O Bog, ta zakon!*

34
Foto: Publik-Forum.de.
Foto: Publik-Forum.de.

Na izredni sinodi v Rimu goreče razpravljajo o ločitvi zakona, spolni morali in homoseksualnih partnerstvih. Gre za zaostren konflikt o razlagi svetega pisma. Papež Frančišek je v svoji Cerkvi nujno hotel odprto razpravo, sedaj jo ima.

 

Zakaj ta tema? Ker je moderna oblika življenja – npr. partnerstvo brez poročnega lista, sestavljena družina, vpisano partnerstvo, drugi in tretji zakon – živo nasprotje katoliškega nauka o zakonu. To nasprotje obstaja že desetletja in nič ne kaže, da se bo lahko razrešilo.

Debata se je medtem osredotočila na vprašanje, če ponovno poročeni ločeni, ki so katoličani, lahko v posameznem primeru le pristopijo k zakramentom. To v katoliški cerkvi doslej ni možno. Zakaj ne? Ker beseda Jezusa iz Nazareta, po katerih človek naj ne bi ločil, kar je združil Bog, po uradni razlagi razumljena kot absolutna norma. In od te ni dovoljena nobena izjema.

Ločitev zakona torej sploh ni možna. To je »nedvomno« ugotovljeno, sporoča skupina petih kardinalov, med njimi Nemca G. L. Müller in W. Brandmüller, v knjigi, ki nosi opozorilni naslov »Ostati v Kristusovi resnici« (izšla 1.10.2014,  op. AS).

Nedvomno? Nikakor ne, pravijo mnoge katoliške eksegetinje in eksegeti, predvsem pa evangeličanske in pravoslavne Cerkve. Prvič Jezus ni razglašal zakonov, temveč je prebujal vest. »Njegova beseda je potrditev, ne prekletstvo«, pravi profesor Nove zaveze v Tübingenu M. Theobald v svojem zahvalnem govoru pri podelitvi teološke nagrade Salzburških visokošolskih tednov. Zvestoba v partnerstvu? Brezpogojno, to je poudarjal tudi Jezus, »ne da bi se s tem spuščal na polje konkretnih zakonskih norm,« pravi Theobald.

Drugič so že prvi kristjani – v soočenju s človeškim neuspehom in človeškimi mejami v lastnih občestvih – relativno in glede na situacijo uporabljali Jezusovo izjavo. Evangelist Matej formulira izjemo, Pavel prav tako. M. Theobald: »Pavel poskuša težave zakoncev svoje skupnosti reševati v smislu ‘Gospodove besede’ v svobodi.« To postopanje ima »eksemplaričen pomen z vidikom na druge težave« Zaradi tega različne pravoslavne Cerkve dovolijo drugi in tretji zakon, če prizadeti pri ločitvi uvidijo svoj delež odgovornosti in ga priznajo. Evangeličanske Cerkve prizadetim podelijo Božji blagoslov za nov začetek. Prepoved ločitve zakona mora najti svoje meje, ugotavlja evangeličanska Cerkev v Nemčiji v svoji ‘teološki orientaciji’, »v blagovesti ljubezni, naklonjenosti in pripravljenosti za Božje odpuščanje napram vedno znova grešnemu človeku«. Kdor razume ideal zvestobe Jezusa nasproti pravniško utemeljenemu, kot rimska Cerkev, s tem ostalim krščanskim Cerkvam oporeka upravičenost ravnanja v Duhu Jezusa.

Tretjič uradni katoliški nauk povsem spregleda dejstvo, da sta se zakon in družina v svoji konkretni podobi v teku človeške zgodovine spremenila in se še spreminjata. Nikjer v Bibliji ni razprave o idealni podobi naše zahodne »normalne družine« – oče, mati, otrok(i) -, ugotavlja teolog v Tübingenu H. Häring. Kot mnogi drugi spomni na to, da nek zakon, v katerem sta oba partnerja drug drugemu postala »pekel«, ni več zakramentalni zakon in ne more biti: torej ni več simbol za Božjo zvestobo človeku. »Ni več Bog tisti, ki dotične povezuje, temveč verjetno oblast samovšečne strasti ali smrtonosne grožnje,« meni Häring. V tem primeru si partnerica in partner zaslužita »pohvalo in cerkveno podporo, če sebe in svoje otroke osvobodita iz tega kroga zla«.

Kje je torej prelomna točka katoliškega nauka o zakonu? Häring odgovarja: »Ideja večno obstoječe, absolutno neločljive zakonske zveze ni biblično sporočilo, temveč kasnejši cerkveni koncept, verjetno nastal iz neuspelega poskusa visoko cenjeno krščansko obljubo zvestobe prenesti v pravne kategorije.«

Trdi zagovorniki uradnega nauka tako izpadejo kot zastopniki neke vrste črne pedagogike v teološki preobleki. Ne razumejo Jezusovega temeljnega namena oz. ga celo spreobrnejo v njegovo nasprotje. Naredijo se za gospodarje človekove vesti. Dunajski profesor Nove zaveze P. Trummer to imenuje »prestopek brez primere«.

Papež Frančišek sedaj hoče v razpravah o ločitvi očitno dopustiti izjeme v  posameznih upravičenih primerih, kot je to namignil kurijski kardinal W. Kasper v njegovem februarskemu nagovoru (prevod pripravlja p. B. Cestnik, op. AS) pred kardinalskim kolegijem – ne da bi hotel nasprotovati dosedanjemu nauku o neločljivosti zakona v pravnem smislu. Kako naj bi se to uskladilo, ostaja vsekakor nejasno.

Ali strikten zakon ali nezakonski ideal – nekaj vmesnega ne obstaja. Tukaj Frančišek vidi težavo. Zaradi tega v prvi vrsti stavi na možnost, ki jo dopušča cerkveno pravo, to je, da se sklenjen zakon naknadno razglasi za ničnega. Da je ta postopek nekaj nedostojnega, tega ne vidi.

Nemški škofje so se večinsko postavili na stran W. Kasperja in se želijo na škofovski sinodi prizadevati za reševanje posameznih primerov. To je po jesenskem zasedanju v Fuldi naznanil R. Marx, predsednik nemške škofovske konference. Celo, če bi bili škofje iz vsega sveta v Rimu tej poziciji večinsko naklonjeni – kar nikakor ni gotovo – temeljne težave neustreznega nauka o zakonu ne bo spremenilo. Sklepov na škofovski sinodi ne bodo sprejemali. To naj bi se zgodilo šele leta 2015.

Pripis uredništva: prevod članka Hartmuta Meesmanna Ach Gott, die Ehe!* in opombe Albert Smrečnik, vir www.publik-forum.de, 10. oktober 2014.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


34 KOMENTARJI

  1. Prevod znamenitega Kasperjevega predavanja na februarskem koncistoriju je že 2 meseca zunaj:

    WALTER KASPER, Evangelij družine, Celjska Mohorjeva 2014.

    Da knjižica ne bi bila pretanka, smo zraven dodali prevod še enega Kasperjevega predavanja iz l. 2007: Nova evangelizacija Evrope.

    http://www.mohorjeva.org/kasper-walter/evangelij-druzine-in-nova-evangelizacija-evrope

    Nasploh pa mislim, da smo se pri tej temi prehitro razdelili na rigoriste (ratzigerjance) in laksiste (bergogliovce). Sinoda je v teko, rezultat bo sredinski.

    • Jaz sem pogosto zelo sredinsko razpoložen, ampak tu pa ne. Lahko bi vprašal kateregakoli resnega psihologa, če so ugodne posledice, da se znotraj nekega občestva ljudi segregira na vredne in nevredne nečesa, kar to isto občestvo proklamira kot bistveno stvar in milost.

      Samo predstavljajte si recimo neko ranjeno verno ženo, ki je recimo redno doživljala prevaro, nasilje, fizično ter psihično, zaničevanje doma, morda alkoholizem in se je končno rešila pekla neke nesrečne zveze ( vse pač v življenju ne more uspeti niti pri najboljših namenih in prizadevanjih), potem jo pa v cerkvi, pri maši dodatno vidno zaznamujejo- češ, grešnica, ti pa že ne boš deležna te milosti. Nisi vredna. Mi smo vredni, zgledni ponosni katoliki. Brez greha smo.

      Ne vem, kako da razumni odrasli ljudje ne razumejo, da to ni krščansko. Da to ni v Jezusovem duhu. Namesto da bi bili Bogu hvaležni, da v razkristjanjenem okolju še obstajajo ljudje, ki si želijo krščanskih zakramentov zase in za svoje bližnje. Jih duhovno potrebujejo. Ampak ne, mi jim jih odrekamo. V imenu prave vere. Predvsem pa v imenu naše moči. 🙁

      • Vaš komentar je eno samo igranje na karto čustvenosti ter zavajanje. Če je ta žena doživljala zlorabo, kakor pišete, potem se lahko mirno loči in prejema obhajilo še naprej. To ji je prepovedano šele takrat, če se ponovno poroči, ker gre za prešuštvovanje. Morda se lahko spomnite, kaj Jezus pravi o ločitvi. Pri tem ni čisto nič “usmiljen” – ker je njegovo usmiljenje pravo, nujno povezano s pravičnostjo, ne pa leporečenje po Kasperjevo. “Usmiljenje” lahko namreč postane tudi največja krutost, spomnite se npr. le velikega inkvizitorja Dostojevskega..

        Izpoved ločene in ponovno poročene katoličanke, ki se ne strinja s Kasperjevim “ukinjanjem greha” je bila objavljena tudi tukaj in je vredna branja: http://ad-dominum.blogspot.com/2014/10/sem-locena-in-ponovno-civilno-porocena.html

        Drugače pa še eno vprašanje – ali se zavzemate, da naj sv. obhajilo lahko prejemajo tudi vsi ostali v stanju smrtnega greha brez kesanja in pokore? Npr. pedofili, posiljevalci, morda taki, ki v resnično prisotnost sploh ne verjamejo?

        • Protivprašanje: no kdo od kristjanov, ki se mu sesuje zakon in družina, pa mislite, da ne doživlja kesanja in pokore? Pogosto leta in leta kesanja in pokore.

          Gotovo precej več od tistih, npr. klerikov in dostojanstvenikov klera, ki bi njim odrekali prejemanje svetega obhajila ali bi odrekali krst otroka, sami pa zapadali vsaj polovici tiste grešnosti iz katoliškega katehizma, za kar je svoj čas celo papeže veliki vernik in umetnik Dante pošiljal kar v Inferno svoje Božanske komedije. ( Naj omenim prostitucijo na samem pragu Vatikana- žensko in moško prostitucijo; ali dolgoletna ščitenja pedofilnih duhovnikov z njihovim premeščanjem. ).

          Krščanska vera ni teroriziranje šibkih ob farizejstvu močnih. Taka pravovernost je prej od Satana, kot od Boga.

          • Na vprašanje mi seveda niste odgovorili 🙂

            Kakšno kesanje kdo doživlja, sam seveda ne vem, a to tudi ni predmet debate.V mislih sem imel seveda sv. spoved in odvezo, ki jo podeli Cerkev. To velja za vse smrtne grehe, tudi za prešuštvovanje. Prav tako velja za vse duhovnike, škofe in papeža. Če ti v stanju smrtnega greha prejamajo obhajilo, ga prejamajo bogoskrunsko, za kar bodo pred božjim sodnim stolom morali odgovarjati. Vaše sklicevanje na pokvarjeno cerkveno hierarhijo je zato za debato popolnoma brezpredmetno. Prav tako sv. obhajilo ni neka “pravica”, ki naj jo zlobna hierarhija omejuje.

            Sicer pa je po vaše Jezus torej tudi “neusmiljen”, ko postavi popolno prepoved ločitve oz ponovne poroke?

            In seveda se ne gre za nobeno teroriziranje šibkih, temveč za pravo usmiljenje, ki je nujno povezano tudi s pravičnostjo. Nobeno usmiljenje namreč ni, če nekomu, ki je grešil, rečemo, da tega greha preprosto ni in da lahko živi mirno dalje. V takem primeru postaja usmiljenje svoje nasprotje. To počnejo sodobni “veliki inkvizitorji”, ki pod krinko usmiljenja odpravljajo greh in z njim pravzaprav tudi človeka. Če bi prebrali link, ki sem vam ga predlagal, bi verjetno bilo marsikaj bolj jasno, sam pa seveda vsega tu ne bom obnavljal.

          • Katekizem katoliške Cerkve:
            Odveza za nekatere posebno velike grehe (kakor tudi za tiste, ki nakopljejo kazen izobčenja) je pridržana apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu ali od njiju pooblaščenim duhovnikom. V smrtni nevarnosti pa more vsak duhovnik odvezati od vsakega greha in od vsakega izobčenja.

            Nekateri posebno veliki grehi … pač niso določeni.

          • demaistre,

            rek: Quod licet Iovi non licet bovi žal v Cerkvi velja, čeprav je neevangeljski in ima tudi opravit z debato, čeprav bi ti zadevo želel izločit. Nisem še npr. srečal v življenju situacije, da bi se mašnik med mašo izločil iz sprejetja sv. obhajila, čeprav kot pravite, se ga strogo ne bi smelo prejeti pod grehom.

            Kot da katoliški duhovniki ne bi grešili. Kot da so bremena in kazni namenjene verni raji, kleru pa ne. In ta kazen je javno sramotenje nekoga pred mašnim občestvom. Če bi malo vedeli o psihologiji, bi se tega zavedali. Če se pa zavedate, pa ostajate prepričani, da je to upravičeno, pa to meji na sadizem.

            Ne vidim razloga, zakaj nekomu, ki je nekaj naredil narobe in mu je tega iskreno žal pred Bogom, tega ob kesanju in pokori dobri, usmiljeni Bog ne bi odpustil. Ne vidim torej moralnega upravičenja neke institucije, da neke skupine ljudi obsesivno drži v stanju permanentne obsodbe in izključenosti. Nasprotno, tako nastopanje s pediestala moči in v imenu Boga je zame prej kot ne brezbožno.

            Kdo kot nek omejeni domišljavec se pa upa trditi recimo, da je Božja volja, da ločene osebe ne smejo pristopati k obhajilu, kdo se upa trdit, da je Božja volja, da se nekemu otroku ( pazite, nedolžnemu otroku!) odreče zakrament krsta? Kdo se upa trdit, da je Božja volja, da vsi duhovniki živijo v celibatu itd.?

            Malo več človečnosti in hoje za Jezusom in malo manj nevrotičnega oklepanja norm, ki bolj kot iz neke resne vsebine izhajajo iz potrebe po varovanju časti in oblasti in iracionalnega strahu, da se bo vera sesula kot hišica iz kart ko se odpravi nek zaprašeni tisočletni predpis, pa bi krščansko lahko dihalo mnogo bolj sveže in izžarevalo večjo pristnost in privlačnost.

          • @IF

            Na vprašanje mi sicer kljub veliko leporečenja še vedno niste odgovorili 🙂

            Če vi prejem obhajila razumete le kot način, da se nihče v Cerkvi ne bo počutil izključnega, potem ima vaše razpredanje seveda svojo logiko. Seveda pa potem ne vem, zakaj bi postavljali sploh kakšno omejevanje prejemu sv. obhajila.. dajmo ga tudi živalim, kot je počel nek ameriški duhovnik, ki je vaš način razmišljanja prignal do svojega logičnega zaključka.
            Je papomenljivo, da bolj kot na Boga v sv. hostiji, mislite na domnevne pravice ločencev. Obhajilo je za vas torej le sredstvo, po katerem se ustvarja nek skupinski duh. To je seveda po vseh kriterijih čista herezija.

            Apropos, tudi na čisto tej ravni (skupnosti) ne vem, zakaj bi to ustvarjalo neko izločevanje. Sam tudi velikokrat ne pristopim k obhajilu, ko se pač ne čutim pripravljenega oz. imam na vesti greh. Pa se zaradi tega ne počutim izobčenega.

            In seveda duhovnik ne sme prejemati sv. obhajila v stanju smrtnega greha. Če ga ima, mora pred mašo k spovedi, drugače pa bo za svoje bogoskrunstvo pač odgovarjal, res ne vem, kaj tukaj ni jasno. Tako da glede tega ni čisto nobenega razlikovanja. Če pa sklepamo po vaše, je nedopustno razlikovanje že to, da imamo razliko med duhovnikom in ljudstvom, pa da nimamo duhovnic itd.

            Da pa za nas kristjane ločitve ni, si nisem izmislil jaz, temveč naš Odrešenik Jezus Kristus. Če veste bolje od njega, prav, jaz si tega ne upam trditi. Tako da ja, to je Božja volja kot se nam kaže skozi evangelije. In seveda to ni edini greh, ki nam onemogoča vreden prejem obhajila… žal je stanje kateheze tako nizko, da se večina katoličanov niti ne zaveda, kaj je smrtni greh ter kot ovce skupinsko hodijo k obhajilu, brez izpraševanja vesti, brez priprave… Duhovni “sadovi” se seveda poznajo..

            Če pa si ločeni in ponovno poročeni resnično kesajo, obstajajo zanje že zdaj poti. Dogovoriti se morajo samo, da bosta partnerja živela kot brat in sestra. Če pa svoje spolno življenje cenita bolj kot željo po Bogu samem (v obhajilu), potem to po moje kaže na to, da kesanje pač ni tako močno .. mar ne pravi Jezus, sam, naj pustimo vse na tem svetu, celo očeta in mater, in gremo za njim? Pa to ne pomeni, da na tej poti ne smeta “pasti” .. bistvena je odločitev, Bog bo že priskočil na pomoč s svojo milostjo.

            Še enkrat vam svetujem, da si priporočeni zapis na linku preberete, vam bo koristil in odprl neko novo perspektivo. Pa brez hude krvi, ne prerekam se z vami, ker bi imel kaj proti vam, temveč ker čutim, da moram braniti resnico.

        • Če pa si ločeni in ponovno poročeni resnično kesajo, obstajajo zanje že zdaj poti. Dogovoriti se morajo samo, da bosta partnerja živela kot brat in sestra.
          =============
          To ni nobena rešitev. Mar v svoji pravovernosti imate ljudi za idiote?

  2. Cerkev se je silno zapletla s temi navodili zlasti glede spolnosti. Glede zakona, pa sem že slišal za pavlinski privilegij, zdi se mi pa, da se ga ne uporablja kaj dosti.
    Skratka, problem je, da Cerkev vsega ne ve. Da obstaja Božja skrivnost, ki ni nekaj kar Cerkev pozna, pa noče povedat. Ampak je nekaj bistveno nad tem.
    V tem se odraža nepopolnost cerkvenega nauka, in mislim da bi Cerkev to lahko celo priznala. Nauk, kot ta, ne more biti popoln in obsegati vse v življenju. In vendar, se vsaj pri nas, škofje in sploh cerkveni dostojanstveniki obnašajo, kot da je moralna teologija vsemogočna in ljudem nalagajo, bi rekel, neznosna bremena, ki jih niti sami ne morejo nositi.

    • Seveda, nerazvezljivost zakona mi je seveda čisto jasna. A pavlinski privilegij, tudi. Nismo sužnji drug drugemu.

    • Tu se s tabo povsem strinjam. Sami sebe po nepotrebnem silijo v hipokrizijo, v farizejstvo. In s pomanjkanjem usmiljenja izkrivljajo Jezusovo sporočilo.

    • “… problem je, da Cerkev vsega ne ve”
      Predlagam, da sodelujejo v pogovoru le katoličani. Kot košarkaši nimajo pravice vsiljevati svojih pravil v nogomet, naj se tudi nekatoličani vsaj malo vzdržijo.

      Ve se. Tudi, ko nekdo pretepa ženo in se temu ne misli odpovedati, velja:

      Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt 18, 15-17)

      Vprašanje je tako samo, ali Bog tudi zavezuje zakone med pogani? Odgovor je menda vsem jasen.

      • Zdi se da bi rad nekaj povedal, pa nimaš poguma, da bi se izrekel.
        Bi rad na forumu dosegel čistunstvo? Doslej si se že izkazal, da tvoje vere nihče ne dosega. Predvidevam zato, da bi ti izključil tudi katoličane.

  3. Že vso zgodovino Cerkve in danes je bistven problem spregledan ali pa hote zanikan:Premnogih-če ne večine-zakonov ni združil Bog,ampak človeška samovolja,poželjivost,preračunljivost,premoženje,rodbinske trgovske pogodbe itd. Zakaj ne spregovorimo odkrito tudi o vsem tem? Gotovo zato,ker bi se morda potem izkazalo,da je komaj kak zakon res vero-dostojen.

  4. Mislim, da zato, ker nimamo pravice o tem soditi. Zato pa je načelo prostovoljnosti tako zelo pomembno in Cerkev od tega ne odstopa. Dva, ki sta se poročila, nimata več možnosti špekulirat. To se mi zdi še vedno prav.

  5. V tem kontekstu je zelo zanimiv kompletno besedilo Mr 10,1-12 (podoben je še Mt 19,1-12):

    “Od tam je prišel v judejsko pokrajino in na drugo stran Jordana. Spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi. Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«”


    En vidik, za katerega se mi zdi, da ga vsi po vrsti zanemarjajo, pa je v tem stavku: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater”. Tu gre za vprašanje prehoda iz otroštva v odraslost, za pretrganje vezi. To je mogoče ključen problem zahodne družbe. Ta prehod je praviloma zelo boleč za vse vpletene, je pa nujno potreben za mlade zakonce. V naši družbi je vprašanje popolnoma zanemarjeno, že s tega vidika, ker rada zavrača trpljenje.
    Ogromno je primerov zakonskih kriz, ko je vzrok premočna čustvena vez med zakoncem z enim od staršev. Lažni občutki krivde in podobno. Zakaj se o tem nič ne pogovarja?

    Za homoseksualnost se nekako ve, da ne obstaja nobeden gen, ki bi jo pogojeval. Ali ni torej nekako samoumevno, da je homoseksualnost nekakšna posledica napačnega ravnanja v otroštvu. Zakaj ni teh raziskav?


    Če se torej mož in žena trudita živeti, kot sta bila ustvarjena v začetku, je velika verjetnost, da njuni otroci ne bodo imeli težav.


    Še iz Tobitove knjige, slovo od doma, Tobit 5,17-23:
    “Tobija se je odpravil na pot ter poljubil očeta in mater. In oče mu je rekel: »Srečno pot!«
    Mati pa je jokala in rekla Tobítu: »Zakaj si tako pustil oditi najinega sina? Saj nama je kakor palica v rokah, ki prihaja in odhaja pred nama. Nikar ne kopiči denar na denar! Ves denar nama ne odkupi otroka. Kar nam Gospod daje za življenje, nam bodi dovolj!« Mož pa ji je rekel: »Ne vznemirjaj se! Najin otrok bo srečno potoval in se bo srečno vrnil. In tvoje oči ga bodo spet videle tisti dan, ko se srečno vrne k tebi. Ne vznemirjaj se, sestra, ne boj se zanj! Dobri angel ga spremlja, da srečno pride na cilj in da se vrne živ in zdrav.« In utihnila je v svojem joku.”

    • Homoseksualno vedenje je dokumentirano tudi pri več sto živalskih vrst. Za kakšno “napačno ravnanje v otroštvu” pa naj bi v teh primerih šlo?

      Homoseksualnost se meni zdi povsem normalen in logičen pojav ob dejstvu kompleksnosti in raznolikosti življenja, še posebej človeškega. Tudi kako boš pojasnil, da nekatere ljudi privlačijo debele osebe, druge pa koščene? Teh različnih preferenc je ogromno in katere so po tvoje posledica napačnega ravnanja v otroštvu in katere so posledica pravilnega? Ali je npr. posledica napačnega ravnanja v otroštvu to, da belca, vzgojenega v družbi belcev, privlačijo temnopolte ženske ali je to normalno, torej posledica pravilne vzgoje?

      Tu gre za prepletanje tako bioloških kot psiholoških dejavnikov, na katere pa ne moremo gledati kot na napako v vzgoji ali pravilno vzgojo, ker se to stvari povsem relativne in lahko v različnih kombinacijah na različne ljudi popolnoma različno učinkujejo. Skratka, v družini imamo lahko dva otroka, ki sta seveda vzgajana na popolnoma isti način, ampak daleč od tega, da to pomeni, da bosta tudi vedenjsko popolnoma enaka, niti ne pomeni tega, da ni mogoče, da bo lahko eden od njiju homoseksualno, drugi pa heteroseksualno usmerjen. Tudi enako vzgoja lahko na različne ljudi popolnoma različno vpliva.

      • Zagotovo je marsikatero homoseksualno nagnjenje nastalo zaradi specifičnih razmer v otroštvu ali mladosti. Kaj več pa ne vem.

        • Saj to velja za vsak vidik človekovega značaja oz. njegovih psiholoških nagnjenj, ampak vprašanje je za kakšne specifične razmere tu gre in ali gre za en dejavnik ali množico različnih dejavnikov, ki imajo spet drugačne učinke od človeka do človeka.

          če bi bile te zadeve tako enostavne, potem bi lahko homoseksualce “proizvajali” kot po tekočem traku oz. se izogibali temu, da bi nekoga “vzgojili” v homoseksualca.

          Problem pri tem je pa že omenjeno dejstvo, da so homoseksualna nagnjenja prisotna tudi pri živalih. “Vzgoja” pri živalih je pa povsem nagonska, torej znotraj neke vrste povsem identična, tako da ta ne more biti razlog oz. vsaj ne dominantni razlog.

          Zame je homoseksualnost neko popolnoma naravno stanje, ki je posledica delovanja naravnih procesov. Tu ne gre za neke “napake” ali kaj podobnega, ampak normalna in logična naravna odstopanja od nekih večinskih vzorcev. Narava pač deluje vrednostno povsem nevtralno in ne na osnovi tega, kaj je prav in kaj norobe. To smo si izmislili ljudje. Tako kot niso vsi ljudje le lepi ali le grdi, tako kot niso vsi ljudje le veliki ali le majhni ali kaj vmes, tako kot niso vsi ljudje le pametni ali le neumni itd., tako pač ne morejo biti vsi ljudje le heteroseksualni ali pa le homoseksualni. Če povem zelo preprosto, glede na to, kako narava deluje, ta ne bi mogla “ustvariti” heteroseksualcev, brez da bi obstajalo možnost “ustvarjanja” homoseksualcev. Skratka, ta odstopanja od nekega večinskega vzorca so sestavni del narave v vseh njenih vidikih in v vsej njeni pojavnosti. Povsod obstajajo neki večinski vzorci, poleg teh pa še množica odstopanj. Tako da saj pravim, zame je homoseksualnost povsem naravna in logična, ker je raznolikost naravnih pojavov povsem naravna in logična.

  6. V tem besedilu lepo pride do izraza, s kakšno nezmotljivostjo nekateri nemški teologi razglašajo svoj nauk.

    Mislim, da Papež Frančišek poziva k pogovoru, ne k nezmotljivom teološkim razglasom.

  7. Nauk Cerkve je že jasen, življenje pa je tekoča reka, če smem odgovorit kardinalu Kasperju in kardinalu Müllerju.

  8. Osebno sem prepričan, da je problem družin eskaliral z vpeljavo ločitve. Kvaliteta odnosov znotraj družine se je z možnostjo ločitve drastično poslabšala. Zavest, da lahko donos prekineš, pomeni, da je angažma posameznika lahko samo 80% ali manj. Pri angažmaju, ki ni sto procenten otroci odraščajo v okolju, ki ni družina, ko pride do ločitve zgubijo še očeta in dobimo družbo, kjer je oče izginil. Problem zakramentov v tako disfunkcionalni družbi postane drugotnega pomena. Kvalitetno zakramentalno življenje polovičarstvo ne prenese polovičarstva.

    • In potem je tu še Cerkev, ki ljubeznivo “prihaja naproti” z vedno glasnejšim PONUJANJEM možnosti uveljavljanja “ničnosti” zakona. V drugačne besede zavita ločitev. Čemu potem zapisniki in izjave pred poroko, če pa jih po nekaj letih kratko-malo (tudi pod prisego) na cerkvenem sodišču zanikaš, ker ti pač trenutno tako ustreza (običajno zaradi novega partnerskega razmerja)? Potem nekaj ne štima!

      Je rekel en cerkveni sodnik o postopku za ugotavljanje ničnosti: “Točno veš, da stranka laže, a ker je prisegla, moram upoštevati njeno prisego” – in razveljaviti zakon (oz. “ugotoviti, da zakon ni obstajal”), čeprav “stranka laže” o razlogih.

      • Super komentar, marta. Žal je res tako. To samo kaže, da se je tudi Cerkev žal že deloma podlegla duhu časa. To ni v skladu z evangelijem, to je lažna milost, ki ljudem bolj škodi kot koristi. Namesto da bi preko pokore namreč skušali premagovati svoj greh in svoje slabosti, jih Cerkev pušča v lažnem prepričanju, da je vse v redu ter to celo sankcionira.

  9. Včasih kar težko razumem vse te razprave. Sam sem si glede tega ustvaril lastno stališče.
    Torej, cerkvena zakonska zveza je nekaj, za kar velja, da kar je Bog združil, naj človek ne loči. Vendar mora biti veljavno sklenjena, to pomeni, brez prikrivanja, s polno odgovornostjo. Se pa zgodi, da tako "zaškripa", da se postavlja vprašanje, ali sta zakonca sploh šla svobodno v ta odnos. In če ne moreta biti več skupaj, naj vložita vlogo za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze. Če je ničnost potrjena, sta prosta vezi, ker vez zakona dejansko ni obstajala. Poznam nekaj takih primerov tudi iz prakse, kjer je bila posredi prevara, ki je na prvi pogled zgledala zelo nedolžno… V tem primeru nobeden od njiju ni v grehu, če se poroči ponovno.
    Nekaj drugega pa je, če se nekdo loči civilno in se znova civilno poroči ali pa gre v "koruzništvo". To pa je greh. Res pa je, da pri podeljevanju obhajila ponavadi tisti, ki deli obhajilo, nikogar ne sprašuje, če živi v kakšnem takem grehu (torej ne gleda "pod odejo"). Vsak torej zase odgovarja sam (sv. Pavel tudi piše, kaj lahko prinese s seboj nevredno prejemanje Jezusovega telesa…)
    Torej, namesto, da se ukvarjajo s temi zadevami, bi bilo potrebno več pozornosti nameniti pripravi na dober zakon.. Kako razločevati, kdo je pravi zate… Velikokrat se intimen odnos gradi zgolj površinsko, nato pa pride do hudih težav, ko je zakon že sklenjen. Denimo poroka med dvema, ki sta na področju vere različna – najprej si tisti verni misli, češ saj bo že nekako šlo, ljubezen vse premaga, potem pa pride čez nekaj let do realne situacije: sozakonec nasprotuje verski vzgoji otrok.
    Recept za pravo ljubezen pa je vedno v tem: spremeni najprej sebe in ne druge. 😉

  10. Preden sploh razpravljamo o zakramentu svetega zakona, je potrebno razmisliti o funkcionalnosti zakona, o tem “Kateri predpogoji so potrebni, da zakon uspe?” Vstopati v zakon z mislijo, da je le ta lahko začasen, pomeni polovičarstvo, vanj vložimo le toliko kot se nam zdi. Ne v športu, znanosti, umetnosti,.. ne dosežemo nič, če nismo 100% angažirani. Zato menim, da je možnost razveze v samem izhodišču temeljni vzrok krize družine. Družbena kriza pa se začne z krizo družine.

  11. Tudi jaz sem si ustvaril svoje videnje te zadeve, kot verjetno marsikdo. Gotovo je, da nobena zakonska zveza ni brez težav. In gotovo je, da premagovanje težav pripomore k trdnosti zveze.
    Gotovo je tudi, da možnost razveze bistveno zmanjša pripravljenost za vložitev napora v ohranjanje zveze.
    In gotovo je, da je zakon trenutek neke druge razveze – razveze od otroštva, razveze od navezanosti na starše,… In tudi za to je treba moči, predvsem pa zavestne in trdne odločitve.
    Po drugi strani pa se mi zdi čisto nekaj drugega oteževanje dostopa do zakramentov. Jezusova bližina v obhajilu gotovo pomaga pri težnji k pravilnemu življenju. V tem smislu tudi razumem Jezusovo besedo “pustite otroke k meni” tudi za vse, ki si želijo njegove bližine, ne glede na grehe ali pa še posebno zaradi njih. Saj je tudi sam dejal, da ni prišel k pravičnim, temveč k grešnikom.

  12. “Zakaj ta tema? Ker je moderna oblika življenja – npr. partnerstvo brez poročnega lista, sestavljena družina, vpisano partnerstvo, drugi in tretji zakon – živo nasprotje katoliškega nauka o zakonu.”

    le kaj to pomeni? ta “katoliški nauk” se je pojavil šele v 11. in 12. stoletju v Z. evropi in šele takrat so ga začeli intenzivno uveljavljati

Comments are closed.