič? Umestitev slovenske kulture na svetovni zemljevid je nič? Seveda, to so mizerne pridobitve, gledane iz perspektive njegove generacije, ki je dosegla … kaj že? Kaj ste, pravzaprav, tako pomembnega dosegli vi, genialni Walterji Whiti, prepričani, da vam svet nekaj dolguje in da je uspeh merljiv s parametri vaših eksaktnih znanosti? A pustimo to, smo rekli.

Predstavniki baby boom generacije so bili, kljub vsemu, tvorci odgovorne svobode. Marsikje so pretrgali s tradicijo, a ne s brezbrižnostjo fičfiričev in izkoreninjencev, kakršne opeva dr. Ihan, temveč z odgovornostjo dedičev, ki hočejo pretresti svojo preteklost, razčistiti svoj odnos do minulosti, da bi se lahko zasidrali v zgodovinskem kontinuumu. Od kod črpam te trditve? Dovolj je, da pretresem literaturo te generacije – Jančar, Péter Esterházy, Roberto Bolaño, Mircea Cărtărescu – ali da pogledam svoje starše in premislim njihov težaven, a pogumen in pošten odnos do svojih staršev. Odnos, ki se da v veliki večini primerov opisati kot kritičen, včasih celo razkolniški, a vendarle lojalen. S tem so nam, njihovim sinovom in hčeram, omogočili dostop do naših starih staršev – veteranov druge svetovne vojne, preživele iz taborišč, generacije, katere usoda povzema upe in zmote moderne dobe – in nam tako izročili ključ do zakladnice zgodovinskega spomina stoletja.

Kaj pa Ihanova generacija?

Moja obramba baby boom generacije je enako poljubna kot napad dr. Ihana. A obstaja ključna razlika: njegov izpad je poskus antipolitične kanalizacije besa na grešnega kozla, moj odgovor pa je vaja v pietas – sinovski ljubezni ali lojalnosti.

Sicer menim, da je generacija lahko tudi resna kategorija historične analize, če ne govorimo v scientističnih nebulozah, temveč konkretno, o njenih konstitutivnih izkušnjah, o njenih socioloških značilnostih, o njenem zgodovinskem doprinosu. Generacije niso subjekt zgodovine in jim zato ni mogoče ničesar očitati, ker ni nobene kolektivne entitete, imenovane generacija. A kljub temu obstajajo, kot bi rekel Ortega y Gasset, kot horizont, kot obzorje, kot izkušnja.

Poskusimo, torej. Kaj lahko dejansko povemo o Ihanovi generaciji? Oropana je bila sodelovanja pri ustanovitvi države, v devetdeseta leta je vstopila v najbolj produktivnih letih in prevzela dobršen del kulturne, akademske, kasneje tudi politične infrastrukture. Toda do najpomembnejših mest v gospodarstvu in oblastni strukturi, pa tudi v akademskem svetu, se je prebivala počasi in s težavo. In v trenutku, ko bi morala zaživeti na vrhuncu prehranjevalne lestvice svojih poslovnih, službenih in političnih okolij, jo je ujela kriza. To nam pomaga razumeti občutek frustracije, ki ga njeni intelektualni predstavniki znajo zaznati in artikulirati v kategorije, ki so dovolj razumljive, da se lahko ljudje poistovetijo z njimi in so dovolj nepolitične, da niso nikomur nevarne.

Foto: blog eattarantula

19 KOMENTARJI

  1. Z avtorjem se seveda strinjam in se mu zahvaljujem za vloženi trud v ta tekst !
    Ihan je tipičen vseglihar, njegovo pisanje je megleno.

  2. Avtor se je zelo učinkovito potrudil obdelati Ihanov članek, ki je bil površen, vsegliharski in demagoški. Z veseljem sem ga prebral, ker je bil zelo jasen, argumentiran. Le predolg. Bo še čas kaj dodati, če se Ihan iz te kritike ne bo nič ( ali premalo) naučil.

    Odlična kritika. Dobrih kritik je premalo. V glavnem kritike v Sloveniji izvirajo iz obrambe svojih fevdov, narcisizma, privilegijev.

    Dober pisatelj bi je bil vesel in bi celo v odgovor kaj napisal, kako priznanje ali…

    Še vedno je v 20 letih bil najboljši pisec člankov ( komentarjev, esej – pomagajte mi literati kako se tej obliki reče) dr. Mićo Mrkaić v Financah.

  3. Pisanje dr.Ihana neposredno in jasno pove kaj je bistvo. Strinjam se z njim. Obstoječi članek pa je zelo lepo napisan, misel široka, na koncu pa…? Kaj naj rečem. Sem razumel samo osebno kritiko do Dr.Ihana. Poslanstvo besedila pa”parlamentarna razprava”.
    Bistvo razkoraka razumevanja vsebine in poslanstava misli se razlikuje v razkoraku med “izgubljeno generacijo” in generacijo ki jim je ustvarjalno delo vrednota.

  4. V Sloveniji vse prav pride, da bi bilo pereče, tudi tisto, kar pes na repu prinese.
    Priznam malo za vozlana parafraza znanega slovenskega pregovora.

    Pri nas ni pereča komunistična kontinuiteta, popolnoma zlagana zgodovina in na tej podlagi šolski učni načrti, niso pereči popolnoma navijaški mediji (z občasnimi kritikami-bobi fintami do levice), niso pereči tajkuni.

    Sprašujem se, kako Ihan in podobni intelektualci sami sebi dovolijo tako polovičen pogled na slovensko stvarnost. Mar ne razumejo, da vse svoje “proizvode” prav zaprav mečejo na (bodoče) smetišče pozabe.

    Zakaj se dr. Ihan ne loti problematike medvojnega in povojnega Zločina, ki ni tam nekje, ampak TUKAJ!

  5. Ja, odziv L. L. G. je podoben odzivu fundamentalista na karikaturo – znori, ko vidi popačenost (ki je resda lahko v podrobnostih krivična), popolnoma pa prezre poanto in sol, ki jo vsebuje. In ta je pri Ihanu “vsegliharska” še na nek drug način: gre za obračun, ki se tiče “vseh glih”, brez izjeme: kakšne odločitve si sprejemal, kakšne relacije vzpostavljal, kaj z edinim življenjem počel, kakšne sadove je dalo? Vprašanje za generacijo, ki dobiva vnuke ali pošilja odrasle otroke v svet. (Sadovi dela zadnjih 20 let neke vodilne generacije v Sloveniji pa niso videti zelo briljantni, kljub novi ponujeni možnosti demokracije, ali pač?) Sicer pa, kristjan bi se npr. lahko spomnil, kako gre že tista: “Malopridni in leni služabnik! Vedel si … (Mt, 25, 14-30)”
    Popolnoma zgrešen članek nekoga, ki od svojih očkov ali starejših bratrancev noče potegnit pozitivne lekcije zase.

  6. za razliko od predhodnih komentatorjev bom pohvalil Ihanov članek, ki se mi je zdel odličen… dokler nisem prebral tega odgovora. ta je veličasten. odslej bom poskušal slediti vsem prispevkom tega avtorja. Gabrijelčič je z Ihanom ravnokar začel dialog, za katerega mi bo resnično žal, če bo ostal v sedanjem obsegu. če bi si začela javno dopisovati, bi lahko dobili izjemno, državotvorno, epsko khm… niti ne vem kaj. bi pa z veseljem bral.

  7. Oh, gospoda je užaljena od Ihana! Jaz Ihanu zamerim, da ne prepozna samega sebe med bejbibumbarji, vidim pa tu, da nekateri mislite da niste. Ajej, narcistična gospoda bi se ponašala z Oliverjem Stoneom, Meryl Streep, morda tudi z Rollingi, zakaj ne, ali Beatlesi. Medtem ko vam država propada bi vi bili dedič evropske kulture in bili zato hvaležni tej generaciji. Kot da ima ta generacija kake zasluge za to da ste dedič. Tu je slovenska umetnost arogance: biti ponosen na nekaj kar nima nobene veze z zadevo. In biti pripravljen tudi ubijati za “stvar”.

  8. Zdravko, komu ti to, majke ti… ali lepše “Sunčece ti presvetlo!” Povej mi, kaj lahko zgradiš z vrednotami Ihanove generacije? Po Sloveniji je teh sledov vse preveč…!
    Luka, čestitke. Ihanu pa vsaj malo več samokritičnosti, predvsem pa uspešen in ploden preskok s polja kulture smrti nasproti polnosti življenju in njegovi kulturi, kateri pravi in tudi edini temelj in branik raste iz zdrave krščanske tradicije.

  9. Boštjan, kaj bi rad? Ne vem koliko je Ihan star, pa vendar, to je moja generacija. In tvoja. Koliko pa je generacij babyboombarjev z vsemi skupaj? Morda 3. Torej kaj so vrednote Ihanove generacije, ki ne bi bile tvoje, moje?

    Kaj smo uspeli narediti? Nič! Žal. Kot pravim, država nam propada, vsi pa samo gledamo. Karkoli že kdo celo naredi, mu to dediči revolucije uničijo v treh potezah. In iz vsega ne moremo naprej. Le tisti s polno ritjo debatirajo o tem kaj nam vse manjka in kaj bi morali narediti drugi.

  10. opozoril bi na nekaj reči:

    – podrobnejše, predvsem pa benevolentnejše branje Ihanovega članka bi dalo avtorju vedeti, da ne gre za totalno vsegliharstvo, temveč bolj za kritično pretežnovečinarstvo. Ampak to ni toliko pomembno.

    – apologija bejbibumbarjev temelji na njihovih domnevnih dosežkih, ki so resda očitni, ne pa tudi enako dostopni vsem (generacijam). Hvala lepa za tako dediščino.Vsi omenjeni dosežki bejbibumerjev (in sklicevanje nanje) bodo golo napihovanje njihovih vehementnih egov tako dolgo, dokler ne bodo dosledno izpolnili vseh svojih obljub.

    – ni jasno, v čem je zares tisti čudežni preobrat, o katerem govori: fekalna metafora je zgolj slogovni prijem, oropan vsebine – retorična figura brez pomena

    – “odgovorna svoboda” je priročna fraza za demagoško nabijanje, češ danes je X, nekoč pa je bilo Y, zato bodite tiho in bodite veseli, da vam nihče ponoči ne trka na vrata. Trkajo, trkajo, a ne konkretni ljudje, na katere je mogoče pokazati s prstom, temveč neosebne okoliščine, ki so jim bejbibumerji na stežaj odprli vrata: revščina, negotovost in eksistenčni strah, sami agensi trendovskih ekonomskih in družbenih politik, predvsem tistih sociopatskih, ki zavračajo vsakršno družbenost in posameznika pehajo v boj vseh proti vsem. Strah je torej še vedno prisoten, samo masko je zamenjal za takšno, ki jo je težje identificirati.

    – imenovati jih tvorce te “svobode” je enako,kot če bi jaz metal na koš s sredine igrišča,zadel in se potem imel za dobrega strelca. Ponovno smo priča vnovčevanju nekakšnega osamosvojitvenega kapitala (demokratizacija,državnost ipd), iz katerega bi nekateri kar naprej in naprej črpali rento, ne da bi za to od takrat naprej morali migniti s prstom. Če se jim je posrečil veliki met, še ne pomeni, da so v razne svobode tudi zares verjeli, sicer bi danes slovenska družba bistveno drugače zgledala. Bolj se zdi, da se duvajo na račun srečnega zadetka in upajo, da nihče ne bo spregledal njihovega blefa.

    – mlajša generacija ima vso pravico do kritike svojih predhodnikov, ki so jo nategnili z obljubo napredka in boljšega življenja. Če ničesar ne bi bili obljubljali, bi jih danes verjetno bolj prizanesljivo obravnavali.

    Bejbumerji so si torej lepo postlali, seveda predvsem in če-se-le-da izrecno sebi.

    Prav, ampak vse bolj se sliši glasove mladine, ki ne bo tako intelektualistično pedantna, ko bo, če bo šlo tako naprej, preplavila domove privilegirancev, njihovih epigonov ter apologetov statusa quo: “kakor ste nam postlali, tako boste na stara leta spali”.

  11. Nekoliko bolj banalizirano in manj filozofsko. Kaj pa bi lahko zapravljale in uničevale generacije “a la Ihan” če babyboomerji ne bi trdo delali in iz ruševin zgradili te države? velja za vse kategorije narodnega bogastva, od materialne do duhovne.Del babyboom generacije, ki pa je prispeval k zatonu naše države, pa lahko mirno imenujete z nazivom, ki si ga zaslužijo, torej kriminalno združbo, ali po domače – lopovi!
    Da, bil sem “rdeči direktor” in v imenu ter z denarjem ljudstva SRS odgovorno in ponosno zgradil tovarno, ki je takrat dajala kruh 720 ljudem. Še sedaj stoji, ljudi je seveda manj, a še dela. Čaka pa, tako kot večina slovenskih podjetij na likvidacijo! Katera generacija že je torej gradila in katera generacija uničuje in ruši?

    • Seveda, ampak zgrajena je na pesku. Svoje otroke ste nalagali, da mi svojih nismo znali vzgojiti. In danes imamo dediščino revolucije.

  12. Obstaja fizična lenoba in intelektualna lenoba.

    V Sloveniji je problem ta intelektualna lenoba in pripravljenost in sposobnost soočati se s spremembami.

    In ravno to je problem. Ljudje bi se zaposlili, celo življenje delali v istem podjetju in opravljali isto delo.

    Nočejo videti, da se svet spreminja, da se potrebe in želje kupcev spreminajo, da ne gre več tako, kot je šlo. Zato tudi firme propadajo – in to ni nič takega, to se dogaja v svetu ves čas.

    Ampak firme tudi nastajajo. Tu pa je naš problem. Svet se spreminja hitreje, ljudje so pa preleni za spremembe.

    Mura ni propadla zaradi tajkunov ali kakšnih drugih svinjarij. Propadla je, ker na isti način s toliko zaposlenimi šiviljami ne more biti več konkurenčna.

    Tu lahko ljudje zganjajo še toliko nostalgije, ampak dokler ne bomo spremenili miselnosti, na boljše ne bo šlo.

Comments are closed.