Proslava ob obletnici plebiscita, sv. Jakob, 26. 12. 2012.
Spoštovani.
Pred 22 leti smo imeli prve svobodne volitve po letu 1940. Vodenje države je bilo zaupano Demosu, a slovenski tisk – kot je takrat zapisal Drago Jančar – je že v prvih mesecih ugotovil, da (citiram): »Demosu in njegovi vladi je uspelo v dobrem mesecu uničiti slovensko gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, v tujini večkrat izdati in prodati svoj narod, svobodno izvoljeno skupščino spremeniti v tulilnico in zmerjalnico.«
Nosilci prejšnjega režima so »sestopili« z oblasti, a – kot pravi Jančar – (citiram): »Težava je v tem, da zdaj ti ljudje, s svojih še zmeraj odličnih pozicij, vpijejo o svobodi tiska in ustvarjalnosti, svobodi poklica, avtonomiji univerze, neodvisnosti sodstva. Isti, ki so storili vse, da se te najbolj normalne reči na svetu ne bi uveljavile, so zdaj njihovi visoki apologeti. /…/ Zadnji veliki ideološki projekt tega stoletja se je res zrušil, mi pa smo še zmeraj na prizorišču, eni in drugi, nikamor se ne da oditi, ničesar se ne da odpraviti, vse je še zmeraj tukaj.«
Tudi po 22 letih samostojne slovenske države zvenijo te Jančarjeve besede še v veliki meri aktualno.
Za vse nakopičene težave sta kriva Janša in njegova vlada. Za nedelovanje pravne države, izropanje bank, uničenje kulture in visokega šolstva, za brezposelnost, revščino in stradanje otrok… Samo vseljudski upor proti sedanji vladi nas lahko reši! In kot je pred 70 leti Slovenija zaječala pod težo naci-fašizma in je na čelo upora stopila edino sposobna avantgarda, tako je tudi v sedanji stiski potrebno upornemu narodu dati novo in edino pravo vodstvo. Za začetek najbolje kar tiste obraze, ki jih poznamo iz časov kandidiranja ljubljanskega župana in donedavnega predsednika, in ki so se prejšnji teden pokazali na Roški. Vse opcije so odprte, od tehnične vlade do »sveta modrecev«, samo da ni desničarjev zraven!
Kako je že rekel Jančar: »… vse je še zmeraj tukaj.«
Se v 22 letih res ni nič spremenilo? Smo še vedno tam, kjer smo bili?
Ne, spoštovani, nekaj pa se je vendarle spremenilo!
Nič več se ne da kar tako zlorabiti stiske ljudi in uzurpirati vodstva z likvidacijami konkurenčnih voditeljev. Tudi z besedo jih je vse težje, ker je vse več ljudi že »prečitalo« novinarje in kolumniste po meri Karbe in nič več ne nasedajo raznim aferam v stilu Patrie ali Rodetovega »sina«. Tudi zahteve ulice so vse bolj podobne znanim programom desnosredinskih strank: prenova sodstva, bančništva, finančne discipline, itd. Zahteve po pravni in pravični državi so tako zelo normalne in same po sebi umevne, da jih morajo ponavljati celo tisti, ki bodo storili vse, da ohranijo svoje privilegije in zakulisni vpliv na sodstvo. Kapitalsko-politično omrežje bo storilo vse, da ostane prisesano na državne jasli, čeprav je to ubogo državo že do konca finančno in moralno izčrpalo.
Ne, moralno nas ni izčrpalo! Moralno nas je sicer ponižalo, degradiralo na nivo potrošnega materiala, ni nas pa oslabilo, izčrpalo. Nihče ne bi spravil ljudi na ulico, če ne bi igral tudi na strune zahtev po bolj pravni in pravični državi. Bo kar držala tista modrost, ki pravi, da je nekaj ljudi možno ves čas vleči za nos, vse ljudi nekaj časa, ne da pa se vseh ljudi ves čas vleči za nos.
Zahteve po pravni in pravični državi so nam zato v spodbudo in sedanja vlada jih lahko razume kot podporo svoji politiki. Ob zadnjih odločbah Ustavnega sodišča, ki je presekalo histerijo uničevanja finančnega temelja države in vladnega programa izhoda iz kriza, pa že lahko zaslutimo svetlobo na koncu tunela. Ta svetloba niso luči vlaka, ki bi šel nasproti! Ta bi hitro pridrvel, tudi če mi stojimo. Ta svetloba, ki jo čutimo, je svetlikanje pomladnega jutra, ki počasi dobiva vse jasnejše obrise, vendar samo, če vztrajno nadaljujemo začrtano pot.
Če ste bili v Kočevju na prvem festivalu domoljubnih pesmi, ste lahko jasno začutili, kako zelo je ljubezen do domovine med nami še prisotna. Sicer pa za kaj takega ni treba v Kočevje, dovolj je, da ste prišli k Svetemu Jakobu.
V času demonstracij se je razkrila neka resna in nevarna patologija množice. Gre za silno lahkotnost linča javne osebe, na katero hujskači zlahka prenesejo stisko ljudi in njihov gnev. Zelo nevarno in za pravno državo nesprejemljivo pa je, da se metoda hujskaškega linča z ulice prenese v institucijo, ki ji je zaupan celo nadzor Državnega zbora ter varovanje demokracije in spoštovanja ustave. O Državnem svetu in njegovem sramotnem dejanju govorim, ko je večinska skupina svetnikov v stilu pouličnega linča nagnal človeka, ki so mu na legalnih in svobodnih volitvah volivci zaupali mesto v tej instituciji.
Vsi smo lahko veseli, če se končno začno preganjati vse – še tako majhne – laži, goljufije in kraje. Upamo namreč, da se bodo potem začele preganjati tudi »velike svinjarije«, če si sposodim ta že znan izraz. Tudi v javnosti je treba obsoditi vse zločine, vsa kazniva dejanja, a pri obsodbi človeka je treba biti previden in zadržan. »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!« Za pregon in obsodbo posameznika imajo namreč urejene družbe drugačne postopke in drugačno institucijo.
Dokler bomo negovali družbo, v kateri je medsebojno grizenje, hujskanje in krivično obsojanje nacionalni šport, ne moremo vzpostaviti pravne in pravične države, je tudi nismo vredni.
Zahteva, »naj odstopijo vsi politiki, vsa politična elita!«, je prav tako zavajajoča, nesmiselna in neizvedljiva. To je tako, kot če bi zaradi nezadovoljstva s šolo zahtevali, da odstopijo vsi učitelji. Pa tudi politične elite žal, nimamo, ker jo sistematično uničujemo. Pa bi bilo dobro, da bi jo imeli. Vse dolgoročno uspešne države so tudi zaradi tega uspešne, ker imajo na najvišjih vodstvenih mestih dobre, »elitne« politike, pa naj bodo levi ali desni. Ne le dober človek ali dober učitelj, tudi dober politik je »božji dar«! Dar narodu! In le samouničevalen narod dela z dobrimi ljudmi kot »svinja z mehom«.
Tudi v politiki ne bo šlo več brez spoštovanja krščanskih načel. Za oblikovanje odnosa politikov do ljudstva in ljudstva do izvoljenih politikov pomenijo krščanska načela temeljno korekcijo, nenadomestljivo dodano vrednost.
Spoštovani!
Ko vas gledam, ne vidim ne molotovk, ne granitnih kock. Celo transparentov nimate s seboj. Ali nimate nobenih idej? Nobenih zahtev? Vas stanje v državi ne skrbi?
»Oo, še kako nas skrbi«, berem v vaših očeh. Samo, da je ta naš shod demonstracija, ne sovraštva do kogarkoli, ampak ljubezni do domovine. Demonstracija – ne izključevanja, ampak – združevanja vseh, ki v srcu dobro mislijo. Tudi take demonstracije potrebuje narod, kadar je v političnih in moralnih težavah.
V teh dneh praznujemo božič, ki med vrsticami marsikaj pove. Jožef in Marija sta potrkala na številna vrata, pa ju niso sprejeli. Zato je ta čudovit dogodek novega življenja šel drugam, med druge ljudi. Dobre stvari, dobri ljudje, dobre ideje – in tudi dobri politiki – niso nasilni, niso vsiljivi. Kvečjemu potrkajo, ponudijo in prosijo. Če jih ne sprejmemo, gredo drugam.
Tudi na tej ravni manjka Sloveniji pristna krščanska modrost.
Naj vam tudi jaz zaželim lepe praznike, mir in dobre ljudi, v naslednjem letu pa domovino, ki bo začutila blagodejnost pomladnega sonca – na koncu tunela.
France Cukjati
Foto: Jože Bartolj
