O etiki bolesti

10

trpljenje lepota

AFORIZMI.

  • Nauk tradicionalne, konformistične meščanske morale, ki (pogosto v imenu krščanstva) narekuje solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument preračunljivosti in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, ker utegne nesreča nekoč doleteti tudi tebe.« Nietzsche je takšno moralo zato upravičeno obtoževal, da temelji na ustrahovanju. Do slabotnejših se ne vedem lepo iz ljubezni ali vsaj pristne naklonjenosti do njih, temveč zato, ker se bojim, da bom tudi sam nekoč na njihovem mestu. V duhu nietzschejanske kritike je mogoča tudi nekoliko drugačna interpretacija: do slabotnejših se vedem lepo iz vraževerja, iz akta religiozne hvaležnosti, da nisem na njihovem mestu. Solidarnost se iz tega zornega kota kaže kot magični ritual, ki naj trpečega Drugega obdrži na varni razdalji.
  • Toda: ali je mogoča drugačna različica iste zapovedi? Takšna, ki bi se glasila: »Nesrečne in bedne spoštuj zato, ker si tudi sam nekoč bil nesrečen in beden«? Tako formulirana zapoved bi res bila nekoliko manj univerzalna – iz njenega primeža bi začasno izpadli tisti nadvse redki srečneži, kot mladi princ Siddharta Gautama, ki še niso spoznali nesreče in trpljenja –, a bi bila manj preračunljiva, iskrenejša in bolj velikodušna. Etika, ki bi temeljila na takšni zapovedi, bi imela edinstveno prednost, da bi trpljenje dobilo jasen smisel, saj bi odpiralo dimenzijo etičnega oziroma predstavljalo edini dostop do njega.
  • Tako kot siti ne razume lačnega in zdravi ne bolnega, tako ozdravljeni ne razume občutij, dejanj in motivov, ki so ga gnali tedaj, ko je bil še bolan. Ko je srečen in zdrav, se le s težavo spominja časov nesreče in bolezni in se sprašuje: sem to res bil jaz? Gleda nazaj in se ne spozna. Nerazumevanje med zdravimi in bolnimi, med sitimi in lačnimi, med srečnimi in nesrečnimi, med uspešnimi in bednimi, je pravzaprav družbena posledica tega prvinskega nagona po samoohranitvi: nagona, ki nas sili v pozabo našega lastnega trpljenja.
  • Spomin na trpljenje – še zlasti na fizično trpljenje – je le bled odsev dejanskega trpljenja. Trpljenje je predvsem prisotnost bolečine, spomin pa miselna obnova nečesa odsotnega. Spomin lahko prikliče vse razsežnosti minulega pojava, ne more pa obnoviti njegove prisotnosti, ker je ta po definiciji časovno določena in torej neponovljiva. Zato so stigme v krščanstvu pojmovane kot najvišja stopnja podoživljanja Kristusovega trpljenja: imajo namreč to sposobnost, da prikličejo njegovo samo prisotnost. Toda ravno zato jih pravoverno, katoliško krščanstvo pojmuje kot nekaj izrednega, nekaj, kar presega meje običajne religioznosti, kot poseben dar, ki je omogočen (in dopuščen!) le zelo redkim, nikakor pa ne more služiti kot paradigma ali vezivo občestvenega življenja, kakor npr. govorjenje jezikov v karizmatičnih protestantskih skupnostih.
  • Spomin na trpljenje je oblika njegove pozabe.
  • Pristna etika ne temelji na spominu na trpljenje ali na obsesivnem strahu pred njegovo bližino – ki se odraža tako v magičnem zaklinjanju, ki nas bi obvarovalo pred njim, kot v stoičnem poskusu njegovega premagovanja –, temveč na gotovosti njegove končne zmage. Zapoved se torej ne glasi, »spoštuj trpeče, ker bi lahko tudi ti bil med njimi,« niti »spoštuj jih, ker si bil tudi ti med njimi,« temveč »spoštuj jih, ker boš tudi ti med njimi«.
  • Za krščanstvo je zmagoslavje trpljenja pred-končno, a predstavlja poslednjo resnico tega sveta. Pravoverno krščanstvo uči, da pot v onostranstvo vodi prek smrti, torej prek največjega trpljenja, trpljenja ločitve od sebe in od sveta. Stoična ideja lepe smrti, eu-thanatos ali evtanazija, je zato radikalno tuja krščanstvu. Zanikuje namreč tisto gotovost, ki odpira polje krščanske etike: gotovost trpljenja, ki ni hipotetična ali pretekla, temveč prihodnja. Trpljenje je človekova poslednja resničnost na tem svetu, končni cilj njegovega zemeljskega potovanja, preden vstopi na področje, kjer je izničena njegova svetnost – in z njo svobodna volja, njena najgloblja manifestacija – in je popolnoma ter skrivnostno prepuščen Božji milosti.

Foto: Flickr

10 KOMENTARJI

  1. Hvala za razmišljanje, ki ga ne morem razumeti drugače kot zelo iskreno. In v sebi konsistentno.

    Hvala, čeprav sam nočem podobno razmišljati in menim ravno nasprotno, da sem že preveč trpel in si ne želim nikakršnega odrešenja skozi še več trpljenja. Ta recept mi je enostavno tako tuj kot vam lepa smrt.

    Ravno nasprotno sem prepričan, da je današnja družba boljša od tiste izpred tisoč let in bo tista čez sto let boljša od današnje. In bo manj nesmiselnega zaletavanja človeka v človeka in posledično manj trpljenja. 🙂

    • Igor, najprej, nimaš pojma kakšna je bila družba pred 1000 leti. Kako moreš biti prepričan da je današnja družba boljša? Traparija.

      To da “nočeš razmišljati” je otročje. Ni ti treba.

    • Trpljenja si nihce ne zeli. Bilo je in bo, taksno ali drugacno. Omisljenje trpljenja je globoko intimna odlocitev vsakega posameznika. Lahko se upira, vendar nic ne pomaga. Clovek pac ni Bog.
      V samem bistvu se clovek ni spremenil. Tiste obce cloveske lastnosti ostajajo iste (privoscljivost oz. nevoscljiivost, zvestoba oz. nezvestoba, ljubezen oz. sovrastvo itd.). Kajn je umoril Abela in dandanes stevilni Kajni ubijajo svoje brate, morda se z manj vesti kot slednji.
      Svet se je spremenil, hvala Bogu vsaj pri nas v “razvitem” svetu v materialnem pogledu na bolje. Ce samo pomislim, kako so ziveli nasi prastarsi, ki so celo zivljenje morali vsak dan garati zgolj za prezivetje, smo lahko zadovoljni in srecni, da nam je v tem pogledu veliko lazje. Nase zahteve so vecje in nezadovoljstva ni nic manj. Pred sto leti bi bili veseli, ce bi se lahko dobro najedli in oblekli, danes si zelimo luksuzne stvari, dobre sluzbe, potovanja…Teznja po uresnicitvi tovrstnih zelja nas dela nezadovoljne in nesrecne. Morda pa zelimo prevec. Morda premalo cenimo to, kar imamo. Morda prevec zahtevamo od drugih in premalo od sebe.

  2. odličen članek.

    Naša družba je vedno manj pristno verna.
    Veliko je vraževerja, ki prevladuje tako pri ateistih ( pri teh gre itak samo za vraževarje: npr. socializem je vraževerje v Državo) in pri deklariranih vernikih:
    – ki niso iskreni
    – ki niso iskreni do sebe
    – ki se redko poglabljajo vase in se samoizprašujejo zakaj v resnici so naredili neko dejanje

  3. V Včerjašni pridigi je papež Frančišk (http://www.youtube.com/watch?v=wmgyg6RqFBc) na najbolj jasen in nedovumen način v parih minutah predstavil bistvo krščanstva: kaj je prava pot in kaj so nevarne poti.
    Komnetiral je Tomažev dotik kirtusovih ran, dotik kot pot do vere v Kristusa.
    Eni stavijo na meditacijo in se lahko preko nje dokopljejo do spoznanja Boga, ne morejo pa spoznati Kristusa, druge osebe Sv. trojice in njegovega učlovečenja.
    Drugi prisegajo na pokoro in post, tudi ta pot je nevarna, ker pelje v samoodrešenje.
    Edina prva pot pelje preko dotika Kristusovih ran, to je neposrednega dotika vseh vrst človeškega trplenja. To ni zgolj filantorpija, tu gre za obljem, dotik trpečih, ki so vrata srečanja z Kristusom.

  4. V življenju sem svoje trpljenje, ko me je doletelo, vedno jemal kot način duhovnega dozorevanja, razen v enem primeru, ki pa me je le ponovno prepričal, da je trpljenje oblika duhovnega dozorevanja posameznika ali družbe.

    Vzrok tega duhovnega dozorevanja si lahko razlaga vsak po svoje, odvisno od svojega prepričanja: kot kazen ali nagrado ali pa kot slučaj.

  5. Če sem trpljenje jemal kot obliko duhovnega dozorevanja, se trljenje ni več ponovilo, v nasprotnem primeru pa se je ponovilo oziroma še močneje inteniziviralo

Comments are closed.