Nujnost vrnitve politične in družbene alternative

42
1588

Aleš Maver / Foto: Tadej RegentV zadnjem desetletju je slovenska družba doživela zanimiv razvoj, ki prav v zadnjih mesecih doživlja enega svojih vrhuncev. Sklepa se namreč krog, v katerem se je zgodilo korenito potiskanje na rob politične in družbene alternative razvojnemu modelu, ki se je napajal pri izvirih socialistične povojne Slovenije in se razume kot njeno kar najbolj nemoteno delovanje. Potem ko se je zdelo, da je omenjeni razvojni model na začetku tega desetletja zašel v nepremostljivo krizo in se mu bo tudi večinska javnost sčasoma odrekla, so v popolnem nasprotju z evropskimi trendi na parlamentarnih volitvah 2011 (tedaj sicer razmeroma tesno) zmagali nasprotniki sprememb in reform. Te volitve lahko mirno označimo kot najpomembnejši dogodek pričujočega desetletja, saj so bile uvod v dramatične spremembe na politični sceni.

V povezavi s tem, da je takoj po volitvah vladno odgovornost brez jasnega mandata volivcev prevzela v bistvu poražena desnosredinska opozicija, se je namreč začel zaton slednje kot relevantne politične sile. Danes, šest let po tem, je praktično izrinjena z vseh položajev odločanja, celo na lokalni ravni le tu in tam zares ohranja kaj pomembne besede. Čeprav Sloveniji od leta 2014 vlada navidezno brezbarvna in uradniška ekipa, ni bilo dejansko politično neravnovesje po osamosvojitvi še nikoli tako izrazito, možnosti za dejansko, vsebinsko spremembo oblasti pa nikoli tako majhne. Pri tem je bil premier Miro Cerar sicer ogrnjen v podobno tehnokratski videz kot njegov predhodnik Janez Drnovšek, a je njegova vlada podobno, kot so bile Drnovškove, ključno orodje razgradnje vseh tistih silnic, ki so po letu 1990 vodile proč od nadaljevanja po drugi svetovni vojni vzpostavljenega družbenega in gospodarskega modela.

Razkroj vsaj približnega političnega ravnotežja je za prihodnost slovenske parlamentarne demokracije seveda izjemno zaskrbljujoč pojav. To še toliko bolj velja zato, ker so sile, ki so Slovenijo v popolnosti obvladale ob koncu druge svetovne vojne, obdržale skoraj neokrnjen monopol na kapitalskem, gospodarskem in celo kulturnem področju. Že v zgodnjih devetdesetih letih je bil vrhu tega zavrt poskus vsaj simbolnega odmika od dediščine polpreteklega, tako da je stanje v Sloveniji na tem področju primerljivo praktično zgolj z večino nekdanjega sovjetskega prostora. Obenem je iz istega prostora na voljo kar nekaj svarilnih zgledov, kam zadeve pripeljejo, če postane politična alternativa družbeno nerelevantna in izgubi realne možnosti v tekmi za volilno zmago.

Zato je vnovična okrepitev politične alternative v Sloveniji, ki še bo ob naslonitvi na razumevanje slovenske osamosvojitve in demokratizacije kot izrazitega preloma s socialistično in jugoslovansko Slovenijo zavzemala za spremembo po letu 1945 prevladujoče smeri razvoja, nujen in ključen izziv. Na poti k uspehu je kar nekaj visokih ovir. Med njimi en niz korenini v zelo zapletenem mednarodnem položaju, ko je v krizi tudi model evropske liberalne demokracije, ki bi ga sicer veljalo v prvi vrsti jemati za zgled. Po eni strani se je znašel pod udarom vala avtoritarnih eksperimentov tako z leve kot z desne, ki kljub ustvarjanju drugačnega videza pomenijo zgolj ponovitev že videnega iz obdobja pred drugo svetovno vojno, takrat kajpak s katastrofalnimi posledicami. Po drugi strani se na obzorju kaže kriza liberalne demokracije, podobna krizi, denimo, avstrijskega liberalizma v zadnjih desetletjih 19. stoletja. V zvezi z njo je Francis Fukuyama po zadnjih ameriških predsedniških volitvah govoril o rastočem prepadu med liberalnim in demokratičnim. Širjenje liberalne agende, ki je v svojih izhodiščih vsekakor pozitivna, ob sočasnem zanikanju nekaterih temeljnih prvin evropske kulture in identitete, se vse bolj odmika od občutja večine državljank in državljanov, kar ustvarja plodna tla ravno za privlačnost omenjenih avtoritarnih eksperimentov. Nekako se zdi, da se medsebojno vse bolj odmikata zahodnoevropski in srednjeevropski model, pri čemer bi bilo zelo narobe, ko bi na dihotomijo med njima gledali črno-belo. Seveda nekatere prvine srednjeevropskega modela kažejo jasne avtoritarne nastavke, ki ne vodijo nikamor drugam kot v oblikovanje pajdaške oligarhije, toda sočasno se upirajo vse izrazitejšemu zahodnoevropskemu strahu pred identiteto.

A če se bo morala tudi slovenska alternativa znajti v vožnji slaloma med slabostmi obeh modelov, jo večji izzivi čakajo doma. Največji zna biti vsekakor ta, da je uspela vladajoča, na oblast tudi po letu 1990 tako rekoč abonirana politična opcija z nekaj manevri imenitno zabrisati ravno najpomembnejšo stvar, to je kontinuiteto svoje prevlade. S sklicevanjem na a prior’ napredno levičarsko usmeritev je ustvarila vtis, kot da je kljub sedem desetletij trajajočemu obvladovanju slovenske družbe skoraj v celoti še vedno lahko avantgardna in zagovornica pravic najšibkejših. Zato se soočamo s fenomenom, da so »poraženci tranzicije« in predvsem mladi večinsko na njeni strani, čeprav so brez perspektive ostali prav pod njeno oblastjo. Kako učinkovito priti do teh skupin prebivalstva, je velikansko vprašanje in naloga. Jasno je namreč, da je treba po eni strani izvesti razmeroma korenite liberalne reforme v smeri razgradnje državnih monopolov, ki obenem pomenijo monopole vladajoče politične opcije. Dosledno bi se bilo treba znebiti iluzije, da je mogoč kompromis z ideologijo »nacionalnega interesa«, ki gradi na želji večine prebivalstva, da bi gospodarstvo ostalo v »naših« rokah. Državna prevlada v gospodarstvu bo namreč vedno pomenila podaljševanje življenja socialistične Slovenije v nedogled. Seveda pa se z jasnim rezom z etatizmom odpre tudi prepad prav z delom prebivalstva, ki bi ga bilo treba najbolj nagovarjati in ki še sledi zgodbam o »naši« lastnini. Kako bi bilo moč preseči omenjeni prepad, je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti. Vsekakor bo moral iti odgovor v smeri pojasnjevanja dejstva, da je ohranjanje dosedanjega modela mogoče le ob splošni stagnaciji in zaprtosti, ki razen vodilni oligarhiji ne koristi nikomur. Na enak način bo treba potrebo liberalnih reform pojasniti tudi mladim, na katere se bo treba ozirati mnogo bolj kot doslej. Če preboja med njimi ne bo, se bo nerelevantnost politične in družbene alternative samo stopnjevala. Pot do sprememb se bo odprla samo, če se bo glavnina mladih izločila iz nenaravne navezanosti na koalicijo nacionalnega interesa in povojne politične mitologije, ki v slovenskem primeru že zaradi svoje aboniranosti na oblast ne more imeti nič skupnega z napredno usmeritvijo.

Objavljeno: Spoprijem z razmerami in razmerji v Sloveniji, str. 139-141

42 KOMENTARJI

  1. Odgovor je precej jasen:
    Slovenija rabi novo desno stranko ki bo s Programom in primernimi politiki sposobna privabiti na volitvah pasivno množico mlajših sredinskih in desnih ntelektualcev, mladih po idejah,znanju in ambicijah, neokuženih v dosedanji politiki! To niso stranke NSi,SDS in SLS, ki so po načinih delovanja v veliki meri kopija levih strank kontinuitete in jih intelektualci desnice in sredine tudi vse manj volijo. Intelektualci ne volijo populizma, avtokratskega vodenja, strank brez vizije in perspektive za danes in za prihodnost. Janševe SDS in njene vsebine so preveč v preteklost in vase usmerjene. Mlade intelektualce ne zanimajo dodatki za družine in otroke, zanimajo jih inovativna delovna mesta, sodelovanje pri upravljanju, mednarodno okolje in ne vaške gasilske veselice, cviček in “čuki”. Vodstva desnih strank so birokratska, samoobrambna, v svojih okopih in nezanimiva, zato se volilni abstinenci in iskanju novega v gospodarstvu in politiki nikakor ne gre čuditi. Čuditi se gre,kako so se desni voditelji Peterle Jansa Novakova in zdaj Podobnik uspeli obdržati, kot slabi voditelji, voditelji brez vizije, slabi managerji, toliko časa. Prav vodje desnice so največji problem desnega pola.
    Volilci pa potrebujejo leadership sodi nega čada. Ki jih na sredini ne primanjkuje,le desne stranke SDS NSi in SLS so s svojim delovanjem neprivlačne da poiščejo NOVE OBRAZE, ker jih desnica enostavno ne zmore privabiti!

    • Brezvezno nakladanje. Demokratične stranke (desnice Slovenija žal sploh nima; po vojni je bila popolnoma dotolčena, razen tistega dela, ki mu je uspelo pobegniti v tujino) so v razmerah, ko je pri levičarjih ves kapital, banke, mediji, izobraževalni in pravosodni sistem, represivni aparat, še dobro držijo z izjemo SLS, ki je tudi po zaslugi rdečih podtaknjencev (Turnšek) izpadla iz parlamenta, in Nove Slovenije, ki pa ji je močno škodilo spogledovanje z levico (tkim “žlahtna desnica” po volji Kučanovega klana). Dejansko je SDS (pa nisem njen član!) edino prepoznavna, verodostojna stranka s konzistentnim, modernim programom, discipliniranim članstvom in vodjem, ki zna strateško razmišljati in ima dobre mednarodne povezave. 25-odstotni glas volivcev to nedvoumno izkazuje. Novi Sloveniji se pritiče najmanj 20-odstotni glas volivcev (glede na število kristjanov v državi), pa je od tega še zelo daleč; razloge sem navedel. Vse druge stranke, vse na levici, pa so en velik bogpomagaj. Stranka s tradicijo (naslednica KP), pa ukradenim poimenovanjem, torej SD, bi glede na resurse, ki jih, prevzete iz totalitarnih časov, s tranzicijo ni spustila iz rok in jih še vedno obvladuje, dosega presenetljivo nizek delež med volivci. Vse druge stranke pa so instančna polenta. Pridejo in ugasnejo – novi obrazi, obvladovani s starimi strici. Skratka, glede na resurse se demokratična stran še dobro drži in ima perspektivo, da z obnovljeno SLS in liberalci (enkrat pa se za vraga vendarle morajo organizirati) doseže parlamentarno večino.

  2. Slovenski volivci bi radi imeli evropske plače in pišmeuhovski odnos do dela in odgovornosti. Skratka, radi bi imeli zagotovljeno eksistenco, hkrati pa svobodo, da bi lahko počeli vse ali nič. To iluzijo, zlasti mladim, uspešno prodaja politična kontinuiteta, da lahko izčrpava državo in državljane za lastne ozke koristi.

    Iluzija se razpoči, ko zadene ob realnost. Realnost se pokaže v vsej svoji krutosti, ko nastopi kriza. Zato bo do pravega obrata prišlo šele, ko se bo vrč, ki sedaj hodi po vodo, razbil. Torej ob naslednji večji krizi. Podobno kot na Švedskem. Seveda to ne pomeni, da mora demokratični pol le čakati, da se bo zgodilo. Na to se mora pripraviti, predvsem pa mora biti složen.

  3. Spoštovani “demokracija 4,0 in tine” pristna demokracija je spoštljiv dialog tudi v primeru negativnih postopkov nekaterih strank in državljanov, ki se ne zavedajo suverenosti, ki naj bo odlika državljanov Slovenije.
    Ob članku “Nujnost vrnitve politične in družbene alternative” spoštovanega avtorja, ne gre za kritizerstvo obstoječega, ampak potrebnost novega zavzetega in spoštljivega sodelovanja civilne družbe v politiki, kajti brez tega ni prave demokracije.
    Velja priporočilo z groba dr. A. Trstenjaka: “Vkup držimo, zdaj gre za človeka !”, toda ne vsegliharsko, ampak v spoštovanju različnosti, ki so naše bogastvo v sodelovanju. !

  4. Ključ rešitve za Slovenijo in desnico je domoljubje, ki je odsev sonaravna, sostvarstvene drže. To dokazujejo tudi svetovna dogajanja.

    Kdor je domoljuben je zdravosamozavesten, je v pozitivnem odnosu do domačega okolja in domačih ljudi, je dober vrednoten in odgovoren gospodar v svojem domu. To zagotavlja zanesljiv razvoj posameznika in naroda.
    Ima tudi pozitiven odnos do drugih narodov, ki jim priznava njihovo domoljubje, ki ohranja njihov dom.

    Tudi za slovensko cerkev to velja.

  5. Vprašanje za Demokracijo 4.0: A ne bi že enkrat raje ustanovili novo sredinsko-desno stranko (ali vsaj gibanje), da bi realizirali vso svojo modrost in sposobnosti? Za tako pogosto, a le teoretično pisanje Vas je škoda. Vsi vemo, da teorija brez prakse je neuporaben nič. V trenutku, ko boste na volitvah dosegli 20 %, pa boste dokazali, da imate pravo rešitev. Nadaljevanje uspeha je zagotovljeno: Razočarani člani NSi in SDS bodo pri vas stali v vrsti s prijavnicami v roki. Pa še novih članov, ki jih boste znali bolje nagovarjati, ne bo zmanjkalo.

    • Veronika tako užaljene pa težko prenesete tezo da NSi in SDS potrebujeta kaj svežega. Skoraj 30 let nazadovanja na desnici je verjetno že dovolj, vsak objektivni vodja stranke, organizacije,sportne,politične, kulturne ali katerekoli, bi že davno odstopil, če mu leta in leta ne uspe. Vsakega direktorja bi že desetletje zamenjali ali bi odstopil. Ali se sami sebi ne zdite “malce” neobjektivno Veronika?
      Gospa Veronika ali res mislite da si desne stranke, zlasti pa leve, želijo sorenemv,?
      Zakaj ne pride do sprememb? Ker si nikogar ne želijo in nikogar ne rabijo?

      Gospa Veronika osnove sodobnega vodenja ( v ZDA že 100+let) se začnejo s strateško analizo – desnica še do tu ni prišla cez, nato z analizo volilcev, konkurenčnihbstrank, izborom ciljnih volilcev, pripravo programa, izborom jadra, načinom promocije prigrama…itdd.

      Ker desnica pogrne že na prvi točki, ali jim pa analize delajo kar levičarji kot jeretić, čirić, požar & co, je jasno,da je stanje na desnici porazno. In če gre za tako skromno znanje na desnici, a potem so managerji desnice dobri ali slabi. Gospa Veronika, če vam ni jasno, da so vzroki za porazno stanje, v desnici sami, ne pri Kučanu in stara lajna…. do leta 1941 nazaj potem nehajte razmišljati in se lotite šivanja…..lp Tomaž

  6. Za domoljubje se morajo zavzeti vsi slovenski mediji in izobraževalne ustanove.

    Kdor ni domoljuben ne prispeva k razvoju slovenske skupnosti in države.

    Potrebne so državne stimulacije za dvig domoljubja, začenši s slovensko policijo in vojsko, da si pridobita ustrezen domoljubni status.

  7. Empirija pokaze ravno nasprotno od tistega, kar tu teoreticno razpreda demokracija. Se vsak naslednji voditelj SLSa in SKDja oz. N.Si po Podobniku in Peterletu je dobil manj volilnih glasov od njiju. Celo mnogo manj. Obstaja velika verjetnost, da bi alternativni voditelj SDS dobil mnogo slabsi volilni rezultat od Janse. Vse tri ocenjujem kot voditelje s talentom in karizmo.

    Tudi zanicevanje tradicionalne in ruralne popularne kulture in okusa, je po mojem kratkovidno. Jaz sem povsem mestno dete, pa znam ceniti tudi Avsenike in Slake in spostovati ljudi, ki jim ta kultura veliko pomeni. S spostovanjem ljudi dobivas podporo, ne z zanicevanjem. Konservativni in desni pristop je toliko bolj poklican k spostovanju konservativne in tradicionalne kulture.

    Veronika je dala primeren nasvet. Politicna svoboda pomeni tudi svobodo politicnega zdruzevanje. Ce je tako nezadovoljen s sedanjo izbiro, obstaja vsa moznost za aktivno uresnicevanje tega, v kar politicno verjame, z novim gibanjem ali stranko.

    • Če je bistvo kongresa koncert čuki in cviček in malo ali nič vsebine, je pac to stranka ki privabi zgolj določen segment volilcev. Kakšnih nadpovprečnih zagotovobtam ni in jih nikoli ne bo. To pač ni privlačno za inovativne, kreativne intelektualce, ki bodo vodili in razvijali. To je pač za strukturo kot jo vidimo na gasilskih veselicah in kongresih strank. Poklic a in srednja izobrazba, 64-75 let, upokojenci. A ti je struktura za razvoj in spremembe v Sloveniji. Kolikšen pa je procent udeležencev 30 let- morda 1-2%. Pa še Na zdravje in kak tak poden primitivnih zabavljačov manjka. Ti je poden, ne pa prenovljena sls.
      Če ni vsebine, ampak so vsebina kongresa čuki, potem je vsak evro za SLS stran vržen.

      • Pametne ljudi in intelektualce je najti v vseh starostnih obdobjih. Modrih celo vec med starejsimi kot mlajsimi. Ki pa imajo v povprecju vec energije in volje po spremembah. Vsi ljudje so pomembni. Tudi, a ne samo zato, ker je v demokraciji en clovek en glas.

        • No dobro, vi praktiki? kako paAl se velika ponembba sposobna desnica loteva koalicije, od volitev do danes?
          Tisočkrat porazno.
          Volilni molk 2 meseca po volitvah, dopust v Lepeni,Triglav, zdaj so 2 plači dobili in dodatek za obleke, kdo od njih rabi spremembe? Status quo, služba, država plača. Žal je to realnost desnice. Levica pa vsaj poveda ni potrebe po spremembah. Le “filozofi, zgodovinarji” desnice govorijo o nekih spremembah, ki si jih resnici nihče od akterjev v trenutni politiki ne želi. Ali si jih Lojze želi, nikakor, Zver- nikakor. In poslanec krivec- nikakor.Pogacnik in Tonin,Novakova- nihče si jih ne želi. Le Pušči časnika? Vaši Ljubljani vodje desnice, v resnici, tudi ne!

      • Tisti, ki mislijo, da so z zaničevanjem Čukov, Avsenikov, Slakov in cvička, že zaradi tega moderni in intelektualci, so navadni praznoglavci – brez nacionalne identitete zgubljeni v vesolju. Svojo praznino običajno zapolnjujejo s hedonizmom.

  8. Sam ni voljan ali sposoben ničesar narediti, kar drugi delajo je pa zanj vse zanič.

    To je primer nergača, kjer vzroke za lastne pomanjkljivosti neproduktivno išče zunaj sebe.

  9. Demokracija 4,0: Strinjam se, da politično udejstvovanje nujno potrebuje osvežitev (o tem v članku piše Prof. Maver, a ne?). Zato pišem, da ste vztrajen teoretik, ki mu manjka le to, da bi pravilnost svojih predlogov preveril v praksi. Drugih zadev, ki jih kar počez naštevate, nisem omenjala. Rekla bi, da vodite monolog.

  10. Tine ali ste kdaj bili aktiven član v kakšni stranki, tako malo bolj zares, ne le, da ste obiskali kak tabor ali kak utrujajoč Zbor za republiko, kjer ob monotonih predavanjih udekeženci komaj dihajo, ker zmanjkuje kisika na canjarjevi….
    Večina na desnici išče Mesijo?
    Če bi poskusili aktivno delovati v strankah, potem bi bili vaše pisanje realno, zdaj je pa res imaginarno, temelji na neobjektivni, precenjeni predstavi o veličini “velikih “desnih vodij.

    Kaj sra npolr. Peterle ( kaj je naredil omembe vrednega zadnjih 15 let?), Novakova zadnjih 10 let naredila za stranko- zbrala 50.000 volilcev- a to je uspeh, to je sramota. Itd…

    Neobjektivni ste, nočete videti nič in kar hvalite na pamet, brez vsebine.

    • Tudi vi ste eden izmed tistih, ki ne znajo prebrati tisto, kar je napisano, ampak berejo tisto, kar bi po njihovih predstavah moralo pisati.

      Nehajte z neproduktivno kritiko in storite kaj. Kdo vas ovira? Tudi vi se še niste ločili od totalitarne miselnosti. V demokraciji se vam ni treba ukvarjati s frakcijskimi boji. Ustanovite stranko in zmagajte! Toda tega niste zmožni. Raje bi se polastili tega, kar so drugi ustvarili.

  11. Kje imamo republikance? To bi bila desnica. Sedanja se ima za demokrate. Ti veljajo za levičarje. Čeprav bolj sredinsko usmerjene, pa vendar na levi.

    • S komunizmom ni bilo preloma.
      Šele z njim bi bila postavljena nova razmerja, da bi se v novem okolju stranke lahko pozicionirale, podobno razvitejšim demokracijam.

    • Po devetdesetem so novonastale demokratične stranke naivno verjele, da bodo tudi komunisti sprejeli nova demokratična pravila.
      Vendar so se ušteli.

    • SDS niso republikanci, sls in nsi tudi ne. Rabimo desno stranko republikancev, katere ključni člani so mlajši, srednjih let, delovno aktivni, mednarodno in EU usmerjeni ljudje z znanji, izkušnjami, ki so jih pridobili po 1991. To pa niso cvičkarji iz gasilskih Veselic, niti čuki. Nekdo govori, da je bilo po Peterletu Podobniku skabše in da bo po Janši slabše. Točno, ker so z neustreznim egoistični prastarimi načinom vodenja stranko zaorlu za svojih pet prijateljev, bolj za kuliso zraven, ker se z razvojem kadrov ne ukvarjajo. Preberite si kar o vodenju strank odlično piše
      g. Miro Germ. Ste pač podpilorniki NSi SDS, ki dokazano izgubljajo že desetletje zaradi nepravilnega vodenja predsednika SDS in predsednice NSi, ki ju je čas povozil za 20 let. In oboževalec ” velikega prispevka” sposobnega, karizmatičnega Peterleta. A se norca delate glede Peterleta?
      Ker je na desnici ( republikanci) 90%levih in desnice sploh ni, je komunistom zmaga zagotovljena še za dolgo let. Zaradi Peterleta, Ljudmile Novak, Tonina in Janše.

      • Zmaga je zagotovljena, v kolikor bo kontinuiteti uspelo mit ohranjat še vnaprej.
        Na tej točki demokracija obstane ali pa se bo zgodovina ponovila.

    • Se opravičujem – sijajen predlog o Republikancih je napisal Zdravko. Upam pa, da se bo priključil tudi AlFe.

    • Hm! Mene so še enkrat vrgli iz takratne KDS. Zahteval lustraciji nekaj podobnega. Sem še primeren? Sem ostarel pa niti lustracije ne zahtevam več.

  12. Ko bo prevladala vrednotna usmeritev, bo prevladala tudi desnica.
    To pa se razbere že iz vsebine medijev, ki imajo v glavnem plehko, uživaško vsebino, brez življenjskih pozitivnih sporočil in opozoril.

    Desnica bi morala uporabiti veščine, s katerimi bi znala prebuditi in zainteresirati plehko večinsko volilno telo, da bi se osamozavestilo za življenjsko razvojno naravnanost na osebni in skupnostni ravni.

    Ne pa da to volilno telo danes živi – kar tja v tri dni kot ptiček na krhki suhi veji.

  13. Plehkost medijskih vsebin se kaže v tem, da namenjajo ogromno pozornost uživaštvu in športu, zanemarjajo pa ustvarjalnost na področju gospodarstva, kmetijstva in drugih pridobitnih dejavnosti.

    Na ta način usmerjajo mlade proč od življenjske ustvarjalnosti in zanimanje za ustvarjalno življenje – tudi za politiko.

  14. Desnica morda lahko zmaga na volitvah, ne bo pa ji dopuščeno, da bi vladala. Na desni večina še vedno ni dojela, da je levica z afero Patria in kockasto revolucijo že davno zapustila polje legalnega boja za oblast in ga nadomestila s totalno vojno proti desnici. Janševa štiriletna vlada in gospodarska kriza sta namreč levici zadali prevelike izgube. Volitve niso več sredstvo demokratičnega odločanja, ampak lutkovno gledališče, v katerem levica vsakokrat skrbno pripravi več različnih lutk in predstav, ki bodo všečne publiki, globoka država pa poskrbi, da so lutke pravilno vodene. Če bi se predstava ponesrečila in bi publika odšla v drugo gledališče, so pa pripravljeni različni rešilni scenariji. Enemu od takih, antijanša scenarij, smo bili priča ob zadnjih volitvah.V 10 letih je levica ekonomsko eliminirala desnico, hkrati pa z deljenjem drobtin načrtno ustvarila vojsko oportunistov, ki skrita v ozadju čaka na vpoklic. To so sindikati, tisoče kvazi nevladnih organizacij, poulični intelektualci, aktivistična gibanja, anarhisti, kvazi kulturniki in umetniki itd. Poleg tega levica povsem obvladuje vse družbene podsisteme, vključno z vojsko in policijo, kot tudi vse vodilne medije v državi. Da o globoki državi sploh ne govorim. Na vsak nezaželen ukrep morebitne desne vlade se je ta pisana in goloroka vojska zmožna odzvati v 24 urah. Izkušnje kažejo, da je že 5.000 ljudi na cesti dovolj, da v Sloveniji ni več možno vladati. Zato pozabite na nove stranke, nove obraze in politične strategije na desni, samo bankrot, tako kot pravilno ugotavlja Tine, lahko odnese levico z oblasti.

    • Absolutno se strinjam, zato pa je Slovenija tam, kjer je. Unikum v Evropi. Brez prijateljev in zaveznikov. Samo še pridnost preprostih ljudi jo drži pokonci.

      • Jaz trdim, da jo držijo pokonci KREDITI. Seveda se bo ta zgodba kaj hitro končala, islamisti govorijo o 17 letih. Jaz pa pravim, da še preje.

  15. K ustanavljanju Republikanskega gibanja: Le majhna napaka je ustavila Primčevo gibanje. Torej pot obstaja. Ime gibanja pa je lahko drugačno, a ne?

  16. Ne. Menim, da stranka g. Princa ne rabi ničesar spreminjati. Naj ostane to, kar je. Rabi najbrž logistično podporo. Vem pa, da vsa nova politična gibanja delajo začetniške napake. Od teh pa je le ena usodna: Odsotnost lustracije. Dovolj in obvezno je, da bi jo izvajali na desni sredini.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite