O farizejih, janzenistih in klečeči revoluciji

38
966
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V teku predavanja, ki ga je imel škof Athanasius Schneider novembra lani v Dravljah (ogledali ste si ga lahko te dni na Exodus TV), je ta mednarodno znani apostol spoštljivega prejemanja Sv. Obhajila prepoznal nove farizeje v tisti sodobni duhovščini, ki prepoveduje svojim vernikom, da bi prejemali Jezusa kleče in na usta. Vemo, da je takih duhovnikov veliko po svetu, a tudi v Sloveniji jih ne manjka, kljub temu da 91. točka papeškega navodila Zakrament odrešenja tako ravnanje duhovščine jasno obsoja. »Prepričan sem o tem. To so novi farizeji,« je pribil Schneider.

To trditev je utemeljil na evangeljskem odlomku, v katerem farizeji želijo preprečiti ljudstvu, da bi na cvetno nedeljo počastilo Jezusov prihod v Jeruzalem s palmovimi vejami in s polaganjem plaščev pod kopita osla, na katerem je jezdil Gospod. Farizeji so tedaj rekli Jezusu, naj jih pograja, On jim je pa odvrnil: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19, 40). Odlomek je na las podoben onemu, ko žena v Betaniji mazili Jezusa in nekateri učenci postanejo nejevoljni nad »potrato« dragocenega olja rekoč: »Saj bi ga lahko prodali za več kot tristo denarijev in denar dali ubogim!« Jezus pa jim reče: »Pustite jo! Kaj ji delate težave?« (Mr 14, 5-6). Učenci v Betaniji razmišljajo podobno kot farizeji na Cvetno nedeljo: tako enim kot drugim je tuj akt češčenja Jezusa Kristusa. Zato pravi škof Schneider, da so podobni tistim duhovnikom, ki prepovedujejo vernikom geste spoštovanja in češčenja ob prejemanju Sv. Rešnjega Telesa.

Kdo so farizeji?

Ljudje, ki jim je tuje češčenje Jezusa, so seveda ljudje, katerim Jezus ni absolutno središče življenja. To so ljudje, ki mislijo, kot so že mislili farizeji, da ne potrebujejo učlovečenega in križanega Boga, da bi jih odrešil, ker menijo, da so sami iz svojih moči zmožni živeti pravično, t.j. skladno s postavo.

Pri tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte« (Mt 23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo namreč, pa ne delajo«), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapoved, ne obsoja njihovega »normativizma«. Jezus ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19), temveč priboril nam je na križu milost in moč, da jo lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo edini v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).

Očitno je torej, da je v našem pogovornem jeziku, v publicistiki in v cerkvenem prostoru Jezusov očitek farizejstva zelo pogosto napačno razumljen, saj se običajno s farizeji zmerja verne ljudi, ki želijo živeti čim bolj pobožno, v kar se da spoštljivi drži do Boga ter v natančnem izpolnjevanju Božjih zapovedi in nauka Cerkve. Vidimo pa, da sta ravno ti dve točki (češčenje Boga in resnična skladnost z zapovedmi) tisti, od katerih farizej ravno odstopa in zaradi česar si zasluži Jezusovo grajo.

Ugotoviti moramo torej, da živi dobršen del naše cerkvene javnosti v izkrivljeni in nekatoliški percepciji farizejstva in torej tudi v izkrivljenem razumevanju evangeljskega sporočila, saj je kritika farizejev ena glavnih tem Jezusovih nagovorov v Evangelijih. Naše zmotno razumevanje farizejstva spominja prej na protestantsko interpretacijo evangeljske besede na obzorju Luthrovega sola gratia in njegovega radikalnega pesimizma glede človeške narave, po katerem je vsako človeško prizadevanje po sebi zaznamovano z grehom in je zato na poti pogube tudi vsakdo, ki si prizadeva za izpolnjevanje zapovedi in ne računa izključno na Božjo milost. Jezus je v tej optiki razumljen kot »liberalni rabi«, kot je lucidno označil to med nami zelo razširjeno napačno razlago papež Benedikt XVI. v prvem delu njegovega Jezusa iz Nazareta, v navezavi na odlomek, kjer Jezus pravi, da je sobota zaradi človeka in ne človek zaradi sobote, t.j. da norme postave so upoštevanja vredne le, če v dani situaciji služijo človeku (Mr 2, 27): »Tako so ravno iz prepirov o soboti izpeljali podobo liberalnega Jezusa. /…/ Vsekakor se tu začne razprava glede vprašanja o Jezusu – kdo je v resnici bil in kaj je dejansko hotel – kakor tudi glede celotnega vprašanja o resničnosti judovstva in krščanstva: ali je Jezus v resnici liberalni rabi – predhodnik krščanskega liberalizma? Ali je torej Kristus vere in potemtakem vsa vera Cerkve velika zmota?« (str. 123). V bistvu se pa tako liberalno dojemanje Jezusovega odnosa do farizejev vedno znova izkaže za prekrivno z rahnerjansko situacijsko etiko (norme se držimo toliko kolikor koristi v človeku v dani situaciji), ki jo je sv. Janez Pavel II. obsodil v okrožnici Veritatis splendor (t. 63-66).

Iz vsega tega tudi izhaja, da je treba odlomek o soboto razumeti kristocentrično, ne pa antropocentrično kot predlagajo liberalci. Pač v smislu stavka, ki navedenemu sledi: »Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote« (Mr 2, 28) in v smislu že omenjenega spoznanja, da je šele Kristus polna izpolnitev, ne pa zanikanje postave (in sobote).

Kdo so janzenisti?

Drugi očitek, ki ga v našem slovenskem miljeju slišimo tisti, ki želimo živeti dosledno katoliško življenje je, da smo okuženi z janzenizmom. Ob tem se običajno takoj kot »zloglasen« primer take okuženosti pristavi Antona Mahniča z njegovim načelarstvom in ločitvijo duhov. Tu spet trčimo na globoko nerazumevanje pomena izrečenih besed, podobno kot pri očitku o farizejstvu.

Kaj je sploh bil janzenizem na Slovenskem? Sodobni zgodovinarji so si v glavnem edini, da je v njem bilo le ščepec onega izhodiščnega teološkega janzenizma škofa Kornelija Jansena iz Ypresa (1585-1683) in Antoina Arnaulda iz Port Royala (1612-1694) z naukom o predestinaciji in odvračanjem od Sv. Obhajila, ki je bil v veliki meri podoben nekakšnemu kalvinizmu v katoliški preobleki in je bil obsojen leta 1713 z apostolsko konstitucijo Unigenitus.

V veliko večji meri je šlo pri nas za jožefinizem, t.j. za »razsvetljenski katolicizem«, kot si ga je omislil cesar Jožef II. v okviru svojih cerkveno-političnih reform. O jožefinskem značaju janezenizma pri nas se lahko bralec pouči v zgodovinskih prispevkih na to temo, denimo v Japeljevem zborniku iz leta 2011 ali pa še bolj sintetično v članku o našem glavnem »janzenističnem« škofu Karlu Janezu pl. Herbersteinu v Slovenskem biografskem leksikonu.

Iz teh prispevkov postane takoj jasno, zakaj je moral naš svetniški kandidat Friderik Baraga toliko pretrpeti iz strani »janzenističnih« sobratov v duhovščini zaradi svoje pobožnosti, zaradi križevih potov, spovedovanja itd. Naj v tem smislu zadostuje citat iz znamenitega Herbersteinovega pastirskega pisma iz leta 1782: »Pobožnjakarstva ne podpirajte, saj ni vredno duha in dostojanstva vere, ne deluje na srce, pa tudi ne na spremembo mišljenja. Pri pobožnjakarstvu se namreč zlahka pozablja bistveno in se naslanja na nepomembnosti, zmanjšuje se strah pred grehom, saj ljudje menijo, da bodo s pobožnostjo všeč Bogu, ne da bi se resneje poboljšali«. Zato pa je duhovnike opominjal, naj ne izgubljajo časa z blagoslavljanjem sveč, rožnih vencev, naj ne pridigajo o bratovščini rožnega venca in odpustkih, ker je to neukemu ljudstvu v slepilo. Bistvo krščanske vere je bilo po njegovem »bolj v občutkih nego besedah« in sestoji v namenu »ljudi poboljševati in delati čednostnejše«.

Bistvo jožefinske cerkvenosti je namreč razsvetljenski moralizem, kakršen se je dokončno izoblikoval v Kantovi praktični filozofiji. Vse to je bilo prav lepo v skladu s politiko in mislijo framasonsko čutečega Jožefa II., ki je zapiral božje poti ter vse tiste redovne ustanove, ki niso bile neposredno »koristne« za državo, t.j. vse tiste redove, ki niso bili namenjeni neposredni pomoči sočloveku (v obliki karitativne dejavnosti ali poučevanja); tako so bili ukinjeni vsi kontemplativni, izključno češčenju Boga namenjeni redovi.

Kot pokazatelj, da je tak tipično jožefinski diskurz pri nas še na delu, bi navedel besedilo, ki jo najdemo v knjižici Jožeta Vesenjaka z naslovom Moja župnija iz leta 1989. Naj bo razumljeno, da s tem ne dolžim pisca knjižice kake zavestne zlonamernosti, ampak jo jemljem le kot primer nekega zelo razširjenega stanja. Besedilo, ki svari pred nevarnostjo (!) rožnega venca in ljudskih pobožnosti, se zdi kot prepisano iz kakega Herbersteinovega pastirskega pisma, se glasi takole: »Različne ljudske pobožnosti, kot so skupna molitev rožnega venca, križev pot, molitvene ure, litanije in še kaj, imajo svoj pomen, če jih opravimo s pravim duhom in ob pravem času. /…/ Če jih ne slavimo s pravim namenom, z notranjo svobodnostjo in velikodušnostjo, potem nimamo duhovne koristi, ampak škodo« (str. 21). Ali pa recimo tole tendenciozno povezovanje pobožnosti s sebičnostjo: »Sebičnost, tudi sveta in pobožna, ko mislimo le nase, morda celo le na to, da bi prišli čim višje v nebesa, jemlje zasluge vsem našim dobrim delom« (str. 33).

Vidimo torej, 1. da je jožefince motilo češčenje Boga tako, kot je to motilo farizeje in 2. da je bil njihov razsvetljenski moralizem prav lepo v skladu s hinavsko navideznostjo farizejev, saj nam je iz spisov Milana Komarja verjetno dobro znana dvoličnost (homo duplex) razsvetljenskega moralizma.

Janzenistični »rigorizem«

Kar pa zadeva njihov načelni katoliški »rigorizem«, ki jim ga sodobni in manj sodobni zgodovinarji radi pripisujejo, moramo vedeti, da je rezultiral v dvojem: v odvračanju od Sv. Obhajila in zakramentalnega življenja nasploh ter v razmahu liberalne miselnosti.

Janzenistično odvračanje od Sv. Obhajila (ki je temeljilo na Arnauldovem delu De la fréquente communion iz leta 1643) je bilo na delu tudi pri nas, tako, da so že leta 1774 zaradi tega na Dolenjskem ženske kradle hostije in se same obhajale. Osnovna Arnauldova ideja je bila pri tem, da je Sv. Obhajilo nebeška hrana in da jo zato lahko uživajo le tisti ljudje, ki že tu živijo po nebeško, t.j. ne le da niso v stanju smrtnega (kar je pravoverno stališče), ampak tudi malega greha.

V ozadju je bila kalvinistična ideja predestinacije, ki jo je v katoliškem ambientu oživel škof Jansen v svojem delu Augustinus iz leta 1640, po kateri Jezus ni umrl za vse ljudi, v smislu, da vsi lahko svobodno sežejo po Njegovih zakramentih kot instrumentih odrešenja in se tako zveličajo, pač pa da je umrl le za tiste, ki jih je Bog Oče že vnaprej določil za odrešenje. Ti popolni ljudje so zmožni odpraviti iz sebe tudi vse male grehe in ti so edini vredni Sv. Obhajila. Ta »rigorizem« torej kot vidimo, je bil do vernikov zelo nezahteven, liberalen, udoben, saj je preprosto prepričeval duhovščino, da nima smisla ubijati se z apostolatom, saj so eni ljudje itak za v nebesa, drugi pa za v pekel.

Glede liberalne miselnosti pri naših janzenistih pa je povedno to, da so spisi škofa Herbersteina bili obsojeni iz strani Sv. Sedeža kot okuženi s herezijo (»haeretica labe infectus«) in sicer v točki, kjer (v skladu z razsvetljensko mislijo Jožefa II. zagovarja liberalno načelo verske strpnosti in s tem sekularizacijo monarhije. Tu postane torej tudi jasno, kako kratkovidno je pripisovanje »janzenističnega« duha antiliberalnemu Mahniču, ali pa še prej Jeranu.

Mahnič, Jeran, Baraga in Slomšek so spadali v tisti protijanzenistični duhovniški milje, ki se je začel oblikovati na Dunaju pod vodstvom in vplivom redemptoristov in zlasti sv. Klemena Dvořaka. To je znal pošteno povedati še liberalni Ivan Prijatelj v njegovi Kulturni in politični zgodovini Slovencev, a pomen tega obdobja romantičnega katolicizma (značilen za celotno staroslovensko miselnost) je iz naše zgodovinske zavesti na silo odstranilo liberalno in marksistično zgodovinopisje.

Klečeča revolucija

Na osnovi vsega povedanega lahko sklenemo, da so prav tisti nasprotniki katoliške pobožnosti in načelnosti pri nas, ki grmijo iz prižnic in revij z nedomišljenimi frazami o farizejih in janzenistih, še najbolj podobni farizejem iz Evangelijev in se zde pravi dediči našega jožefinskega »janzenizma«, ki v slogu kantovske »Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft« razumejo vsak akt usmerjen v nadnaravo kot »fanatizem« in kot atentat na njihov »človekoljubni« projekt.

Kar se nas ostalih tiče, ki ne mislimo ministrirati temu že zdavnaj zavoženemu razsvetljenskemu projektu, za fasado katerega vedno znova zamolklo zaškriplje kolesje giljotine in terorja, je odločitev pač jasna. Pokazal nam jo je škof Schneider na predavanju in v njegovi knjigi Corpus Christi: ko pristopimo prihodnjič k Sv. Obhajilu (seveda vredno, v posvečujoči milosti), pokleknimo in kleče prejmimo Boga na usta. Tu se začenja naša klečeča (proti)revolucija.

38 KOMENTARJI

  1. Glavni je osebni odnos do Boga, ne pa čaščenje ene od oblik odnosa. To je iz človekovega stališča.
    Ne moremo pa Bogu prepisovati kakšen odnos bo imel do vsakega izmed nas.

    Najprej je Njegova ljubezen do mene, drugih in stvarstva. Šele potem je moj hvaležen odgovor. V katerikoli obliki: predpisani ali spontani.

    Katolicizem idealizirati in razsvetljenstva satanizirati je vedno povezano, ni realno, ne pošteno in še manj znanstveno.

    • Ja, to ste pa dobro napisali – glavni je osebni odnos do Boga, ne pa čaščenje ene od oblik odnosa. Lahko se tudi strinjam z nekimi vidiki avtorjevega pisanja. Mislim pa, da pa malo zgreši v tem, da ne zazna najbolj bistvene zadeve. Nekdo lahko prejema še tako kleče in vzdihujoče sveto obhajilo, pa to še ni noben pokazatelj. Lahko je enostavno pač prilagajanje nekim normam iz kateregakoli razloga že (o motivih, vzgibih itd. bi se dalo tudi s čisto psihološkega vidika veliko povedati). Ampak bistvo se pa lahko ob tem pozabi. Gre za dajanje prevelikega pomena zunanjostim (in to je hočeš nočeš del farizejstva). “In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.” Če je prejemanje na kolenih odraz ene tople ljubezni do Jezusa – ni boljšega. Če je zapovedano in brez ljubezni, je kakor oprana voda namesto župe, ribje palčke brez ribjih sestavin (sem zgleda malo lačna, pa mi hodijo take primerjave na pamet). To je tako, kot bi se kregal, ali je potrebno dat korenje v župo ali pa peteršilj, v bistvu je pa (vsaj za govejo) en fajn kos kosti alpa mesa. Mah no, jaz mislim, da je sicer boljše oprana voda s korenjem, kot sama voda. Ampak, kako čisto drug okus je ta prava goveja župca (se opravičujem kakšnim vegetarijancem za prispodobo)… Mi je pa res skrivnost to, kako to, da je nekaterim tudi dano okušati župco, drugim pa ne …

  2. Živeti “dosledno katoliško življenje” je nekako prazna formulacija. Ne vem ali kaj takega sploh obstaja in ali je sploh možno.
    Svetohlinstvo je vsekakor treba razkrinkavati in zavračati in biti pozoren na to kdo je poln Duha. Biti takemu blizu je velik dar.

  3. Prav gospod Kerže, sprejemam vaše razloge. Ampak tisti trenutek, ko vi trdite, da so vse ostale oblike slavljenja in čaščenja Gospoda manj vredne in s tem slabše, postanete farizej!

  4. Ko nam bo papež,Kristusov in Petrov pooblaščeni naslednik spet ex cathedra ukazal prejemati Evharistično Telo in Kri izključno! kleče,mu bomo zaradi Boga in Jezusa Kristusa pokorni.Do takrat pa nas ne nadlegujte vedno znova s “svojim prav”-razen z zgledom,če to ravno želite -to vam je že dovoljeno-drugim pa pa nehajte brati-pisati levite in krivične očitke…te pravice namreč nimate.

  5. Nisem prepričan, da je bilo najbolje domišljeno, ko se je v pokoncilskih reformah katoliškega bogoslužja prešlo od prejemaja obhajila kleče na stoje.

    Je pa res, da če se bo del vernikov vrnil na klečeče prejemanje obhajila, bomo pri mašah imeli še večji kaos.

    Namreč že tako je prav za maše v Sloveniji, bolj kot v drugih, tudi sosednjih državah, pogosto značilno, da istočasni eni verniki klečijo, drugi stojijo, tretji sedijo. Ali pa pri molitvi očenaša, ko se pojavlja vse več ljudi, ki namesto sklenjenih rok in prstov, molijo tako kot mašniki z razprtimi rokami.

    Eni bi temu rekli svoboda, jaz pa prej neharmoničnost in kaotičnost občestva. Čakam le še, da se bo kdo spomnil del mašnega obreda spremljati zasukan v položaju stoje na glavi.

    Svobodo in individualnost se da izražati tudi drugje in drugače, ne pa s teatrom v cerkvi med mašo.

    • Glavni je osebni odnos do Boga, ne pa čaščenje ene od oblik odnosa. Glavno je, da bi bili vsi eno telo in ne, da bi bili vsi enaki, da ni noga enaka ušesu.

  6. Hvala vsem za odzive, ki pa žal vsi v glavnem odražajo prevladujočo napačno (nekatoliško) branje evangeljskih besedil v smislu Jezusa kot “liberalnega rabija”, o čemer sem pisal v sestavku.
    Glede očitka, da oblika češčenja ni pomembna, ampak pomemben je odnos do Boga, bi pa ponovil to, kar na to temo vztrajno piše in govori škof Schneider: res je, da oblika še ne zagotovi ustreznega odnosa, je pa res, da ene oblike ga spodbujajo bolj kot druge. Klečanje in prejemanje gotovo spodbudi večjo spoštljivost in zavest, da je prwed tabo v Sv. Hostiji realno navzoč Bog, kot pa če ga jemlje v usta kakor če bi jedel čips (če odmsilimo ves problem padanja delcev Sv. Hostije na tla v sedanji običajni praksi, ki pripelje s sabo kroničen sakrilegij, katerega učinki gotovo niso zanemarljivi – sam se sprašujem če ni upad duhovnih poklicev tudi v zvezi s temi konstantnimi bogoskrunstvi).

    • Samo, da dopolnim. Problem padanja dorbcev Sv. Hostije na tla se ne nanaša toliko na to ali prejemamo kleče/stoje, ampak ali prejemamo na roke/usta. Empirično preverjeno, je da ko primeš Sv. Hostijo na roko in jo potem s prsti ustaviš v usta, pri tem pade na tla kar nekaj zelo majhnih drobcev. Tega je bistveno manj kot če prejemamo na usta. To je seveda povezano tudi z (ne)uporabo patene, t.j. krožnička, ki naj bi ga ministrant držal pod Sv. Hostijo, ko jo duhovnik podeli verniku (in pod roko duhovnika, ko se vrača nazaj v ciborij). Namen te patene je ravno v preprečevanju padanja teh drobcev. Seveda se bo zdaj kod našel, ki bo rekel: “koga brigajo ti mali drobci”. Vendar le-ta mora vedeti, da po nauku Cerkve vsak, še tako majhen drobec Sv. Hostije vsebuje celotnega Jezusa (telo, kri, dušo in božanstvo) in torej če dopuščamo, da ti drobci padajo na tla (in po njih posledično hodimo) izvajamo bogoskrunska dejanja.
      Pleg tega, da prejemanje na roke bistveno olajša krajo Sv. Hostij v satanistične namene, česar tudi ni prav malo.
      Ključno bi bilo torej uvesti ali vsaj spodbujati sledeče stvari: prejemanje Sv. Hostije 1. kleče (ker to spodbuja večje spoštovanje in zavest o realni prisotnosti Boga v Sv. Hostiji), 2. na usta (ker bistveno zmanjšuje možnost omenjenih bogosrkunskih dejanj – padanja delcev in kraje Sv. Hostij) ter 3. uporabo patene (ker zmanjšuje možnost padanja delcev).
      Seveda to je minimum, kar bi bilo treba znova uvesti/spodbujati. S tem je povezan tudi problem odtsranitve obhajilnih miz (tistih “ograj” pred sedanjimi oltarji, ob katerih naj bi bili verniki obhajani), ki so onemogočale, da bi tudi če bi ob vseh omenjenih varovalkah vseeno padli kakšni drobci, da se vsaj po njih ni hodilo (poleg tega, da so bile menda obhajilne mize še pokrite z ustreznimi prti).
      Ni s tem nepovezan tudi problem tega, da pri sednjem tipu sv. maše (novus ordo) duhovnik kaže ves čas duhovnik hrbet tabernaklju, kar ne moremo imeti ravno za spoštljivo vedneje do Gospoda in ki v tem zmanjšuje zavest realne prisotnosti pri duhovniku in vernikih. Vedeti je treba, da II. vatikanski koncil tega obrata ni predvidel ali zagovarjal.

      • To je čista janzenistična škrupoloznost. Ko sem jaz enkrat pri DV malo preveč po svoje takole fantaziral (ker sem tudi nagnjen k iskanju popolnosti in pedantnosti) je moj duhovni voditelj (takrat je bil spiritual, a ga je Rode prvega odstavil kot delajo komunisti) skočil v luft (duhovno umirjen kot je!) in me prosil : “Pavel, lepo te prosim. Samo ne biti čudak!” To me je tako zadelo, da sem se potem še dolgo iz sebe norčeval s prijatelji v SKŽ, ko sem jim ta dogodek pripovedoval. Človek mora sebe znati tudi humorno in blago pogledati.

        Kaj če bi vi kaj brali svetnika Filipa Nerija. Humor je zdravilo proti “dogmatičnosti”, resnobni zakrčenosti. Ali pa Erazma Rotterdamskega: ” Hvalnica norosti”. Meni so ta zdravila pomagala.

        • To ni nobena skrupoloznost. Kot dolgoletni ministrant, ki je med drugim redno pravilno držal obhajilni krožniček, lahko potrdim trditvam g. Keržeta. Vaše, g. Pavel, pa gladko zavrnem kot naivne in konec koncev zelo malomarne.

          Čudak torej niste bil vi ampak vaš duhovni voditelj. Čudak niti ni g. Kerže ampak vsak, ki malomarno in brezbrižno zametuje dolžno skrb in spoštovanje do Najsvetejšega.

        • Grozljivo, spoštljivost in kar največja skrb pred živim Bogom v zakramentu naj bi bila “čudaštvo”!! Kam smo prišli, Bog se nas usmili.

          Pa iskrena hvala g. Keržetu za ta res odličen prispevek.

    • “Klečanje in prejemanje gotovo spodbudi večjo spoštljivost in zavest, da je prwed tabo v Sv. Hostiji realno navzoč Bog, kot pa če ga jemlje v usta kakor če bi jedel čips”. No, s tem bi se verjetno kar strinjala in ima poanto. Seveda v teh zadevah ni za pretiravati. Verjetno bi bil še večji znak spoštovanja, če bi npr. kar od povzdigovanja naprej klečali. Ali pa (morda malo pretiravam), kar v cerkvi hodili po kolenih, saj je (vsaj običajno) v tabernaklju navzoč sveti Bog. Ali pa bi se sezuli, tako kot se je Mojzes pred gorečim grmom. Glede na to, da je v cerkvi navzoč Bog in da je tako sveta zemlja, bi morda razmislili tudi o tem. Ali pa oboje. Mislim, celotno vprašanje je kar kompleksno in mislim, da ni tako enostavnega odgovora. Npr. vprašanje se potem postavlja o pristnosti določenih vedenj (joj, mislim, da je ta problem morda še večji kot kakšne druge zadeve). Če se nekdo obnaša na nek način brez vsebine, ni ravno poante. Če je ta razkorak prevelik, verjetno tudi ni dobro. Spomnila sem se tudi npr. na to, da so otroci navalili na Jezusa, prav nič kaj spoštljivo, po kolenih, pa jih je nekako pohvalil. Hotel je hotel biti blizu ljudem, čeprav seveda je spodbujal spoštovanje. Spomnila sem se še ene zgodbe, mislim, da je šla nekako takole: nekdo je začel peti in plesati ob neki nabožni pesmi, ko je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Ko so mu rekli, da to ni spoštljivo in se ne spodobi, je rekel, da so tudi na svatbi plesali v navzočnosti Jezusa. In potem mu je duhovnik rekel: ja to je res, ampak tam ni bilo izpostavljenega Najsvetejšega.
      No, da ne bom narobe razumljena, seveda se NE strinjam, da bi sedaj kar poplesavali pri maši itd., in da je treba tudi neka pravila tako prilagoditi, da izražajo spoštljivost. Je pa po moje potrebna neka zdrava presoja oz. mera pri tem. Kot sem napisala, pa tudi ne smemo pozabiti, kaj pa je najbolj bistveno.

      • No, pa da še delim mojo današnjo izkušnjo: Med meditiranjem o teh vprašanjih, mi je prišlo na misel, da sem morda res bila malo subjektivna. Namreč pomislila sem na mojo mamo, ki jo že ene 10 let trga v kolenu in se težko pripogne. Ogromno mam in atov je, ki težko hodijo, kaj šele klečijo, recimo da pri povzdigovanju še gre, takole iz stoječega položaja, bo pa kar precej težko. No, morda bi lahko pomagali ministranti ali kaj podobnega – samo ne bi rešilo bolečin, sramu, velikokrat ne bi sploh šli po obhajilo. Kako smo lahko pri razmišljanju kar prezrli te? Tako nesočutno? Ravno v tistem trenutku sem zaslišala po radiu Ognjišče o dogajanju v Rimu: Danes zjutraj pa je v ospredju bil evangeljski odlomek o Jezusovi pomiritvi viharja. … Božja beseda od začetka do konca Svetega pisma tolaži in priganja ter neprestano ponavlja: »Ne boj se! Naj ne te ne bo strah!« Strah ne pomeni toliko odsotnosti poguma, ampak bolj »pomanjkanje zaupanja«. Je strah pred Bogom, kajti o njem imamo napačno podobo, kakor Adam in Eva, ki sta verovala v Boga, ki jemlje, in ne v Boga, ki daje. »Verujeta v Boga, ki jemlje svobodo, namesto v Boga, ki daje možnost.

        Verujeta v Boga, ki mu je bolj pomembna njegova postava, kakor pa veselje njegovih otrok;

        v Boga z obsojajočim pogledom, pred katerim je bolje bežati, kakor pa mu teči naproti; v Boga, v katerega ne gre zaupati. Prvi med vsemi grehi je greh proti veri,« je poudaril p. Ronchi. »Iz napačne podobe o Bogu se rodi strah vseh strahov: iz obličja Boga, ki se ga je treba bati, pride nečisto Adamovo srce. In Jezus je prišel, da bi oboje napolnil z lučjo, s soncem.«

        V glavnem. Nekateri so prepričani, da je njihova podoba Boga (kakorkoli ga že doživljajo – realno ga pač vsak malo po svoje, ne se barvat) edino pravilna in zveličavna. Jaz pa mislim (ali bolje slutim), da je Bog veliko veliko večji, drugačen, … od vseh teh naših podob. … In da nas te podobe lahko tudi močno ovirajo na poti k Njemu … Zanimive so v tem smislu kakšne mistične izkušnje (npr. teksti v zadnjem Božjem okolju), ampak to je že druga tema.

        • Ne, ne, gospa Mojca, saj se razumemo: če kdo ne more poklekniti, pač ne more, pa prejme stoje (ampak na usta). Podobno tudi bolniki, ki so priklenjeni na posteljo, pač prejmejo leže. Nemo debet ultra posse.

  7. Jezusa je težko umestiti v konzervativni ali liberalni tabor. Tradicijo je očistil, poudaril, kritiziral in dopolnil.

    Isto odnos do Očeta, očeta in mame.

    Zanimivo piše, da Jezus ni Jožefov sin. Kasneje pa se govori, da je Davidovega rodu (kar je Jožef, ne pa Jezus.

    Z obliko pretiravajo farizeji, ki kažejo zunanjo obliko svoje pobožnosti in predpisujejo neskončna pravila (kot socialisti), ki se jih na zunaj držijo, kot pobeljeni grobovi. Brez duha življenja, brez Duha, brez pristnega odnosa, pozlačena, “poduhovljena”, “pobožna” fasada, lupina: grob.

    Janzenizem je pretirano iskanje grešnosti, gledanje zla, škrupoloznost. To je koristilo oblastnikom, da so lažje vladali prestrašenemu in hromemu in nesvobodnemu kolektivu. Lažje se je zatiralo razum, posameznika, drugačnost, inovativnost. Blaise Pascal naj bi bil eden od predstavnikov.

    Pretirano čaščenje molitvenih oblik, stvari, obredov je točka, kjer se kristjan približa praznoverju (slepi veri) , new age.

    Hvala za zgodovinsko razlago janzenizma. Dejstvo je, da omejuje janzenizem svobodo vernika, čustvovanje vernika (razen strahu, zgroženosti, jeze in protestantske zakrčenosti), odraslosti in odgovornosti vernika, razmišljanje, gradnjo individualnosti in podjetnosti.

    Sodobni “konzervativci ” so tako kompatibilni socialistom, kot so ti kompatibilni vsem herezijam krščanstva, praznoverju, slepi veri, zadrtosti, kolektivnosti, kolektivni hipnotiziranosti, kolektivnim čustvom, obsedenosti s pravilniki, pravom, ritualom, častjo, močjo, vplivom, manipulacijam, pokroviteljstvu, nadzoru, moraliziranjem drugim.

    • Ta vaš komentar je pa pravi zgled ljubezni in usmiljenja. 🙂 .. mislim, resno, a vi dejansko preberete to, kar napišete?

    • Seveda je Jezusa težko umestiti v konzervativni ali liberalni tabor. Saj je vendar prvi komunist ali socialist, kajne, pavel!? 🙂

    • Ah,pobrskajte malo po spletu, boste našli še veliko bolj bizarne primere. 😀

      Sicer pa je g. Kerže lepo napisal. Bistven problem današnjega katolištva je, da hoče razdruževati vsebino in formo, kot da ni to dvoje medsebojno povezano. Dobra vsebina se bo kazala tudi kot dobra forma in obratno.

      Pa seveda to, da ne priznava objektivnih resnic glede lepote in vrednosti. So nekatere oblike češčenja, ki so objektivno boljše, ki bolj izkazujejo Bogu čast, ki mu pritiče, kot druge. Lex orandi, lex credendi.

    • Ah! Gospoda nima mnenja o tem. Meni je tudi prav. Saj o vsem niti ne moreš imeti mnenja.

      Gospod IF,
      omenjeni plesoči duhovnik ni iz istega vica kot Klemen Sladkonja. Zato videa nisem gledal do konca.

  8. Meni osebno je ideja o načinu obhajanja svete maše, kot ga predlaga g. Kerže všeč in bi s veseljem bil udeležen pri taki maši. In mislim, da je narobe, če duhovniki tako prakso pri vernikih prepovedujejo.

    Želim si, da bi bilo tega po naših župnijah več. Ne želim pa, da bi taka maša postala priporočena praksa. Je nevarnost hinavščine. Če nek posameznik ne čuti s tako mašo, pa naj bo duhovnik ali laik, lahko ta praksa postane samo navada, posnemanje drugih, in tukaj se hitro rodi hinavščina. Tako da raje vidim, da je človek v sebi iskren in magari časti boga kot plesoči duhovnik.

    Bog je ustvaril pestrost in narobe bi bilo, če bi se zagovorniki ene prakse posmehovali drugim.

  9. Hvala še enkrat vsem za odmeve. Rad bi le dodal še nekaj, kar morda iz članka (glede na odzive) ni dovolj jasno razbrati. Ko govorim o omenjenih liturgičnih problemih, naj bo jasno, da izpostavljam v bistvu le simptome nekega bistveno večjega problema, ki je v tem, da s časom postaja vse bolj jasno, da znotraj sedanje (katoliške) Cerkve imamo opravka v resnici z dvema Cerkvama, oz. s Kristusovo Cerkvijo in “cerkvijo” nekakšnega liberalnega človekoljubja, ki s Kristusom nima kaj dosti opraviti, ki Kristusa in vse nadnaravno (npr. poslednje reči) postavlja ven iz središča, zato da bi v središče postavila človeka (simptomatičen je tu npr. sistematilen umik tabernaklja iz središča cerkve, odvračanje od poklekovanja in po drugi strani spodbujanje rokovanja, postavljanje župnika s svojim tronom namesto oltarja etc.). Ponavljam, to se ne vidi le v teh liturgičnih premikih, ampak tudi na ravni nauka, ki se oznanja (npr. v široki sprejetosti protestantsko-liberalnega branja Sv. Pisma, v sprejemanju situacijske etike, v zagovarjanju napačno dojetega ekumenizma in verkse svobode itd. itd. – gre pri vsem tem za nauke, ki jih je Cerkev večkrat obsodila, tudi v zadnjem času). Svoj čas sem govoril o nevarnosti razkola (ob zadnji sinodi). Vse bolj imam občutek, da je razkol (ali herezija ali odpad če hočete) že tu, le da ga nihče v Cerkvi več ne preganja. Morda si bo kdo rekel: “so what?”, vendar gre za naše duše. Jezus nas ne bo sodil po tem, kar nas uči trenutna cerkvena garnitura, ampak po tem kar nas je učil On, in kar je zajeto v depositum fidei Cerkve.

    • Da odpravim takoj neko nejasnost. Smo v situaciji, ko sicer na ravni dokumentov Cerkvenega učiteljstva je (seveda) vse v skladu z depositum fidei, a na terenu kardinali, škofje, duhovniki tega ne implemenirajo (ker se zdi, da v to ne verjamejo ali ne verjamejo dovolj).

    • Seveda je razkol že tu. Ta razkol bo trajal do sodnega dne. Ni tako, da ga nihče ne preganja. To je stalni boj začenši z bojem med dobrim in zlim.
      Samo videz je tak, da ga nihče ne preganja.

      • No, no, ne zdrsnimo takoj na ontološko raven… Jaz sem govori o hierarhični Cerkvi: da trenutno hierarhija se ne ukvarja z razkrinkavanjem in odpravljanjem herezij (kot jih je denimo še pod JPII – teologija osvoboditve, situacijska etika ipd.) in da se le-te posledično nemoteno šopirijo pod videzom pravovernosti in zapeljujejo vernike (o tej zaplejanosti menda jasno priča večina komentarjev pod mojim prispevkom…).

  10. Jaz v novi župniji gledam to sekto mladih semeniščnikov, ki se trudijo biti smrtno resni in patetično “pobožni”. Se sprašujem kakšen virus jih je to pičil, kakšno Alamutovo vzgojo imajo. Na začetku so mi bili smešni, ampak so me med mašo motili: prevečkrat sem se zalotil, da mi jemljejo pozornost in da ob njih postajam farizej. Kaj se gredo neko “pravo”, “aristokratsko”, “čisto”, “arijsko” duhovščino.

    Potem pa se včeraj zvečer peljem iz Free Market Road Show – a in Radio 1 in Val 202 imata slabo muziko, preklopim na Radio Ognjišče in onemim kot Mojzes pred gorečim grmom.
    http://radio.ognjisce.si:8080/sl/176/aktualno/20016/

    Kje se da to natančno prebrati, še enkrat ali še 10x poslušati? Hvala za vsako Info!!!

    Ker zgoraj je vse močno skrajšano, okleščeno. Kdo je p. Ronchi, jezuit? Je kakšno knjigo izdal?

    • Dragi Pavel, vprašanje, ki Vam bi ga postavil je od kod ti semeniščniki? Kolikor vem, ji ne vzgajajo tako v semenišču, ampak so taki, kljub semenišču. Morda zato, ker bi radi resno vzeli Kristusa? Kakšen smisel ima sploh biti duhovnik, če Kristusa jemlješ na lahko? In dalje: ker Kristusa v sodobni Cerkvi jemljemo skrajno na lahko, ali nas sme potem sploh čuditi praznost semenišč?

  11. Predlagam, da se skušamo o stvari pogovarjati manj metaforično in bolj stvarno.
    O debelini zidov pa: tudi samostanski zidovi so debeli. Ali so v nasprotju z Jezusovo zapovedjo ljubezni do Boga in do bližnjega? Ne: ker omogočajo zbranost potrebno za kontemplativno molitev (ljubezen do Boga) ter za zadoščevanje in prosilno molitev za razne namene (ljubezen do bližnjega).
    Ali bi Vi, gospa Jana, spet pozaprli vse kontemplativne samostane, kot je to že storil naš vrli Jožef II.?
    Pa še misel svetniškega kandidata A. Strleta: “Na konteplativnih redovih svet stoji”. Nekaj te kontemplativnosti je treba vrniti k našim sodobnim sv. mašam.

    • V Sloveniji je že desetletja, pravzaprav ves čas od druge vojne naprej, največja kriza glede redovniškega podmladka v kontemplativnih redovih. Tako da nas lahko recimo kar precej skrbi za prihodnost častitljive cisterce Stična in zlasti kartuzije Pleterje.

      Zanimivo, da jo v marsikateri zahodni deželi, kjer je pogosto še večje pomanjkanje duhovnih poklicov, zadnje čase kontemplativni redovi glede novih poklicev bolje odnesejo od ostalih. Pimer, ki sem ga tu že navedel, je najbolj cvetoč samostan v Avstriji, cisterca Heiligenkreuz:

      http://www.stift-heiligenkreuz.org/

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite