“O čem razmišljaš, Antigona? O čem razmišljaš, Kreon?”

1
Foto: M.J.
Foto: M.J.

Na predstavitvi umetniškega projekta O čem razmišljaš, Antigona? je zbrane najprej pozdravil Jože Bartolj, član ožje ekipe za pripravo razstave v kletnih prostorih Beethovnove 3, kot edinem prostoru v Ljubljani, kjer so še ohranjene celice UDBE. Danes odprta razstava je prvi del projekta, na katerem sodeluje devet likovnih umetnikov – Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj in Jože Bartolj, medtem ko bo drugi del razstave odprt 12. februarja 2015 v Zavodu svetega Stanislava, kjer je bilo po drugi svetovni vojni največje koncentracijsko taborišče v državi. Umetniki, ki so razstavo pripravili, so morali prostore še pripraviti za razstavo in so med pospravljanjem našli še kup izstreljenih nabojev.

Več o samih prostorih, kjer se danes, 21. januarja ob 17h odpre razstava O čem razmišljaš, Antigona?, je v imenu Študijskega centra za narodno spravo, ki s prostori celic upravlja, spregovorila Andreja Valič Zver. Ocenjuje, da so bile celice po sekundarnih virih v uporabi nekje do leta 1966. V času zadnjega ogleda za javnost so prejeli prvi in edini dokument o stavbi, saj ni ohranjenega nobenega arhivskega gradiva o sami stavbi (pa tudi o sosednji zgradbi Ustavnega sodišča ne). Ponovila je apel po pričevanjih in virih o tem, kaj se je dogajalo v kletnih prostorih Beethovnove 3, kjer si želijo postaviti muzej o totalitarizmih, npr. celico Angele Vode, celico Jožeta Pučnika, Ljuba Sirca, ljudi, ki pričujejo o grozotah totalitarnih režimov.

Jože Muhovič je spregovoril več o samem umetniškem projektu, na kraju, ki daje resnici topos. Umetniki z razstavo kažejo na posledice zla, dajejo resnici svoj topos, kraj, s čimer zlo ni več neka utopija. Poudaril je pomen umetniške govorice, ki nas najprej sooča z nami samimi, nas vabi k samopremisleku, hkrati pa presega nesporazume, sprenevedanja, sovraštvo. Vsebine, ki jih umetniki nagovarjajo s svojo govorico, izhajajo iz bratomornega časa in še danes odmevajo, ker še niso bile “potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene, kot bi bilo dobro in prav in odrešilno za vse nas. V tem pogledu se na nas z vso težo naslavljata vprašanji: ‘o čem razmišljaš, Antigona in o čem razmišljaš, Kreon?’ Muhovič je poudaril, da bomo na vprašanji lahko odgovorili, ko jih bomo razumeli kot vprašanji naše sodobnosti, ne naše preteklosti, saj posledice zla nikoli ne mirujejo, čeprav jih poskušajo nosilci zla na vsak način pregnati ali prikriti.

O razstavi je spregovoril tudi Jiri Kočica, ki je naredil primerjavo med zaporniškimi celicami in celicami v človeškem telesu, kjer se fizično poznajo pretekle travme, ki se prenašajo tudi na naslednje generacije. Celice so bile za umetnike torej okvir raziskovanja, kopanja v globino sebe, za spremembo mentalnih podob, ki jih nosimo s seboj, da bi se tako spremenili tudi naši odnosi. Podobno je pripravo razstave videl Matej Metlikovič, kot spust v globino. Ob prvemu obisku prostorov ga je sicer navdajal srhljiv, neprijeten občutek, vendar je ob ustvarjanju imel tudi občutek, da prinašajo nekaj svetlobe v prostor teme. V spomin na svojega očeta, ki je bil po vojni nekaj mesecev zaprt in ga je krepila vera v obstoj notranjega sonca v kraju teme, je pripravil tudi eno izmed umetniških del.

Za zaključek je spregovoril še Tomaž Erzar, ki je predstavil pobudo Resnica in sočutje 1945-2015, v okviru katere se organizira tudi umetniški projekt O čem razmišljaš, Antigona? Razstava bo na Beethovnovi odprta vsak dan od 21. januarja do 27. januarja 2015, od 17h – 19h. Ker se je napovedalo že veliko ljudi, bo za ogled potrebno upoštevati poseben protokol.


_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Podpiram.
    Opozoril bi samo na malenkost, ki je pravzaprav prikrita past. Namreč, zdi se, da se s tem nadaljuje izročilo povezovanje povojnih pobojev z vprašanjem Antigone, ki se zavzema za pokop ubitega brata Polinejka, ki je umrl na sovražni strani. Namreč, prav krog okoli Spomenke Hribar je poanto Antigone nekako uvedel v slovenski javni diskurz. Pri primerjavi omenjene mitske zgodbe s slovenskim dogajanjem leta 1945 pa nekaj bistvenega manjka. Če je dilema glede obeh bratov od Antigone – spomnimo, oba se bojujeta med sabo in umreta – nekako jasna, pa pri pobitih pripadnikih protirevolucije še vedno ostaja nad njimi starodavno prekletstvo laži, da so bili sovražniki slovenskega naroda. Torej, ne gre samo za pravico do groba kot ena osnovnih prvin človekovega dostojanstva (profesor Tine Hribar bi rekel "posvečenost mrtvih"), ampak tudi za pravico do resnice. Resnice o tem, kdo in kaj je bila protirevolucija in zakaj je nastala, kakšen odnos je imela v resnici do okupatorja, zahodnih zaveznikov in komunizma.
    Na to sem se spomnil, ker me je na to past pred leti pri intervjuju opozoril dr. Brane Senegačnik.

Comments are closed.