Nujno je združevanje vseh, ki v srcu dobro mislijo

12

Proslava ob obletnici plebiscita, sv. Jakob, 26. 12. 2012.

Spoštovani.

Pred 22 leti smo imeli prve svobodne volitve po letu 1940. Vodenje države je bilo zaupano Demosu, a slovenski tisk – kot je takrat zapisal Drago Jančar – je že v prvih mesecih ugotovil, da (citiram): »Demosu in njegovi vladi je uspelo v dobrem mesecu uničiti slovensko gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, v tujini večkrat izdati in prodati svoj narod, svobodno izvoljeno skupščino spremeniti v tulilnico in zmerjalnico.«

Nosilci prejšnjega režima so »sestopili« z oblasti, a – kot pravi Jančar – (citiram): »Težava je v tem, da zdaj ti ljudje, s svojih še zmeraj odličnih pozicij, vpijejo o svobodi tiska in ustvarjalnosti, svobodi poklica, avtonomiji univerze, neodvisnosti sodstva. Isti, ki so storili vse, da se te najbolj normalne reči na svetu ne bi uveljavile, so zdaj njihovi visoki apologeti. /…/ Zadnji veliki ideološki projekt tega stoletja se je res zrušil, mi pa smo še zmeraj na prizorišču, eni in drugi, nikamor se ne da oditi, ničesar se ne da odpraviti, vse je še zmeraj tukaj.«

Tudi po 22 letih samostojne slovenske države zvenijo te Jančarjeve besede še v veliki meri aktualno.

Za vse nakopičene težave sta kriva Janša in njegova vlada. Za nedelovanje pravne države, izropanje bank, uničenje kulture in visokega šolstva, za brezposelnost, revščino in stradanje otrok… Samo vseljudski upor proti sedanji vladi nas lahko reši! In kot je pred 70 leti Slovenija zaječala pod težo naci-fašizma in je na čelo upora stopila edino sposobna avantgarda, tako je tudi v sedanji stiski potrebno upornemu narodu dati novo in edino pravo vodstvo. Za začetek najbolje kar tiste obraze, ki jih poznamo iz časov kandidiranja ljubljanskega župana in donedavnega predsednika, in ki so se prejšnji teden pokazali na Roški. Vse opcije so odprte, od tehnične vlade do »sveta modrecev«, samo da ni desničarjev zraven!

Kako je že rekel Jančar: »… vse je še zmeraj tukaj.«

Se v 22 letih res ni nič spremenilo? Smo še vedno tam, kjer smo bili?

Ne, spoštovani, nekaj pa se je vendarle spremenilo!

Nič več se ne da kar tako zlorabiti stiske ljudi in uzurpirati vodstva z likvidacijami konkurenčnih voditeljev. Tudi z besedo jih je vse težje, ker je vse več ljudi že »prečitalo« novinarje in kolumniste po meri Karbe in nič več ne nasedajo raznim aferam v stilu Patrie ali Rodetovega »sina«. Tudi zahteve ulice so vse bolj podobne znanim programom desnosredinskih strank: prenova sodstva, bančništva, finančne discipline, itd. Zahteve po pravni in pravični državi so tako zelo normalne in same po sebi umevne, da jih morajo ponavljati celo tisti, ki bodo storili vse, da ohranijo svoje privilegije in zakulisni vpliv na sodstvo. Kapitalsko-politično omrežje bo storilo vse, da ostane prisesano na državne jasli, čeprav je to ubogo državo že do konca finančno in moralno izčrpalo.

Ne, moralno nas ni izčrpalo! Moralno nas je sicer ponižalo, degradiralo na nivo potrošnega materiala, ni nas pa oslabilo, izčrpalo. Nihče ne bi spravil ljudi na ulico, če ne bi igral tudi na strune zahtev po bolj pravni in pravični državi. Bo kar držala tista modrost, ki pravi, da je nekaj ljudi možno ves čas vleči za nos, vse ljudi nekaj časa, ne da pa se vseh ljudi ves čas vleči za nos.

Zahteve po pravni in pravični državi so nam zato v spodbudo in sedanja vlada jih lahko razume kot podporo svoji politiki. Ob zadnjih odločbah Ustavnega sodišča, ki je presekalo histerijo uničevanja finančnega temelja države in vladnega programa izhoda iz kriza, pa že lahko zaslutimo svetlobo na koncu tunela. Ta svetloba niso luči vlaka, ki bi šel nasproti! Ta bi hitro pridrvel, tudi če mi stojimo. Ta svetloba, ki jo čutimo, je svetlikanje pomladnega jutra, ki počasi dobiva vse jasnejše obrise, vendar samo, če vztrajno nadaljujemo začrtano pot.

Če ste bili v Kočevju na prvem festivalu domoljubnih pesmi, ste lahko jasno začutili, kako zelo je ljubezen do domovine med nami še prisotna. Sicer pa za kaj takega ni treba v Kočevje, dovolj je, da ste prišli k Svetemu Jakobu.

V času demonstracij se je razkrila neka resna in nevarna patologija množice. Gre za silno lahkotnost linča javne osebe, na katero hujskači zlahka prenesejo stisko ljudi in njihov gnev. Zelo nevarno in za pravno državo nesprejemljivo pa je, da se metoda hujskaškega linča z ulice prenese v institucijo, ki ji je zaupan celo nadzor Državnega zbora ter varovanje demokracije in spoštovanja ustave. O Državnem svetu in njegovem sramotnem dejanju govorim, ko je večinska skupina svetnikov v stilu pouličnega linča nagnal človeka, ki so mu na legalnih in svobodnih volitvah volivci zaupali mesto v tej instituciji.

Vsi smo lahko veseli, če se končno začno preganjati vse – še tako majhne – laži, goljufije in kraje. Upamo namreč, da se bodo potem začele preganjati tudi »velike svinjarije«, če si sposodim ta že znan izraz. Tudi v javnosti je treba obsoditi vse zločine, vsa kazniva dejanja, a pri obsodbi človeka je treba biti previden in zadržan. »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!« Za pregon in obsodbo posameznika imajo namreč urejene družbe drugačne postopke in drugačno institucijo.

Dokler bomo negovali družbo, v kateri je medsebojno grizenje, hujskanje in krivično obsojanje nacionalni šport, ne moremo vzpostaviti pravne in pravične države,  je tudi nismo vredni.

Zahteva, »naj odstopijo vsi politiki, vsa politična elita!«, je prav tako zavajajoča, nesmiselna in neizvedljiva. To je tako, kot če bi zaradi nezadovoljstva s šolo zahtevali, da odstopijo vsi učitelji. Pa tudi politične elite žal, nimamo, ker jo sistematično uničujemo. Pa bi bilo dobro, da bi jo imeli. Vse dolgoročno uspešne države so tudi zaradi tega uspešne, ker imajo na najvišjih vodstvenih mestih dobre, »elitne« politike, pa naj bodo levi ali desni. Ne le dober človek ali dober učitelj, tudi dober politik je »božji dar«! Dar narodu! In le samouničevalen narod dela z dobrimi ljudmi kot »svinja z mehom«.

Tudi v politiki ne bo šlo več brez spoštovanja krščanskih načel. Za oblikovanje odnosa politikov do ljudstva in ljudstva do izvoljenih politikov pomenijo krščanska načela temeljno korekcijo, nenadomestljivo dodano vrednost.

Spoštovani!

Ko vas gledam, ne vidim ne molotovk, ne granitnih kock. Celo transparentov nimate s seboj. Ali nimate nobenih idej? Nobenih zahtev? Vas stanje v državi ne skrbi?

»Oo, še kako nas skrbi«, berem v vaših očeh. Samo, da je ta naš shod demonstracija,  ne sovraštva do kogarkoli, ampak  ljubezni do domovine. Demonstracija – ne izključevanja, ampak – združevanja vseh, ki v srcu dobro mislijo. Tudi take demonstracije potrebuje narod, kadar je v političnih in moralnih težavah.

V teh dneh praznujemo božič, ki med vrsticami marsikaj pove. Jožef in Marija sta potrkala na številna vrata, pa ju niso sprejeli. Zato je ta čudovit dogodek novega življenja šel drugam, med druge ljudi. Dobre stvari, dobri ljudje, dobre ideje – in tudi dobri politiki – niso nasilni, niso vsiljivi. Kvečjemu potrkajo, ponudijo in prosijo. Če jih ne sprejmemo, gredo drugam.

Tudi na tej ravni manjka Sloveniji pristna krščanska modrost.

Naj vam tudi jaz zaželim lepe praznike, mir in dobre ljudi, v naslednjem letu pa domovino, ki bo začutila blagodejnost pomladnega sonca – na koncu tunela.

France Cukjati

Foto: Jože Bartolj


12 KOMENTARJI

  1. Ko sem bral te misli in želje, sem začuttil, kako se nam odpira svetloba in nas vabi: Sloevenci, ne bodite malodušni! Samozavestno stopite na to pot in boste zagotovili sreči in mir sebi in vašim otrokom, zanamcem!

    Res je, da se na demonstracijah in v medijih naše težave prikazujejo v pretirani obliki. Prenekatere so tudi namišljene.

    Vendar tiste, ki zadevajo moralni preporod( pravna in pravična država, krajši sodni postopki, poštenost, odgovornost, gospodarnost na vseh področjih), niso izmišljene in jih je potrebno takoj odpraviti.

    Vlada je tudi s pomočjo demonstracij dobila dodaten opspešek, da stori vse, kar je v njeni moči, da se ta preporod čimprej izvede.

    Slovenija predvsem rabi moralno elito, ki bo zagotavljala stabilen in trajen duhovni in materialni razvoj Slovencev in vseh državljanov Slovenije.

    Veliko se tudi pričakuje od cerkve kot institucije in njenih članov.
    Danes je čas, ki zahteva vsebinski, medosebni pristop, ne pa formalistično oblastniški.

    Ta zahteva, da gredo predstavniki vlade bolj med ljudi, vendar ne le med politike in gospodarstvenike.

    Ne razumem zakaj se po medijih tako redko oglasi gospodarski minister in pojasnjuje kaj je storjenega in kaj bo in da moramo biti pri tem zdravosamozavestni. Samo o šolstvu stalno poslušamo kot da nas bo to rešilo v kratkem času vseh težav.

    Ljudje dobro vedo kaj vse je vlada storila pri zmaqnjševanju njihovih prejemkov, vendar pa skoraj ničesar ne vedo, kaj je storila do tistih, ki so povzročili ekonomske težave (nakazila v davčne oaze, tujino, pobiranje davkov…) Ljudje bodo razumeli, da morajo tudi sami prispevati k gospodarski ozdravitvi Slovenije, če bodo vedeli, da še to posebej velja za tiste, ki so te težave povzročili.

  2. Ljudje dobro vedo kaj vse je vlada storila pri zmaqnjševanju njihovih prejemkov, vendar pa skoraj ničesar ne vedo, kaj je storila do tistih, ki so povzročili ekonomske težave (nakazila v davčne oaze, tujino, pobiranje davkov…)

    Kaj pa je npr. storila z jemalci slabih kreditov kot sta npr. SCT in ZVON?

  3. Se strinjam, da je nujno združevanje vseh, ki v srcih dobro mislijo, a avtor več kot očitno namiguje, naj se združimo v podpori sedanje vlade, predvsem pa stranke SDS, ki ji pripada. Pa ta stranka in njen vodja tudi v srcu dobro misli? Po njihovih dejanjih zadnjih dni tega vsekakor ne moremo trditi. Kako naj se torej združujemo okoli nekoga, ki je tak? Lahko sicer upamo, da bo dobrota naših src omehčala tudi hlad njegovega in raztalila kamen v njemu. Je to prava pot?

    • Janko, kandidiraj pa se bomo zbirali okrog tebe. Samo poprej moraš biti zaprt zaradi prizadevanja za resnico, moraš biti mož načel, ne pa le bevskač, ki še sam sebe ne prepriča. Izdajaš se celo za kristjana. Komunisti-partizani so se znali preoblačiti tudi v druge, da so svoje zločinske pohode lažje naprtili drugim. To tehniko uporabljajo še denes. Kučanu je prijetno, če ga kdo imenuje za očeta naroda, čeprav je bil vseskozi prisoten v krogih, ki so onemogočali poštene in daljše obdobje bili ne le njegovi grobarji temveč tudi njegovi pokončevalci, uničevalci. In tej “častni preteklosti” se niti danes nočejo odpovedati. Se pravi, da so še vedno ponosni nanjo. Veliko njihovih tovarišev je že odšlo po plačilo v večna lovišča, sami pa še vedno mislijo, da bodo kar za zmiraj, ubogi revčki.

  4. Za duhovno in materialno rast nas samih in naše slovenske družine, ne bi bilo prav, da se medsebojno izključujemo. Do moralne krize je prišlo prav zaradi medsebojnega izključevanja namesto, da bi ga nadomestili z medsebojnim sodelovanjem.

    Moralni in ekonomski preporod je možen le s sodelovanjem in s pozitivnimi kompromisi med sodelujočimi. Pozitivni kompromisi so tisti, ki zagotavljajo zanesljkiv in stabilen razvoj.

    Pogoj medsebojnega sodelovanja je medsebojno spoštovanje osebnega dostojanstva in različnih pogledov na življenje.

    Resnično se lahko zahvalimo višji sili, da je bil izvoljen za predsednika države gospod Pahor, ki iz dneva v dan dokazuje kakšen spoštljiv medsebojni odnos moramo imeti. Potrebno je potem to le udejaniti s pozitivnimi kompromisi.

    Žalostno pa je, da takšno izključevanje propagirajo tisti, ki pravijo, da želijo moralno prenovo družbe. Zgodovina nas uči kdo je izključeval in kam je takšno izključevanje privedlo.

    Takšno izključevanje je v nasprotju z Mednarodno deklaracijo o človekovih pravicah in svoboščinah in temelji demokratičnega delovanja v družbi.

  5. Danes izkazujemo hvaležnost tistim, ki so začutili priložnost ustanovitve Slovenije in da so zbrali toliko poguma in znanja, da so to največje zgodovinsko dejanje Slovencev uresničili. To so zamudili naši predniki po prvi in drugi svetovni vojni, pa čeprav so imeli takrat lepo priložnost.

    Kar 1000 let po naši Karantaniji so morale neštete generacije Slovencev čakati, da smo si Slovenci ponovno priborili svojo državo. In prav sedanje generacije so tiste, ki so doživele ta triumf. Sedanje generacije pa so tudi tiste, ki nosijo odgovornost, da se zapišejo v zgodovino, kako so s svojim znanjem in sposobnostjo ter enotnostjo zagotovile bodočim rodovom mirno, varno in urejeno ter gospodarsko in kulturno omikano državo Slovenijo.

    Ker je Slovenija tako mlada mati, ne preseneča, da je nekaj njenih otrok zelo razvajenih. Njeno ljubezen ne vračajo z isto mero in s hvaležnostjo.
    Ta pomemben jubilej je priložnost, da se dokončno odpravi z mišljenjem in dejanji, ki so v škodo skupnega dobrega Slovencev in vseh državljanov Slovenije. Pri tem je bistvena enotnost pri uresničevanju skupnega dobrega.

    Vse se uresniči, če je dovolj močna volja. Dovolj močna volja pa je takrat, ko je dovolj močna ljubezen do Slovenije. Tisti, ki nimajo dovolj močne ljubezni do Slovenije, ne morejo uresničiti njenih svetlih ciljev.

    Smisel, da imamo samostojno državo, je neprecenljiv. Le Slovenija nam jamči našo kulturno, politično in gospodarsko samostojnost. Le Slovenija nam zagotavlja slovenski jezik, slovenske šole, slovensko glasbo, slovenske običaje, slovenske izdelke in druge stvaritve, našo zgodovinsko vez s predniki, slovensko zgodovinsko in duhovno zavest … Le Slovenija nam zagotavlja našo svobodo, našo razpoznavnost, našo ustvarjalnost… Naša majhnost je velika prednost v sodobnem svetu. To dokazujejo številni majhni narodi,ki si v okviru velikih razvitih evropskih držav še vedno borijo za samostojno državo ( Irci, Katalonci, narodi v okviru Belgije…). To dokazujejo naravne zakonitosti po katerih se mora človek prilagoditi naravnemu okolju v katerem živi, če hoče zaživeti optimalno.

    Zaživi Slovenija svoje življenje v polnosti in uresniči naše želje in tisočletne želje naših prednikov! Enotni bomo stali za teboj, draga naša mati in te ne bomo zapustili, ne v sreči in ne v nesreči.

  6. Zapomnite si: brez celovite obsodbe vseh spornih menedžerskih dejanj Slovenija nima prihodnosti. Ne danes, ne jutri, nikoli!

  7. Vendar tudi velja in se vsak dan potrjuje, po njih dejanji jih boste spoznali!
    Ko slišite ekonomista Jožeta Mencingerja pojasnjevati!
    »Ko slišite ekonomista Jožeta Mencingerja pojasnjevati, da ni proti tujemu kapitalu, vendar ne ve, zakaj bi vse prodali, če ga lahko sami upravljamo, se primite za denarnice. Pravljica o nacionalnem interesu, ki sta jo širila Milan Kučan in Jože Mencinger, nas je stala milijarde evrov. Državljani imamo od tega manj delovnih mest, manj konkurence, višje cene, manj dodane vrednosti na zaposlenega, manj vplačanih davkov v proračun in manj denarja za financiranje razvoja«, berem v aktualnem tisku. Nedavno preberem tudi, da je prof. dr. Jože Mencinger najvplivnejši ekonomist in je tudi podpornik stranke PS Zorana Jankovića.
    Stanje ekonomije pa je krizno, mnogi groze s protesti na cesti?
    »Slovenija ima klasično ‘japonsko’ krizo – pri nas so podjetja prezadolžena, ne prebivalstvo,« pravi predsednik Združenja bank Slovenije France Arhar. Zaskrbljen berem: »Zaradi menedžerskih prevzemov nekatera velika podjetja že pokleknila, druga na robu preživetja. Tako finančno obubožane družbe (zaradi prisile bank) in stečajni upravitelji za številna velika in uspešna slovenska podjetja iščejo nove lastnike, ki pa jih bodo po vsej verjetnosti našli v tujini. Ker je slovensko gospodarstvo močno zadolženo in v številnih podjetjih imajo precej več obveznosti do bank in dobaviteljev kakor lastnega kapitala, se bo lastniška sestava slovenskega gospodarstva zagotovo še občutno spreminjala, še zlasti če bo poskušala država unovčevati svoje lastniške deleže in prodajati podjetja, ki jih ima v polni lasti. Država kot anonimni subjekt oziroma vlada pa je pred časom zelo pritiskala na podjetja, naj menedžersko prevzamejo družbe, ki so jih vodili.
    To so zelo podpirali tudi nekateri ekonomisti, vsi v prepričanju, da bodo vodstva kot lastniki veliko bolj skrbela za podjetja, ker bodo tudi njihova. Zato naj bi poslovala veliko bolj racionalno, uspešno in donosno. Praksa je žal potem pokazala, da so bili ti računi marsikdaj brez krčmarja, k čemur je pomemben delež dodala tudi kriza.«
    Poslušamo zelo resna sporočila, proračun nima zadosti prihodkov, dodana vrednost v gospodarstvu je prenizka. Še ugodnih kreditov več ne dobimo, ker ne izvajamo reforme.
    Zopet berem zame nepojmljivo in škodljivo ter nesprejemljivo izjavo nekdanjega rektorja univerze, ministra, profesorja pedagoga, ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, ki je za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Veliko se nas spomni tudi njegove javne izjave, »certifikati so le papirji«, skoraj brez vrednosti, pa so mnogi premeteni menedžerji lahko s temi brezvrednimi papirji potem zelo obogateli in podjetja prevzeli. Odmevne izjave z usodnimi posledicami za moralo, pravo in državo in demokracijo. Nastala je država dvojnih meril, za protežirane in privilegirane bogate elite in za večinoma zavedene in oškodovane državljane. Spomnim se še zelo aktualnega članka »Bolj se bomo izogibali delnicam, več podjetij bomo morali prodati tujcem«. Poročila o prodajah so skoraj vsak dan.
    Dr. Mencinger pa sporoča ravno nasprotno, saj v TV nastopih zelo rad poudari, da zaupa samo depozitom na banki. So torej vrednostni papirji za varčevanje in naložbe za varnost in starost in za naložbe v kapitalske družbe, delniške družbe, potem le prevara? Smo zopet zavedeni? Razviti svet teh dilem ne pozna, saj so ravno te družbe nosilke »združevanja dela, znanja in sredstev«, nosilke tehnološkega razvoja, tudi novih delovnih mest. Zato se zakonsko ščiti predvsem interes družbe, ne menedžerjev, celo ne lastnikov. Pojavijo se sicer anomalije, a politika oz. pravna država jih tam hitro sankcionira. Razvoj zadnjih let to menda potrjuje?
    Še vedno je presenetljivo sledeče mnenje dr. Mencingerja: »Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež«. Prava »Indija- Koromandija za menedžerje«, a obup za navadne državljane. Berem, da že Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“, zakon o prevzemih iz l. 2006 /08 pa »prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe« kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Pravno mnenje: «Porazdelitev denarja, tudi v sklopu menedžerskih prevzemov oziroma tajkunskih zgodb, se ne bi mogla zgoditi brez odvetnikov, pravnih strokovnjakov, tudi nekaterih profesorjev na pravnih fakultetah«! Doc. dr. Aleš Štrancar, podjetnik in univerzitetni docent jasno pravi: «Kreditiranje zato, da nekdo poveča lastniški delež v podjetju, ki ga vodi, je kriminal. Je kriminal do države, do državljanov in predvsem do podjetja. Dejstvo, da država daje bankam denar davkoplačevalcev, je državni kriminal. In ravno ti, ki spodkopavajo slovensko finančno trdnost, so največji nacionalni sovražniki. Kdor je s tako lahkoto delil denar davkoplačevalcev, bi moral enostavno pristati v zaporu«.
    Državni tožilec,mag. Jože Kozina pa odkrito pravi: »Rušilne posledice menedžerskih prevzemov, bančnih mahinacij ter vseprisotnih koruptivnih praks v navezi s skrajno redukcijo delavskih plač in njihovih drugih ključnih pravic ter vedno bolj osuplim krčenjem socialnih pravic, ki smo jim priča v Sloveniji, so po mojem prepričanju rezultat večletne vzajemne sprege in sinergijskega učinkovanja tako političnih kot tudi poslovnih in bančnih elit. Skrajno sprevrženo vlogo politike pri materialnem in moralnem bankrotu naše države je po mojem naziranju pred nekaj tedni na najbolj slikovit način ponazoril predsednik Komisije za preprečevanje korupcije z iskrivo mislijo, da bosta pri preiskavi bančnih malverzacij tako leva kot tudi desna politika srečali zgolj sami sebe«. Bo kdo odgovarjal? Spodobilo bi se! Kdo bo saniral naša prezadolžena podjetja in državo, res samo tuji privarčevani kapital? Za dokapitalizacijo slovenskega prezadolženega gospodarstva je potrebnih 30 milijard evrov! Kaj poreko sedaj eminentni ekonomisti? Kdo jih bo dal, domovina ali tujina?

  8. Kdo ogroža slovensko demokracijo?
    Mogoče pa le tudi s pomočjo partitokracije, ne pa po volji ljudstva, vedno doslej izvoljeni poslanci in oblast?
    Strankokracija, partitokracija, ki je potomka oblasti komunistične partije, ogroža demokracijo..
    Zato je edino korektno in zrelo, da se menjajo politične elite po demokratični poti , ne pa z utopično revolucijo na cesti, za kar pa je potrebno zamenjati način izbora politične elite, sprejeti nov volilni sistem s preferenčnim glasom, če ne celo večinski sistem.
    Skrajni in pravi čas je za to demokratično spremembo, da poslance DZ RS volimo z glasom ljudstva, to je po večinskem volilnem sistemu, ali vsaj s preferenčnim glasom po proporcionalnem sistemu.
    Samo da preneha neustavna oblast strankokracije. Strankokracija, partitokracija je potomka oblasti komunistične partije, kot torej pravi tudi dr. Bučar.
    Skrajni čas je, da se tudi v Sloveniji partitokracija končno odpravi na smetišče zgodovine!

  9. Kdo ogroža razvoj slovenske demokracije?
    Volilni sistem za volitve poslancev DZ RS. Čas je za spremembo izbora politične elite
    Večinski volilni sistem tudi za parlamentarne volitve! Berem v tisku politologa Marka Čehovina.
    Največji operativni problem za uvedbo večinskega sistema so male, tudi desne stranke, ki tako rade prisegajo na ljudstvo. Nedavna zelo kratka predstavitev večinskega sistema na vročem stolu na info TV, ki jo je podal dr. Lovro Šturm, je bila zelo korektna in atraktivna. Žal jo ne zainteresirana politika, npr, na formativnih oddajah na RTV SLO ne ponavlja in javnost ne seznanja, seveda tudi mediji večinoma ne, celo redki desni ne!? Vsekakor je pošteno in aktualno, da se končno spremeni volilni sistem za volitve v parlament, saj to je pravzaprav srž protestov, čeprav še nevede!
    Če je realno dosegljiv, naj bo to večinski sistem, če ne, pa je nujno sprejeti kompromis, s preferenčnim glasom, ki ima takoj zadostno podporo v DZ, in to bi bil prvi korak k želenim in potrebnim spremembam, da imajo ljudje oblast, pravico izbire kdo bo poslanec.
    Gotovo bi bilo to vse obče pozdravljeno državotvorno dejanje k razvoju demokracije, vrnitev vsaj osnovnega ugleda in verodostojnosti parlamenta.
    Tudi SDS in Janez Janša bi pridobila veliko na ugledu, mnogi bi šli zopet na volitve. Če pa teh sprememb volilnega sistema vsa aktualna politika ne bo sprejela, ki sicer že veljajo za poslance v evropski parlament, in so se obnesle, bi skoraj gotovo ne bilo več Boruta Pahorja na politični sceni.
    Brez te spremembe volilnega sistema se bodo protesti bolj ali manj nadaljevali.
    DZ bo stalno v krizi in brez zaupanja volivcev, mnogi pa se volitev sploh ne bomo več udeleževali, saj nimamo pravice do izbire poslanca.
    Na potezi je vsa aktualna politika, tudi SDS in Janez Janša!

Comments are closed.