Kandidaturi Lojzeta Peterleta za generalnega sekretarja Sveta Evrope in dr. Danila Türka za generalnega sekretarja OZN še naprej burita duhove. Pravzaprav je bila stvar že skoraj pozabljena, če je ne bi na nedavnem posvetu slovenske diplomacije na neposrečen način obudila premierka z izjavo, da Peterleta za to ugledno mesto diskvalificira njegovo soglasje k znani izjavi Evropske ljudske stranke (tiste male, nepomembne evropske grupacije…) o stanju pravne države pri nas.
Peterle je pokazal kar nekaj širine, ko je brez pridržkov podprl izjavo Evropske ljudske stranke, čeprav je bila – roko na srce – pisana le malo preveč na kožo Janeza Janše. In vemo, da je prav Lojze Peterle tisti, ki je na Janeza Janšo, in njegove podpornike v krščanskih vrstah najbolj ljubosumen, tudi upravičeno, ne le emocionalno (krščanski forum v SDS, knjiga Janeza Janše z zgovornom katoliškim naslovom ‘Za kulturo življenja’…). Toda, ali more premierka pri polni zavesti trditi, da so neresnična dejstva, ki jih izjava navaja, namreč, da imamo pri nas resen problem s pravno državo in tudi (ne)odvisnostjo sodstva?
Minister Erjavec, ki se je zaradi Peterletove kandidature zagotovo znašel pod pritiskom, si je najverjetneje oddahnil, da je Lojze Peterle s svojo pobudo res kasnil (Peterle se včasih na račun resnega političnega dela le preveč ukvarja z naravnim zdravilstvom, čebelarstvom in letalstvom). Toda ali so s poročanjem ministru o Peterletovi kandidaturi kasnili tudi uradniki v Mladiki?
O Türkovi kandidaturi so vedeli še precej prej in pognali mašinerijo, ki zdaj nekdanjemu predsedniku Republike že zagotavlja deklaratorno in tudi manjšo administrativno podporo. Ta je sedaj še skoraj brez finančnih posledic, če pa bo Slovenijo kampanjo peljala do konca, bi nas to utegnilo stati najmanj kakih milijonov evrov. Toda, ali je bila o Türkovih možnostih opravljena resna analiza? So bile neformalno potipane stalne članice Varnostnega sveta, ki imajo pri tem ključno besedo? Iz ameriške strani so prišli signali, da dr. Türk ne more računati na njihovo podporo; njegova drža do ZDA je bila v času mandata predsednika Republike daleč preveč neuravnotežena. In ne nazadnje, Peterletove možnosti za Svet Evrope so realno bistveno večje od Türkovih v OZN.
Če dr. Türk in slovenska politika povsem resno mislita z njegovo kandidaturo, bi se morala oba spustiti v intenzivno ofenzivo šarma in dejanskih korakov nasproti ZDA; a prav te dni je bil ameriški veleposlanik spet poklican na zagovor zaradi svojih izjav o slovenski notranji politiki.
Res je, da z njimi včasih gre prek ustaljenega diplomatskega roba, toda nihče v Sloveniji se ne vpraša, kaj počnemo napačnega s svojo lastno državo, da si ameriški veleposlanik ne pomišlja deliti lekcij? Morda pa je slovenska politika tista, ki dela iz države banana republiko. (In to v času, ko se na Madžarskem politiki pritožujejo nad izjavo sveže imenovane ameriške veleposlanice v Budimpešti – vladajoča politika se tam pritožuje, da ZDA kritizirajo notranjepolitične razmere le, če je na oblasti desnosredinska vlada…). Odnosi med ZDA in Slovenijo so resda »odlični«, a tudi brez konkretne vsebine.
Türk v času predsedniškega mandata ni bil neuravnotežen le zunanjepolitično, ampak predvsem navznoter. Njegova znana izjava o drugorazrednih temah, nekonstruktiven in slednjič tudi odkrito nenaklonjen odnos do Janševe vlade, simpatiziranje z jugo- in partijski nostalgiki, hladen odnos do vsega, kar diši po krščanskem, so bili tako očitni, da so celo desni volilci bili primorani iti v drugi krog, da podprejo Boruta Pahorja. Kandidatura za generalnega sekretarja bi morala biti nacionalni projekt, ne njegova osebna ambicija ali projekt aktualne vlade. Toda ali se je Türk potrudil stopiti do opozicije in prositi za njeno podporo?
Levica, na čelu s premierko, ohranja svojo ozkost (bolj kot desnica, ki Türkovi kandidaturi ne nasprotuje). Peterletu, kot strankarskemu politiku očita njegova strankarska stališča; Türku, ki bi moral biti v tedanji vlogi predsednika neideološki in nepristrankarski, spregleda očitno pristranost. V nadaljevanju je premierka Peterletu očitala celo izbrisane, medtem ko se mora dr. Türk otepati očitkov, da je v prejšnjem sistemu vedel za zlorabe tajnih služb. (Kar se izbrisanih tiče je zelo verjetno, da bi Slovenija lahko bila na prvi stopnji prepričala sodišče v Strassbourgu, če bi se na zadevo zares dobro pripravila. Jasno je, da so nekaterim bile storjene krivice; najverjetneje bi bilo postopek ureditve evidence rezidentov možno napraviti na kak ustreznejši in tudi bolj človeški način, a izbrisi oseb, ki ne vzdržujejo rednih stikov z lokalnimi ali državnimi organi iz lokalnih evidenc rezidentov so normalna praksa tudi v tujini.)
Minister Erjavec ima vendarle še možnost, da pokaže nekaj več demokratične širine in politične modrosti. Postopek v Svetu Evrope še dopušča nekaj možnosti. Če drugega ne, ima Slovenija odlično priložnost, da opozori na potrebo, da bi 25 let po padcu železne zavese to ugledno mesto zasedel nekdo iz Vzhodne Evrope.
Foto: Wikipedia
