AFORIZMI.
- Nauk tradicionalne, konformistične meščanske morale, ki (pogosto v imenu krščanstva) narekuje solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument preračunljivosti in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, ker utegne nesreča nekoč doleteti tudi tebe.« Nietzsche je takšno moralo zato upravičeno obtoževal, da temelji na ustrahovanju. Do slabotnejših se ne vedem lepo iz ljubezni ali vsaj pristne naklonjenosti do njih, temveč zato, ker se bojim, da bom tudi sam nekoč na njihovem mestu. V duhu nietzschejanske kritike je mogoča tudi nekoliko drugačna interpretacija: do slabotnejših se vedem lepo iz vraževerja, iz akta religiozne hvaležnosti, da nisem na njihovem mestu. Solidarnost se iz tega zornega kota kaže kot magični ritual, ki naj trpečega Drugega obdrži na varni razdalji.
- Toda: ali je mogoča drugačna različica iste zapovedi? Takšna, ki bi se glasila: »Nesrečne in bedne spoštuj zato, ker si tudi sam nekoč bil nesrečen in beden«? Tako formulirana zapoved bi res bila nekoliko manj univerzalna – iz njenega primeža bi začasno izpadli tisti nadvse redki srečneži, kot mladi princ Siddharta Gautama, ki še niso spoznali nesreče in trpljenja –, a bi bila manj preračunljiva, iskrenejša in bolj velikodušna. Etika, ki bi temeljila na takšni zapovedi, bi imela edinstveno prednost, da bi trpljenje dobilo jasen smisel, saj bi odpiralo dimenzijo etičnega oziroma predstavljalo edini dostop do njega.
- Tako kot siti ne razume lačnega in zdravi ne bolnega, tako ozdravljeni ne razume občutij, dejanj in motivov, ki so ga gnali tedaj, ko je bil še bolan. Ko je srečen in zdrav, se le s težavo spominja časov nesreče in bolezni in se sprašuje: sem to res bil jaz? Gleda nazaj in se ne spozna. Nerazumevanje med zdravimi in bolnimi, med sitimi in lačnimi, med srečnimi in nesrečnimi, med uspešnimi in bednimi, je pravzaprav družbena posledica tega prvinskega nagona po samoohranitvi: nagona, ki nas sili v pozabo našega lastnega trpljenja.
- Spomin na trpljenje – še zlasti na fizično trpljenje – je le bled odsev dejanskega trpljenja. Trpljenje je predvsem prisotnost bolečine, spomin pa miselna obnova nečesa odsotnega. Spomin lahko prikliče vse razsežnosti minulega pojava, ne more pa obnoviti njegove prisotnosti, ker je ta po definiciji časovno določena in torej neponovljiva. Zato so stigme v krščanstvu pojmovane kot najvišja stopnja podoživljanja Kristusovega trpljenja: imajo namreč to sposobnost, da prikličejo njegovo samo prisotnost. Toda ravno zato jih pravoverno, katoliško krščanstvo pojmuje kot nekaj izrednega, nekaj, kar presega meje običajne religioznosti, kot poseben dar, ki je omogočen (in dopuščen!) le zelo redkim, nikakor pa ne more služiti kot paradigma ali vezivo občestvenega življenja, kakor npr. govorjenje jezikov v karizmatičnih protestantskih skupnostih.
- Spomin na trpljenje je oblika njegove pozabe.
- Pristna etika ne temelji na spominu na trpljenje ali na obsesivnem strahu pred njegovo bližino – ki se odraža tako v magičnem zaklinjanju, ki nas bi obvarovalo pred njim, kot v stoičnem poskusu njegovega premagovanja –, temveč na gotovosti njegove končne zmage. Zapoved se torej ne glasi, »spoštuj trpeče, ker bi lahko tudi ti bil med njimi,« niti »spoštuj jih, ker si bil tudi ti med njimi,« temveč »spoštuj jih, ker boš tudi ti med njimi«.
- Za krščanstvo je zmagoslavje trpljenja pred-končno, a predstavlja poslednjo resnico tega sveta. Pravoverno krščanstvo uči, da pot v onostranstvo vodi prek smrti, torej prek največjega trpljenja, trpljenja ločitve od sebe in od sveta. Stoična ideja lepe smrti, eu-thanatos ali evtanazija, je zato radikalno tuja krščanstvu. Zanikuje namreč tisto gotovost, ki odpira polje krščanske etike: gotovost trpljenja, ki ni hipotetična ali pretekla, temveč prihodnja. Trpljenje je človekova poslednja resničnost na tem svetu, končni cilj njegovega zemeljskega potovanja, preden vstopi na področje, kjer je izničena njegova svetnost – in z njo svobodna volja, njena najgloblja manifestacija – in je popolnoma ter skrivnostno prepuščen Božji milosti.
Foto: Flickr
