V torek, 24. julija 2012 je iz medijev udarila novica, da mora nadškof Alojz Uran kot duhovnik umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno služil v letih komunističnih maltretiranj duhovnikov, zapustiti prijatelje, s katerimi je delil njihove prelomne življenjske trenutke (od porok do krstov otrok) in jih v trenutkih jeze in razočaranj zmeraj znal pripeljati nazaj na pot razumevanja in usmiljenja.
| Članek je bil prvič objavljen julija 2012, v teh dneh pa smo ga objavili, saj se nam je zdelo, da so v njem izpostavljene človeške odlike nadškofa Alojza Urana, od katerega smo se poslovili v preteklem tednu. |
Ko sem bila dekle in poslušala o zgodovinskih grozodejstvih človeštva nad nedolžnimi posamezniki, fizičnih likvidacijah in duševnih pohabah preteklih tisočletij, stoletij in desetletij, ki so jih počenjale vse možne strani – od tiranov do prevratnikov, od cerkvenih do komunističnih oblastnikov, sem se vedno spraševala, zakaj je človeštvo pred zločini vedno znova pokleknilo in se ni vsak, ki hoče ostati v svojem bistvu človečen, tem dejanjem uprl. Zdaj sem sama, v 21. stoletju, ko je Evropa na videz varno odeta v ogrinjalo prava, ki z dokazi, ne s silo, ne s prepovedjo in ne z uboji, rešuje sleherno dilemo medčloveških odnosov, postala priča osebnostne, duševne in duhovne likvidacije človeka. In sprašujem se, zakaj se ne uprem.
Štiriindvajsetega julija 2012 sem izgubila dva človeka, ki sta globoko zaznamovala moje življenje. Nikakor ne zaradi formalnih prelomnic v mojem življenju, s katerimi sta bila povezana. Zaznamovala sta me tako kot druge ljudi okrog sebe. Najprej sta v osemdesetih letih šentviško mladež z iskrivimi, dolgo v noč trajajočimi debatami, kasneje pa tudi mene ob vsakem srečanju z njima s svojo držo učila dveh najpomembnejših življenjskih načel – prvi pokončnega uporništva in pravice do razmišljanja s svojo glavo, drugi neskončne ljubezni do življenja in domovine ter dobrohotne, čuteče očetnosti do slehernega živega bitja.
Prvemu je bilo ime Tone Gradišek, nekoč kaplan v Šentvidu, v torek, 24. julija 2012, se je fizično za zmeraj poslovil od vseh nas. Drugega poznamo vsi – to je nadškof Alojz Uran, nekoč šentviški župnik. Prav tako v torek, 24. julija 2012 – mar je to lahko naključje?!, je iz medijev udarila novica, da mora kot duhovnik umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno služil v letih komunističnih maltretiranj duhovnikov, zapustiti prijatelje, s katerimi je delil njihove prelomne življenjske trenutke (od porok do krstov otrok) in jih v trenutkih jeze in razočaranj zmeraj znal pripeljati nazaj na pot razumevanja in usmiljenja.
Če je prvega iz naše sredine iztrgala božja roka, volja, usoda ali kakor koli že skrivnost smrti kdor koli poimenuje, je drugega duhovno, osebnostno in duševno umoril človeški dekret, samovoljni ukaz cerkvenih oblastnikov, ki so brez procesa, brez postopkov, dokazov in možnosti zagovora ali ugovora v posmeh pravniško korektni Evropi 21. stoletja prisluhnili svojim bolestnim prišepetovalcem, lažnivim zavistnežem, lakomnim karieristom in spodletelim ekonomistom. In kazen za vsa nedokazana, brez enega samega pričevanja podprta in neraziskana obrekovanja je bila hujša kot za sodno obsojena, s pričevanji žrtev podprta in faktografsko dokazana pedofilska dejanja sprevrženega duhovništva v Ameriki, na Irskem ali kje drugod v svetu – IZGON (ali, če je tako bolj všeč sedanjemu nadškofu, UMIK) IZ DRŽAVE.
Ljubljanska nadškofija, ki jo je v ključnih letih za kapitalistične transakcije cerkvenih veljakov vodil Alojz Uran, danes še stoji. Tam, kjer je bil zraven tudi sedanji nadškof, pa zeva milijonska luknja, ki je posrkala vase tako rekoč večino slovenskega gospodarstva. Iz tega se da sklepati le eno: da Alojz Uran v ljubljanski nadškofiji ni zastavljal premoženja za sumljive finančne posle in jo je zato z njenim modrim vodenjem uspel ohraniti, za kar kvečjemu zasluži vso pohvalo. Glede na dejstvo, da je bila ena prvih potez novega cerkvenega vodstva deset milijonska transakcija denarja ljubljanske nadškofije v mariborsko milijonsko luknjo brez dna, bi se dalo sklepati še naprej, da je Janez Pavel II. z imenovanjem Alojza Urana za nadškofa ljubljanske nadškofije z nekako božansko slutnjo rešil slovensko cerkev pred popolnim propadom.
Zato lahko sklepam, da je nedolžna žrtev (do zdaj o krivdi Alojza Urana ni bil predložen en sam dokument in ni bil sprožen en sam postopek) padla domnevno zato, da se ne bi vrhovne cerkvene oblasti iz Rima slučajno pripodile v Slovenijo (treba jih je bilo ustaviti z lažjo kar v Rimu samem), se pregloboko zakopale v propadle ekonomske utopije mariborske nadškofije in v odkrivanju krivcev v slovenskih cerkvenih krogih segle morebiti previsoko. Padla je zato, ker je bil Alojz Uran pod papežem Janezom Pavlom II (kar nikakor ni naključje, saj sta si bila s svojim oznanjanjem smisla življenja in upanja tako zelo podobna) razglašen za nadškofa zaradi ljudi, po volji ljudi in za ljudi. Ker zna upokojeni nadškof Alojz Uran ljudem deliti eno samo ljubezen, zaradi katere je bil očitno preveč ljubljen, da je ta ljubezen na drugi strani rodila uničujoče ljubosumje.
Pisatelj Tone Partljič je v neki televizijski oddaji nedavno imenitno spregovoril o tem, da bi morali vodje strank prisluhniti ljudstvu, zlasti sokrajanom, kako govorijo o človeku, ki se poteguje za mesto v parlamentu. In če bi cerkvene oblasti v Rimu v zvezi z obrekovanji Alojza Urana prisluhnile najprej ljudem iz Šentvida, kjer je uspel v času svojega dvanajstletnega župnikovanja ustvariti izredno močno versko skupnost, enako kot jaz najbrž ne bi nikoli slišale žal besede. Skoraj vsak, še ateistično usmerjen starejši krajan bi znal povedati kaj o njegovi blagosti, ki zna pobožati otožnega človeka, ali o njegovi pesmi, ki v še tako zadrtem človeku vzbudi radost nad življenjem. In če bi povprašali širšo slovensko javnost, bi znali povedati, da ne bi nihče nikoli več znal s tako prisrčnostjo in s tako množično udeležbo pripraviti obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 ali po Alojziju Šuštarju s takim občutkom za spravo in željo po sobivanju med različno mislečimi voditi bogoslužna obredja, strokovne debate o verskih skupnostih ali pa enostavno tako odprtih rok sprejeti preprostega, malega človeka, ki ni nikoli prestopil cerkvenega praga.
Zgodilo se mi je pred leti, da je moj mali sin, ko sem bila noseča s četrtim otrokom, v neki družbi pokazal na moj trebuh in pred vsemi rekel: »Jaz pa vem, kdo je mami naredil tega otroka!« In ko so vsi zbrani radovedno vprašali: »Ja, kdo pa?«, je ustrelil: »Nadškof Uran.« Ljudje so pogledovali mene in moža, jaz pa sem otroka vprašala, zakaj tako misli. In sinko je izustil: »Ker enkrat na leto pride k nam na obisk nadškof Uran in reče: ‘Bog blagoslovi to družino!’, potem pa res dobimo bratca ali sestrico.« Ko sem o dogodivščini naslednje leto pripovedovala g. Uranu, smo se vsi družno smejali. Še bolj, ko je našo družino pred odhodom spet blagoslovil in je sinko znova domiselno vzkliknil: »Hura, še petega bomo imeli.« Nihče od nas ni slutil, da lahko Uranov blagoslov otrokom – ja, na tak način jih je vsaj tisoče duhovno »njegovih« – ob katerem smo se pred leti prešerno zabavali, sploh lahko postane tako sprevržena in hudo zaresna tema. Vedno bolj pa verjamem, da je nedolžna otroška duša zmogla začutiti več kot odrasli ljudje. Da Alojz Uran s svojo globoko občuteno, iskreno molitvijo in prošnjo resnično prinaša blagoslov življenja med ljudi. Zdaj ga je tistim, ki take globine darujoče se vere in upanja ne premorejo, uspelo z lažjo odtrgati od soljudi…
In kar je najstrašnejše – lažejo še naprej. Pred kratkim je vatikanski nuncij v Sloveniji – najbrž s spokojno željo, da upokojenemu nadškofu še dolgo ne bo bolje in ne bo mogel nikomur povedati resnice – prepričeval slovensko javnost, da se je Alojz Uran že leta 2009 sam in tako rekoč prostovoljno odločil za odhod v Trst. Prav vsi, ki smo se z njim družili zadnja tri leta, dobro vemo, da ni niti enkrat samkrat namignil, da se bo odselil. Dobro vemo, koliko načrtov za romanja s Slovenci je še imel. Dobro vemo, s kakšno spokojnostjo in radostjo je vedno znova načrtoval odhod v Sveto deželo in ga pospremil z besedami, da se spet kmalu vidimo. Kako se je dogovarjal, da za njegovo okroglo obletnico njegovi nekdanji ministranti ter prijatelji z družinami odplujemo po kornatskih otokih na maše k tamkajšnjim osamelim kapelicam. In vmes ni bil niti enkrat samkrat omenjen odhod ali slovo.
Zato lahko upravičeno govorimo o načrtni duhovni likvidaciji človeka in – dokler ni predloženih nikakršnih dokazov – o njegovi protipravni fizični osamitvi, zaradi česar bi se morala zoper vatikansko oblast in vrhove katoliške Cerkve v slovenski in širši mednarodni javnosti zganiti vsa civilna društva in pobude. Na tem mestu se pač ne morem strinjati s trditvijo varuhinje človekovih pravic, da v primeru, če se človek v imenu pokorščine ukloni odločitvi nadrejenih uslužbencev Cerkve, ni pristojna. Situacija je namreč povsem podobna danes znanim pričevanjem izpred desetletij, ko so duhovnikom, učiteljem in nekaterim drugim izpostavljenim poklicem komunistični veljaki grozili, da se bodo v primeru, če se ne bodo pokorili in ovajali državljanov, pač morali odreči svojemu poklicu. Odločitev Cerkvenih dostojanstvenikov pa je problematična že z vidika navadnega delovnega prava, še toliko bolj, če gledamo na slovensko Cerkev kot na delodajalca, ki prejema sredstva za opravljanje svoje dejavnosti tudi iz državnega proračuna. Njena dolžnost za prejemanje teh sredstev je namreč zagotavljati enakopravno versko oskrbo vsem državljanom Republike Slovenije, torej tudi tistim, ki želijo v svojem okolju spremljati spravne in blage verske obrede, kakor jih vodi Alojz Uran. Odločitev Cerkve je sporna tudi z vidika dejstva, da za vse druge pravne subjekte na Slovenskem velja, da brez pravnih postopkov, v katerih so človeku dokazani krivdni razlogi za odpust (ne za prepoved!) ne morejo nobenemu slovenskemu državljanu odreči – še več – prepovedati pravice do opravljanja svojega poklica, še toliko bolj poklica, ki ga človek čuti kot svoje Božje poslanstvo. Alojz Uran pa ima zaradi nepravno izpeljanih in krivdno nikoli dokazanih razlogov prepoved opravljanja svojega poklica na Slovenskem ali pa – v primeru, če bi se uprl – zgolj možnost, da se svojemu poklicu za zmeraj odreče. Straši me taka moč Cerkve nad Pravom in Zakonom. Prav to smo s strani komunistične oblasti namreč izkušali v drugi polovici preteklega tisočletja in na začetku tega tisočletja upali, da ne bomo nikoli več doživeli, zato – ponovno pozivam – bi se morala v tem primeru oglasiti vsa civilna društva in pobude.
Zdaj pa imam, žal, samo svoj glas, da od vseh, ki jim je resnično mar za ohranitev človeškega dostojanstva na eni ter za blagor ljudi na drugi strani, ZAHTEVAM, da Alojza Urana nemudoma vrnejo med njemu drage Šentvidčane, da ga vrnejo za oltar, vrnejo k njegovi pesmi ter k besedam, ki nosijo blagoslov. To pisanje je moj upor, je edini način, ki ga imam ob tako očitnem cerkvenem zatiranju temeljnih človekovih pravic v 21. stoletju – ko na eni strani ne sankcionirajo pedofilskih zločincev, po drugi pa na osnovi neraziskanih klevet in zahrbtnih spletk posameznikov duhovno in fizično odstranijo duhovnika, ki je vse življenje služil ljudem. In treba se je upreti dvojnim pravilom, ki se v katoliški Cerkvi kažejo po zadnjih znanih dogodkih. Kako je Alojzu Uranu, na primer, prepovedano vsako oglašanje v javnosti, čeprav se do danes ni javil niti en sam njegov morebitni potomec, na drugi strani pa se lahko višji cerkveni predstavniki zagovarjajo v primeru, ko konkretne osebe zahtevajo postopke o preverjanju njihovega očetovstva? In zakaj se mora Alojz Uran zgolj zaradi nedokazanih govoric nemudoma fizično umakniti, drugi pa lahko svobodno potujejo od Rima do Ljubljane in prestopajo slovensko mejo po svoji volji?
Mar slovensko Cerkveno vodstvo res ne sprevidi te lažne, dvojne morale in se bodo morali izza zidov katoliške Cerkve umakniti res vsi verniki, da bo to sprevidelo? Mar bodo morali slovenski katoličani svoj prostor molitve poiskati v lepoti narave, pod »nebom kot najlepšo katedralo sveta«, kakor je zapisal eden izmed meni ljubih pesnikov? Samo tako bodo namreč sami ubežali sedanji zlaganosti, pretvarjanju in poneverbam vodstva slovenske katoliške Cerkve ter edino tako ohranili pristni pomen ljubezni, za katero nas je vse doslej vedno navdihoval Alojz Uran, ljubezni kot zmožnosti jaza, da zna vselej prisluhniti tudi drugemu, ki prebiva v njegovi bližini.
dr. Ignacija J. Fridl
