V zadnjem desetletju je slovenska družba doživela zanimiv razvoj, ki prav v zadnjih mesecih doživlja enega svojih vrhuncev. Sklepa se namreč krog, v katerem se je zgodilo korenito potiskanje na rob politične in družbene alternative razvojnemu modelu, ki se je napajal pri izvirih socialistične povojne Slovenije in se razume kot njeno kar najbolj nemoteno delovanje. Potem ko se je zdelo, da je omenjeni razvojni model na začetku tega desetletja zašel v nepremostljivo krizo in se mu bo tudi večinska javnost sčasoma odrekla, so v popolnem nasprotju z evropskimi trendi na parlamentarnih volitvah 2011 (tedaj sicer razmeroma tesno) zmagali nasprotniki sprememb in reform. Te volitve lahko mirno označimo kot najpomembnejši dogodek pričujočega desetletja, saj so bile uvod v dramatične spremembe na politični sceni.
V povezavi s tem, da je takoj po volitvah vladno odgovornost brez jasnega mandata volivcev prevzela v bistvu poražena desnosredinska opozicija, se je namreč začel zaton slednje kot relevantne politične sile. Danes, šest let po tem, je praktično izrinjena z vseh položajev odločanja, celo na lokalni ravni le tu in tam zares ohranja kaj pomembne besede. Čeprav Sloveniji od leta 2014 vlada navidezno brezbarvna in uradniška ekipa, ni bilo dejansko politično neravnovesje po osamosvojitvi še nikoli tako izrazito, možnosti za dejansko, vsebinsko spremembo oblasti pa nikoli tako majhne. Pri tem je bil premier Miro Cerar sicer ogrnjen v podobno tehnokratski videz kot njegov predhodnik Janez Drnovšek, a je njegova vlada podobno, kot so bile Drnovškove, ključno orodje razgradnje vseh tistih silnic, ki so po letu 1990 vodile proč od nadaljevanja po drugi svetovni vojni vzpostavljenega družbenega in gospodarskega modela.
Razkroj vsaj približnega političnega ravnotežja je za prihodnost slovenske parlamentarne demokracije seveda izjemno zaskrbljujoč pojav. To še toliko bolj velja zato, ker so sile, ki so Slovenijo v popolnosti obvladale ob koncu druge svetovne vojne, obdržale skoraj neokrnjen monopol na kapitalskem, gospodarskem in celo kulturnem področju. Že v zgodnjih devetdesetih letih je bil vrhu tega zavrt poskus vsaj simbolnega odmika od dediščine polpreteklega, tako da je stanje v Sloveniji na tem področju primerljivo praktično zgolj z večino nekdanjega sovjetskega prostora. Obenem je iz istega prostora na voljo kar nekaj svarilnih zgledov, kam zadeve pripeljejo, če postane politična alternativa družbeno nerelevantna in izgubi realne možnosti v tekmi za volilno zmago.
Zato je vnovična okrepitev politične alternative v Sloveniji, ki še bo ob naslonitvi na razumevanje slovenske osamosvojitve in demokratizacije kot izrazitega preloma s socialistično in jugoslovansko Slovenijo zavzemala za spremembo po letu 1945 prevladujoče smeri razvoja, nujen in ključen izziv. Na poti k uspehu je kar nekaj visokih ovir. Med njimi en niz korenini v zelo zapletenem mednarodnem položaju, ko je v krizi tudi model evropske liberalne demokracije, ki bi ga sicer veljalo v prvi vrsti jemati za zgled. Po eni strani se je znašel pod udarom vala avtoritarnih eksperimentov tako z leve kot z desne, ki kljub ustvarjanju drugačnega videza pomenijo zgolj ponovitev že videnega iz obdobja pred drugo svetovno vojno, takrat kajpak s katastrofalnimi posledicami. Po drugi strani se na obzorju kaže kriza liberalne demokracije, podobna krizi, denimo, avstrijskega liberalizma v zadnjih desetletjih 19. stoletja. V zvezi z njo je Francis Fukuyama po zadnjih ameriških predsedniških volitvah govoril o rastočem prepadu med liberalnim in demokratičnim. Širjenje liberalne agende, ki je v svojih izhodiščih vsekakor pozitivna, ob sočasnem zanikanju nekaterih temeljnih prvin evropske kulture in identitete, se vse bolj odmika od občutja večine državljank in državljanov, kar ustvarja plodna tla ravno za privlačnost omenjenih avtoritarnih eksperimentov. Nekako se zdi, da se medsebojno vse bolj odmikata zahodnoevropski in srednjeevropski model, pri čemer bi bilo zelo narobe, ko bi na dihotomijo med njima gledali črno-belo. Seveda nekatere prvine srednjeevropskega modela kažejo jasne avtoritarne nastavke, ki ne vodijo nikamor drugam kot v oblikovanje pajdaške oligarhije, toda sočasno se upirajo vse izrazitejšemu zahodnoevropskemu strahu pred identiteto.
A če se bo morala tudi slovenska alternativa znajti v vožnji slaloma med slabostmi obeh modelov, jo večji izzivi čakajo doma. Največji zna biti vsekakor ta, da je uspela vladajoča, na oblast tudi po letu 1990 tako rekoč abonirana politična opcija z nekaj manevri imenitno zabrisati ravno najpomembnejšo stvar, to je kontinuiteto svoje prevlade. S sklicevanjem na a prior’ napredno levičarsko usmeritev je ustvarila vtis, kot da je kljub sedem desetletij trajajočemu obvladovanju slovenske družbe skoraj v celoti še vedno lahko avantgardna in zagovornica pravic najšibkejših. Zato se soočamo s fenomenom, da so »poraženci tranzicije« in predvsem mladi večinsko na njeni strani, čeprav so brez perspektive ostali prav pod njeno oblastjo. Kako učinkovito priti do teh skupin prebivalstva, je velikansko vprašanje in naloga. Jasno je namreč, da je treba po eni strani izvesti razmeroma korenite liberalne reforme v smeri razgradnje državnih monopolov, ki obenem pomenijo monopole vladajoče politične opcije. Dosledno bi se bilo treba znebiti iluzije, da je mogoč kompromis z ideologijo »nacionalnega interesa«, ki gradi na želji večine prebivalstva, da bi gospodarstvo ostalo v »naših« rokah. Državna prevlada v gospodarstvu bo namreč vedno pomenila podaljševanje življenja socialistične Slovenije v nedogled. Seveda pa se z jasnim rezom z etatizmom odpre tudi prepad prav z delom prebivalstva, ki bi ga bilo treba najbolj nagovarjati in ki še sledi zgodbam o »naši« lastnini. Kako bi bilo moč preseči omenjeni prepad, je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti. Vsekakor bo moral iti odgovor v smeri pojasnjevanja dejstva, da je ohranjanje dosedanjega modela mogoče le ob splošni stagnaciji in zaprtosti, ki razen vodilni oligarhiji ne koristi nikomur. Na enak način bo treba potrebo liberalnih reform pojasniti tudi mladim, na katere se bo treba ozirati mnogo bolj kot doslej. Če preboja med njimi ne bo, se bo nerelevantnost politične in družbene alternative samo stopnjevala. Pot do sprememb se bo odprla samo, če se bo glavnina mladih izločila iz nenaravne navezanosti na koalicijo nacionalnega interesa in povojne politične mitologije, ki v slovenskem primeru že zaradi svoje aboniranosti na oblast ne more imeti nič skupnega z napredno usmeritvijo.
Objavljeno: Spoprijem z razmerami in razmerji v Sloveniji, str. 139-141
