AFORIZMI.
O človeku imam podobno mnenje kot Sveti Avguštin; a ga imam kljub temu rad.
Bog ljudi nedvomno pozna bolje, kot jih je poznal Avguštin, in si o njih najbrž dela še manj utvar. A čeprav pozna vso pokvarjenost tega sveta, ga je tako ljubil, piše evangelist, da mu je daroval svojega edinorojenega sina, da bi pričal – ne o pravici ali sreči, temveč o resnici, ljubezni in upanju. V tem paradoksu je zajeta vsa krščanska etika. In zdaj jo primerjajmo z jakobinsko etiko, ki je polna utvar o človeku in o svetu, a jima ni znala darovati drugega kot giljotino.
Giljotina. Ta grozljiva iznajdba bo za vekomaj pričala o lažnivosti posvetnega upanja. Pa ne zaradi svoje krutosti, temveč ravno zaradi svoje neizprosne, matematične pravičnosti.
Kristjan se proti krivici bori z ljubeznijo. Jakobinec z giljotino. Tu je vsa razlika.
Gulag ni nič drugega kot posodobljena različica giljotine, križane z barbarsko megalomanijo in pregovorno orientalsko krutostjo. Z eno razliko: vsebuje še več vere v človekovo inherentno dobroto in v sposobnost njegovega trajnega poboljšanja.
Ne gre za to, da ne smemo verjeti v človekovo dobroto. Gre za to, da ni smotrno graditi na tej predpostavki.
Velika odlika judovstva je, da se nikoli ni pretirano ubadalo z vprašanjem človekove narave.
Zahodni kristjani – kristjani skrajnega zahoda, če smem tako reči – so se vedno preveč ukvarjali s psihologijo. Avguštin, Luter, puritanci, Port-Royal, Kierkegaard … Že iz Biblije bi lahko vedeli, da se je temu vprašanju bolje ogniti.
Pavlova pisma so pravzaprav edina psihološka besedila v celotni Bibliji. In prav nanje so se osredotočili protestantje in jih šli postavljat nad vse ostalo! Po petsto letih lahko z rahlo privoščljivostjo rečemo: prav jim bodi …
Človekova duša ni vodnjak – je močvirje, živo blato.
Za krščanstvo vogelni kamen ne more biti človek. Še manj njegova duša ali čista subjektivnost. Gradnja je mogoča le na trdni skali, o kateri poje psalmist (Ps 18:2).
Foto: Tatjana Splichal, Socialni teden 2012
