O bogoslužni latinščini po II. vatikanskem koncilu

32

liturgija papez benedikt XVI hostija evharistijaMed uradnim in praktičnim stanjem

Že na samem začetku je potrebno opozoriti na slabo poznano dejstvo, da nova ali redna oblika rimskega mašnega obreda po misalu Pavla VI. iz leta 1969 ni pridržana zgolj za ljudske jezike. Prvi in uradni jezik novega obreda še vedno ostaja latinščina, ob kateri (in ne namesto katere!) je dopuščena tudi raba ljudskih jezikov. Vse osnovne oziroma primarne redakcije rimskega misala (editio typica), ki so izšle iz bogoslužne reforme s konca šestdesetih let, so bile namreč sestavljene v latinskem izvirniku, na podlagi katerih so pozneje nastale še prevedene oziroma sekundarne izdaje v ljudskih jezikih. Prevladujoča pokoncilska praksa tega uradnega dejstva sicer ne potrjuje, saj se je latinščina iz nekdaj cenjenega simbola univerzalnosti (preseganja narodnih okvirov), natančne oblikovanosti in poudarjene sakralnosti rimskega svetega bogoslužja po krivdi »progresističnih« ideoloških gesel spremenila v simbol zastarelosti in delitve cerkvenih občestev.

Splošno znano je, da večina sodobnih rimskih katoliških vernikov in duhovnikov zaradi površnega izvajanja bogoslužne reforme ni vajena bogoslužne rabe latinskega jezika. Med njimi je sicer vse več takih, ki – povsem v skladu z dokumentom Summorum pontificum iz leta 2007 – ne nasprotujejo legitimnim prizadevanjem nekaterih skupin po dostopu do starejše ali izredne oblike rimskega obreda, pri kateri je raba latinščine obvezna. Čemur nasprotujejo, je delna in postopna zamenjava ljudskih jezikov z latinščino znotraj novega mašnega obreda. Kljub svoji razširjenosti tovrstno nasprotovanje ne odraža pristnega glasu Cerkve, saj je latinščina še vedno uradni jezik njenega rimskega dela, začenši s svetim bogoslužjem.

Pričakovanja koncila

Zadnji predkoncilski dokument, ki se nanaša na sveto bogoslužje, je enciklika papeža Pija XII. Mediator Dei iz leta 1947. O latinščini je v njenem 60. paragrafu zapisano naslednje:

»Raba latinskega jezika, običajna v velikem delu Cerkve, predstavlja očitno in lepo znamenje edinosti, obenem pa učinkovit protistrup zoper vsakršno izkrivljanje resnice nauka.«

Čeprav je papež Pij XII. v nadaljevanju omenjenega dokumenta priznal koristnost rabe ljudskih jezikov v povezavi z različnimi obredi, ni nikjer zagovarjal opustitve ali celo ukinitve latinščine pri mašnem obredu.

V konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila z naslovom Sacrosanctum concilium iz leta 1963 koncilski očetje zagovarjajo dve dopolnjujoči se (in ne protislovni) načeli, ki sta zapisani v 54. paragrafu tega besedila in obenem pomenita izostritev stališča Pija XII. iz Mediator Dei:

»Ljudskemu jeziku se sme dati ustrezno mesto pri mašah, ki se opravljajo ob udeležbi ljudstva, predvsem za berila in prošnje za vse potrebe. […] Poskrbeti pa je treba, da bodo verniki mogli tudi v latinščini skupno moliti ali peti njim namenjene stalne mašne speve.«

Koncilski očetje so na tak način po eni strani pričakovali svobodnejšo rabo ljudskih jezikov pri javno opravljenih mašah, vendar so istočasno nedvoumno poudarili, da morajo verniki poznati, razumeti in izgovarjati ali peti stalne mašne dele, kot denimo Gloria (Slava), Credo (Vera), Sanctus (Svet) in Agnus Dei (Jagnje božje).

Sacramentum caritatis Benedikta XVI.

Leta 2007 se je papež Benedikt XVI. v svoji posinodalni apostolski spodbudi o evharistiji z naslovom Sacramentum caritatis (Zakrament ljubezni) dotaknil vloge latinskega jezika znotraj novega rimskega bogoslužja. V njenem 62. paragrafu je zapisano naslednje:

»Vse pogostejša bogoslužja ob mednarodnih srečanjih je potrebno ustrezno ovrednotiti. Da bi se popolneje izrazila edinost in vesoljnost Cerkve, želim v duhu pobud škofovske sinode in v skladu z navodili drugega vatikanskega koncila priporočiti sledeče: razen svetopisemskih beril, homilije in prošenj vernikov je primerno, da so takšna bogoslužja v latinščini; prav tako naj bodo v latinščini vsem znane molitve iz izročila Cerkve in po možnosti izvedba nekaterih besedil v gregorijanskem koralu. Na splošno prosim, naj se bodoči duhovniki že v času semeniškega življenja učijo razumeti in obhajati mašo v latinščini, prav tako naj se učijo rabe latinskih besedil in izvajanja gregorijanskega korala. Ne gre zanemariti možnosti, da tudi vernike naučimo moliti najbolj znane molitve v latinščini in peti nekatere dele bogoslužja po gregorijanskem koralu.«

Ne prelom, temveč kontinuiteta

Po zaslugi Benedikta XVI., ki se je leta 2005 jasno zavzel za interpretacijo zadnjega koncila kot »reforme v kontinuiteti« z izročilom Cerkve, in po zaslugi nekaterih predstavnikov mlajše generacije duhovnikov, ki na koncil ne gledajo več s »progresističnega« ideološkega zornega kota, vse več katoliških vernikov odkriva samo po sebi razvidno, a desetletja pozabljeno resnico. Ta osvetljuje kontinuiteto pri razumevanju bogoslužne rabe latinskega jezika, ki se med drugim odraža skozi omenjene dokumente Mediator Dei, Sacrosanctum concilium in Sacramentum caritatis. V zadnjih letih se je v delu evropskih in severnoameriških župnij ustalila navada vidnejšega uvajanja latinščine v novi mašni obred, zlasti v povezavi s spokornim razpoloženjem adventnega in postnega časa. Tovrstno postopno vračanje latinščine pričuje o začeti normalizaciji enega izmed pomembnih vidikov izvajanja pokoncilske liturgične reforme, pri kateri si latinski in določen ljudski jezik ne nasprotujeta, temveč sobivata ob ohranitvi latinskega kot prvega in uradnega.

Kar omenjeno normalizacijo onemogoča, je trdovratnost zmot v zvezi z rabo latinščine pri bogoslužju, posebej trdovratnost zmote, ki govori o tem, da latinščina »spodkopava« pričakovanja zadnjega koncila. Brez upoštevanja doslednosti uradnih cerkvenih stališč – od enciklik do koncilskih in sinodalnih sklepov – si zagovorniki ustaljenega praktičnega stanja rimsko bogoslužje še vedno želijo omejevati po svojih predstavah in tako povzročajo škodo pristni bogoslužni reformi, ki bi morala iziti iz drugega vatikanskega koncila.

32 KOMENTARJI

  1. tudi sam se kar strinjam, da bi bila kdaj kakšna reč pri maši ‘na’ latinskem jeziku.

    me pa taki malce napeti zagovorniki, ki na latinščino kot jezik pripnejo takšnele reči:

    “saj se je latinščina iz nekdaj cenjenega simbola univerzalnosti (preseganja narodnih okvirov), natančne oblikovanosti in poudarjene sakralnosti rimskega svetega bogoslužja”

    skoraj pripeljejo do tega, da bi mi padla v nemilost.

    danes latinščina ni več cenjen ‘simbol univerzalnosti’, ker je pač med narodi umrla in so postali ‘simbol univerzalnosti’ drugi jeziki.
    tu gre pri navijačih latinščine kar za nekakšno prevzetost od samega simbola, ne pa od tega, kamor ta simbol kaže.

    o natančni oblikovanosti ne morem soditi, ker latinsko ne znam.
    o tem kar poznam: slovenščini in nekoliko angleščini. velikokrat je besedilo v slovenščini pravi biser, po prevodu v angleščino pa jo vidiš sopihat. včasih uspem čutiti tudi obratno – nemoč slovenščine.
    prevajalec se lahko razpoči, a vsega ne zmore prenesti v drug jezik, sploh pri slogovnih besedilih.
    morda je tudi pri latinščini tako – nekaj se tam da izjemno povedat, nekaj pa okorno in neučinkovito.

    o ‘poudarjeni sakralnosti’ – je ta res lastna latinščini bolj kot drugim jezikom? z latinščino se je prav tako (ko je bila še živa) psovalo, klelo, kričalo in obrekovalo, poelg tega danes služi še medicini/biologiji …

    to je malo podobno kot npr. pri onih, ki menijo, da so črnobele fotke kar same po sebi bolj ‘umetniške’ …

    lahko gre za neke instant navade pri okusu. če končam naglo in grobo – take navade so lahko odraz skromnega poznavanja področja.

    • Ampak nekaj je na tem. Pri nas vsakih nekaj let dobimo novo izdajo Svetega pisma in prevodi so vsakič slabši.

      • Kakor za koga…če so prevodi res slabši-meni se ne zde-a sodbo o tem je bolje prepustiti jezikovnim strokovnjakom-je to lahko znak,da nimamo dovolj dobro usposobljenih prevajalcev ali pa tudi ,da se živi jezik zgolj spreminja tudi drugače od tradicionalnih pričakovanj…to pomeni tudi,da smo ljudje po naravi pač leni in se navadimo na udobnost starih navad in tradicije-potem nam ni treba veliko misliti,mar ne?Meni pa novi prevodi pomenijo vedno natančnejše približevanje bistveni resnici Oznanila-zelo zanimivo je že npr.na biblija.netu primerjati vse prevode od Trubarja dalje…Seveda jih je vedno zanimivo primerjati tudi z latinščino-a ta ni več živi jezik in mene spominja na hladen marmor ali skalo…ima svojo monumentalnost a tudi hladnost…S svojim Gospodom in vsemi svetimi pa raje komuniciram tako kot s svojimi starši,brati,sestrami in s prijatelji.

        • Saj ravno jezikovni strokovnjaki… celo taki v vrhu Cerkve (Korošec, če se ne motim)…
          Za prevod je potreben duhovit redovnik, ne pa klerik vladar. Vladarji (tudi profesorji) nimajo smisla ta take stvari.
          In potem ti gredo naša gospoda popravljat svetega Hieronima?!

          • Krašovec.. Kocijančič…

            Meni je v zadnjih 30ih letih poznan samo en prevod. Sicer mi manjka bolj živa razlaga kakih pojmov, stavkov, ozadij, povezav.

            he, he. Tvoja dikcija kritike gospodovalcev postaja podobna moji. Tudi meni so duhoviti in živi kleriki bolj primerni kot tisti, ki se držijo “krščanstva”, “črke”, ki malikujejo zidove, simbole, ideje, moč, oblast,kulturo,religijo…

            A te ni nič strah, da si še izkoreninil? Ali kako že praviš označbo mojega odnosa s Cerkvijo.

  2. Sam zelo cenim latinščino in učenje le-te. Imam pa privilegij, da sem se je učil 8 let na klasični gimnaziji. Učenje ti privzgoji natančnost in spoštovanje pravil, česar pri učenju modernih jezikov ni več mogoče opaziti.
    V zelo lepem spominu mi je zato ostalo ministriranje v stolnici in pri frančiškanih, ko sem odgovarjal mašniku v latinščini in vse razumel, ministranti iz drugih šol pa ne. Še vedno se mi zdi maša v latinščini bolj slovesna.
    Zanimivo je, da je isti pojav opaziti v medicini. Pred 50 leti smo še vse diagnoze pisali v latinščini in bilo mi je prav zabavno prebirati napake kolegov neveščih latinskega jezika. Zdaj se večina diagnoze napiše v narodnem jeziku, delčki zdravniškega besedišča pa so ostali, na primer komplicirana fraktura zapestja, ali v nemško govorečih deželah Oberschenkelfraktur. Podobno so ostali nekateri latinski izrazi v cerkveni uporabi npr. Presbiterij, oratorij itd.
    Menim torej, da je prav, da je pisec ta članek napisal in prav, da je Benedikt rehabilitiral latinske obrede, ker se je že začelo verjeti, da je prav, če je latinščina popolnoma odpisana.

    • “V zelo lepem spominu … odgovarjal mašniku v latinščini in vse razumel, ministranti iz drugih šol pa ne”

      Hm … to se pove pri spovedi in nato pozabi.

        • Daj no, zelo duhovito je predstavil tenkočutno zaznavanje bahanja oz. ko človek nehote svoj greh postavi v izložbo namesto v spovednico.

          Ravno to je kvaliteta svetnikov, da so se znali ločiti od greha. Ne pa da so glumili svojo perfektnost in ko nekdo opozori pravilno na napako, nanj znorijo kot mladi razvajeni kleriki ali kot zelo stari gospodovalni kleriki.

          • Že, ampak potem ni logike: zavistežu si očital svetništvo.

            Sicer pa gresta bahanje in zavist z roko v roki. Bahač rabi zavistno publiko. Neredko preklaplja obe čustvi: enkrat nabija ponos, drugič zavist.

  3. Me zanima, če v Vatikanu še kakšen spontan pogovor poteka v latinščini. Močno dvomim. Ali razprave, npr. na nedavni sinodi ali na konklavu. Zelo verjetno ne. Takšna zmožnost zahteva ogromno znanje in prakso, kar se polagoma izgublja.

    Koliko ljudi na Slovenskem bi bilo danes sposobnih spontanega dovolj kvalitetnega komuniciranja v latinščini? Morda Kajetan Gantar. In bi se moral pogovarjati sam s seboj. 🙂

    Sicer tudi sam cenim latinščino in zagovarjam spodbujanje učenja latinščine. Ne predstavljam si duhovnika, ki ne bi znal in razumel mašnega obreda, ali osnovnih molitev v latinskem jeziku. Eksaktnost tega jezika in potrebna disciplina pri mišljenju je tudi fantastična. Samo kot pravim, fantastična je tudi zahtevnost.

    Ni mi škoda, da je Cerkev prešla pretežno na obred v ljudskem jeziku. Škoda mi je, da je prešla, verjetno nepovratno iz latinščine na komuniciranje v italijanskem in angleškem jeziku.

    • “Koliko ljudi na Slovenskem bi bilo danes sposobnih spontanega dovolj kvalitetnega komuniciranja v latinščini?”

      Hm … predvsem recimo … kako se že reče po latinsko facebook? Dobra bukev?!

        • Da in še marsikaj ne veste, gospod IF. Recimo, kaj je sarkazem in da je jezik živa tvorba, ki se spreminja (zato je danes pogovor v latinščini nujno zelo okrnjen).

          In kdo danes potrebuje latinsko mašo, si mora nujno pridobiti preverjenega duhovnega vodjo.

  4. uhhh… še dobro, da pri sv. Petru ne bo izpita iz latinščine ampak čisto drugačna vprašanja….

  5. Glede na to, da je bila božja beseda šele kasneje prevedena v latinščino – zakaj pa ne bi v jeziku, v katerem Mu je najbližja – torej v grščini ter hebrejščini in armejščini?

    • A ti bi spet rad modroval o nečem iz česar se norčuješ?! Prenehaj z žalitvami tu na tem forumu.

    • Če mene spomin ne vara, novejši slovenski prevodi Svetega pisma bazirajo prav na teh jezikih in primerjavah s prevajalskimi rešitvami s sodobnimi zahodnimi prevodi. In da so starejši slovenski prevodi bazirali na latinski Vulgati sv. Hieronima.

      Ne bi pa roke v ogenj dal, lahko da se ne spomnim prav.

  6. Kot posebno pridobitev 2. vat. koncila so nam vedno predstavljali rabo maternega jezika. Pred tem so ljudje med duhovniškimi molitvami v latinščini molili rožni venec (ali kaj drugega ali nič …), sedaj lahko razumemo, poslušamo in ponotranjimo tudi tisti, ki latinščine nismo povohali. Meni osebno več pomeni, da besede razumem, kot da zgolj ‘uživam v melodiji nerazumljivega jezika’ in si kaj predstavljam ali pa ne.
    Iz izkušenj tudi vem, da so velike razlike med mašami, ki jih darujejo različni duhovniki: tudi v slovenskem jeziku so lahko maše izredno ‘duhovne’ in ‘svete’, kakor tudi naletiš na površno opravljene in brez občutka (za sveto). Besedilo je isto, a vsebina, poudarki, občutje, vzdušje … zelo različno: duhovnik lahko mašo daruje kot duhovnik-vernik ali kot duhovnik-obrtnik (oz. ‘uslužbenec’), lahko pride pripravljen ali pa priteče zadnjo minuto in išče po mašnih knjigah, kaj naj prebere … – tega ne more (dolgo) prikrivati in se pretvarjati.
    Je pa verjetno kar precej nedoslednosti in samovoljnih prilagajanj glede vsebine posameznih mašnih delov, tako da se uvaja marsikaj, kar ‘je lepo’, ‘všeč ljudem’ in ‘popestri dogajanje’. Mislim, da bi tukaj veljalo postaviti (oz. upoštevati) določena enotna pravila. Toda … tukaj trčimo ob zelo različne poglede in mišljenja. Zame vsekakor maša ni ‘šou’ niti ‘prireditev’ ali ‘nastop’ (kamor kakšen izmed otrok, ki naj bi sodeloval z branjem prošnje, povabi svojo staro mamo …). A to ni tema gornjega članka.

    Glede prevodov (tudi mašnih molitev) laiki ne vemo, koliko so zvesti izvirniku. Vem, da je nekje (v Vatikanu?) obtičal novi slovenski prevod misala, ki odpravlja nekatere napake in površnosti dosedanjega misala, po katerem se bodo spremenili določeni detajli – tudi v molitvah, kot so kesanje ob začetku maše in očenaš.

    • marta, to da včasih nihče v cerkvi ni razumel mašnega obreda v latinščini, je pa pretiravanje v drugo smer. V vseh gimnazijah je bila pred drugo vojno latinščina, v klasičnih seveda toliko bolj ( in še grščina). Ne vem sicer, ali je bila kdaj latinščina tudi v ljudskih ( osnovnih) šolah. Vsekakor je bila še dolgo po srednjem veku še uradni državni, ne le cerkveni jezik, prav latinščina.

      Domnevam, da je duhovnik v okviru verske vzgoje otrok, nedeljske šole in podobno, razlagal otrokom latinsko vsebino mašnega obreda. Mislim, da so nekateri, ne samo vrhunski izobraženci, latinski obred vendarle razumeli in mu sledili.

      • Nisem zapisala, da nihče ni razumel.
        Obdobja naših babic in prababic ne poznam s te plati. Vem, da je bil obvezni pripomoček za v cerkev (slovenski) molitvenik (in žepni robec). In vem, da se še danes dobi kakšna ženica, ki med (slovensko) evharistično molitvijo potiho žebra rožni venec – kot je bila vajena to početi med latinskim obredom, ki ga ni razumela. Koliko izmed ljudi je tedaj hodilo v gimnazije, je pa drugo vprašanje: za tiste, ki živite v Ljubljani in imate vse na dosegu roke, verjetno nepredstavljivo, da še krepko po 2. sv. vojni v vaških okoljih niti popolne OŠ niso imeli, kaj šele gimnazijo! In če je kdo nameraval v oddaljeno gimnazijo, je višje razrede OŠ moral obiskovati v lokalnem središču, kjer je bila ‘taprava’ OŠ – tega pa si marsikdo ni mogel privoščiti.

        V cerkev pa ljudje niso prihajali zaradi latinščine, ampak kljub latinščini. Bolj množično kot danes. In z večjim zavedanjem, po kaj prihajajo in kaj se tam dogaja in zakaj je to potrebno/dobro. Brez znanstvenih naslovov, velikih razprav in celo ob veliki nepismenosti je bila vernost globoka in zaupna – česar ne morem trditi za današnji sekularizirani čas, ko lahko v nedogled seciramo Sv. pismo – a ne (z)moremo … verovati. (Seveda, poenostavljam in posplošujem – za kaj več ni prostora.)

        • Odkod veš, da ljudje v cerkvi niso marali latinščine? In da bi bila vera razumnikov šibkejša kot preprostih ljudi? Celo liberalni Ivan Tavčar je vedno hodil k maši. Vera Jožefa Plečnika recimo. Ali Primoža Ramovša, ki je v nedeljah orglal pri 3 ali 4 mašah itd? Mislim, da res poenostavljaš in ocenjuješ stvari, kjer nimaš dovolj podlag za smele ocene.

          • Ni tako enostavno najti razumsko podlago za take trditve, bi se pa z Marto strinjala.
            Ne vem zakaj, morda je nekaj tudi na tem, da človeku ki da preveč poudarka na razum, umanjka brez-um ?

          • G. IF, ne bom v tem stilu naprej – nisem o tem pisala, kar mi podtikate. In ne ocenjujem, temveč podajam SVOJE mišljenje. Smem?

  7. Meni je esej Simona korekten. Sicer ne razumem velike ofenzive “konzervativcev” na “naprednjake”. Ker se na drugi strani nihče ne odziva. Umolknejo kot Kristus, ko ga veliki duhovniki triumfalno obtožujejo in sodijo.

    Mislim, da moramo definirati kaj je konzervativno in tradicionalno in kaj je konzervativizem in tradicionalizem.
    Kaj je razlika med “konzervativnostjo” in konzervativnostjo. Kaj je razlika med “naprednostjo” (NAPREDNJAKI, liberalci, avantgarda) in naprednostjo (klasični liberalci v politiki, progresivci v Cerkvi: personalisti, duhovna gibanja, dialog, osebna vera, duhovnost).

    Sam vidim razliko med odnosom z Bogom ali malikovanje oblike, simbola, črke, oblasti, fevdalnih privilegijev, narcisoidne časti: častihlepja, oblastihlepja, vere in volje po moči, TRIUMFALIZEM.

    Meni je npr. vrh Mozartova Kronungsmesse v izvedbi Karajana. Hkrati pa mi je fino tudi Teizejsko ali protestantsko ali pravoslavno bogoslužje.

    Glavna stvar je, da je duhovnik iskalec in oznanjevalec Kristusa. In da je med bogoslužjem goreč, pri stvari, iskren, pristen.

  8. Glede vzgoje mladih fantov za duhovnike pa mi je bistveno, da jih usposobi dober duhovni vodja za notranje osebne boje in da jih pregleda dober psihiater.

    “material” je tipični produkt družbe. Igranje, nabijanje igric in gledanje TV. Ni branja knjig, ni discipline v molitvi (a kdo sem jaz, da bom o tem sodil).

    Čudno (bolno), da je majhen otrok fanatično pobožen. Potem pa mu “predstojniki” dajo svetle ideale in ideologije in ti mladi fantje postanejo nadeti lipicanci, ki paradirajo v javnosti svojo bolestno narcisoidnost in izgubo samega sebe kot pristne, iskrene in grešne osebe. Tu pa se skriva zlo, ki ga nekateri v Cerkvi širijo kot popisuje Bartol v Alamutu za islam.

  9. Se opravičujem, ker moje vprašanje ni v zvezi z naslovom članka, a upam, da mi ga bo kdo od prisotnih znal odgovoriti.

    Moj učitelj matematike v Združenih Državah se je, dokler se ni zatreskal v neko Židinjo in zamenjal študij, učil za katoliškega duhovnika. Tako vem, da so imeli na univerzi prvi dve leti vse predmete skupne s pravoslavci. Zato me toliko bolj čudi, kako je lahko po gregorijanskem kolendarju Štefanovo takoj naslednji (drugi) dan po Božiču, po julijanskem pa šele danes – tretji dan po Božiču: http://www.glassrpske.com/novosti/vijesti_dana/Srpska-obiljezava-Dan-Republike-i-Krsnu-slavu/200599.html

  10. Zgornji zapis se mi zdi sumljiv zaradi več vzrokov.

    1) Na mnogo krajih po svetu so kristjani preganjani. Ali govorijo latinsko? Zame je ravno to, da so preganjani dokaz, da so pravoverni.

    2) Zgodovina krščanstva se ni začela s prevodom Svetega pisma v latinščino. Ustanovitelj krščanstva je Jud. Največji misjonar vseh časov je znal celo paleto jezikov, toda latinščini ni dajal prednosti. Je bil zato krivoverec?

    3) Če bi dajali pri molitvi prednost latinščini pred ljudskimi jeziki zgolj zaradi jezika samega, bi to pomenilo, da dajemo prednost tehniki. Dajanje prednosti tehniki pa je značilnost “new age”.

    Cerkve so prazne zaradi materializma. Nič drugega nam ne preostane, kakor da se naučimo jezik ljubezni, ki ga vsakdo razume, če hoče.

Comments are closed.