NSi, sproži antivirusni program!

nsiZ računalniškimi virusi je križ. Pridejo takrat, ko je najmanj treba. In ker so avtorji teh neprijetnih pogruntavščin vedno korak naprej od izdelovalcev antivirusnih programov, noben od teh programov ni stoodstotno zanesljiv. Skoraj vedno se najde kakšna luknja, s katero lahko virus preslepi vse zaščite in nato sproži takšno ali drugačno računalniško »bolezen«. Zato je preventiva še toliko bolj potrebna, pa tudi sprotno čiščenje raznih manjših »trojanskih konjev«, še preden lahko usodni duh uide iz steklenice. V zadnjem času sem tako imel spet opravka s t. i. policijskim virusom, ki lahko tistega, ki z njim še ni imel izkušenj, pošteno prestraši. In je tudi take vrste, da lahko pretenta računalniško zaščito.

Svojega sicer skromnega računalniškega znanja ne bi uvodoma omenjal, če se mi ne bi ob tem pojavljala asociacija na aktualne politične razmere. Pa ne samo na Slovenijo kot tako, pač pa tudi na posamične stranke. Tu mislim predvsem na tiste, ki predstavljajo zapuščino koalicije Demos in imajo izvorno demokratični izvor ter proevropsko usmeritev, v vsakdanji govorici pa se jih prikazuje kot »pomladne« in celo »desne« (čeprav ta izraz ni ravno posrečen). Skupno te stranke predstavljajo demokratično opcijo, čeprav je res, da so vsaj formalno vse stranke demokratične. Ker še vedno nismo izšli iz tranzicijske psevdo-demokracije in ker je družbena klima še vedno močno zastrupljena z dediščino komunizma, je jasno, da je ta opcija v bistveno slabšem položaju kot pa tista, ki je nastala na pogorišču zveze komunistov in si kot svojo ideološko platformo jemlje NOB (kar je pravzaprav le drugo ime za revolucijo). Zaradi razporeditve družbene moči med elitami je prav ta opcija v bistveni prednosti in dejansko v privilegiranem položaju.

Glede na takšne razmere je jasno, da mora demokratična oz. »desna« opcija zelo skrbeti tudi za to, da ostaja navzven enotna v temeljnih vrednotah. Žal se doslej to ni vedno uresničevalo. Politični procesi, ki so sledili po osamosvojitvi in so pripeljali do razpada Demosa, so precejšen del nekdanjih Demosovih strank pripeljale v naročje tistih političnih skupin, ki so jih nekdaj imenovali »sile kontinuitete«. Zato se marsikatera stranka ni obdržala, ampak se je vtopila v kakšno večjo stranko. Ali pa je preprosto izginila iz političnega zemljevida. Realno gledano je še najbolj kontinuirano držo od časa slovenske pomladi do danes imela SDS (četudi z vmesnim preimenovanjem iz Socialdemokratske stranke Slovenije v Slovensko demokratsko stranko). Poleg nje je praktično edini relikt Demosovih strank le še SLS, vendar je slednja dejansko pravna naslednica dveh strank: »stare« SLS, ki je nastala iz Slovenske kmečke zveze, ter Slovenskih krščanskih demokratov. Nova Slovenija (NSi) je nekoliko novejšega nastanka, nastala je leta 2000 pod vplivom tedanjih razmer v komaj združeni stranki SLS+SKD. Zanimivo je sicer, da je bil povod za nastanek te stranke prav spor, ki je sprožil precej glasno medsebojno obtoževanje v koaliciji, ki je postavila Bajukovo vlado. Pa ni šlo samo za to, da so poslanci SLS+SKD podprli Potrčev predlog za zapis proporcionalnega volilnega sistema v ustavo (s čimer so povozili voljo ljudstva, izraženo na referendumu), pač pa tudi za razkole znotraj vlade ter razne kadrovske zaplete. Kazen za predvolilne prepire je bila huda: številni volivci strank slovenske pomladi so ostali doma, LDS je premočno zmagala, predvsem pa je hud poraz utrpela SLS+SKD, ki je nato obdržala samo še naziv SLS, medtem ko se je krščansko-demokratski del nekje »izgubil«. Boleč poraz pomladi je nekoliko ublažila NSi, ki jo je ustanovil dotedanji premier, sedaj že pokojni dr. Andrej Bajuk, saj se je s solidnim rezultatom uvrstila v parlament.

Čeprav je NSi, za katero sem na zadnjih volitvah dal tudi svoj glas, v svojem dosedanjem delovanju imela tako vzpone kot padce, je vendarle (bolj ali manj posrečeno) obdržala pečat stabilnosti, načelnosti in zavezanosti vrednotam slovenske pomladi ter krščanske demokracije. Zaradi tega je s strani medijev, ki so lakajsko služili naslednikom komunistične elite, dobivala nizke udarce, češ da gre za klerikalno krilo SDS, Janševo satelitsko stranko, politično stranko brez hrbtenice, itd. A takrat smo prav zaradi teh zmerljivk vedeli, da je stranka na pravi poti. Tudi sam nisem bil za to, da bi bila stranka zgolj bleda kopija SDS, pač pa bi razvijala svojo identiteto. Zato je razumljivo, da se je na nekaterih točkah razhajala s SDS, ki ima nekoliko bolj sredinski in liberalni profil. A zavezništvo obeh strank je bilo očitno zelo moteče za postkomunistično levico, kar je bilo dovolj zgovorno znamenje, da so se mnogi tega zavezništva bali. SLS je tu že od nekdaj nekoliko izstopala iz tega okvirja, tudi v začetku letošnjega leta, ko je po vzoru Gregorja Viranta začela graditi na politiki »čistih rok« in je odšla iz prejšnje (sredinske) koalicije. K sreči pa vsaj ni vstopila v sedanjo vladno koalicijo.

Zdi pa se, da se je začelo omenjeno zavezništvo v zadnjem času rušiti. Pravzaprav ne zgolj v zadnjih tednih, ampak zadnjem (skoraj) letu dni. Vsaj od tedaj, ko je vodja poslancev NSi dal odločilni glas za Kučanovo privilegirano pokojnino. Izkazalo se je, da to ni bila zgolj neka slučajna »nesreča«. Osmega februarja letos je bilo veliko zborovanje Zbora za republiko, ki se ga NSi menda uradno ni udeležila, saj je bilo iz ust že prej omenjenega funkcionarja slišati, da ne bi bilo spodobno, da bi z ulice podprli tedanjo (Janševo) vlado, če so jo vstajniki z ulice rušili. Nazadnje se je izkazalo, da so se shoda vendarle udeležili vsaj trije vidnejši člani NSi, vendar očitno zgolj »v svojem imenu« in ne v imenu stranke.

Pred kratkim pa je napol tabloidni časopis Svet24 pisal o domnevni podkupljivosti poslancev NSi. In glej ga, zlomka – spet se je oglasil prvi med poslanci stranke in krivdo za takšen članek pripisal »konkurentom na desnici« ter njihovim medijem. Ko sem prebral ta odziv, se mi je v glavi prižgal alarm. Ker časopis Svet24 od časa do časa preberem, tudi iz izkušenj vem, da si je omenjeni medij že kar nekajkrat grdo privoščil tudi SDS. Kar v naši državi ni nič tako nenavadnega, pa tudi največja opozicijska stranka pač ni brez greha. Toda kaj s takšnim odzivom sploh želi sporočiti mag. Matej Tonin? Morda to, da se njegovo glasovanje za privilegije zadnjega šefa partije ni zgodilo povsem slučajno? So morda krive njegove osebne ambicije, s katerimi je vzel svojo lastno stranko za talca? Je morda krivo naivno prepričanje, da lahko s takšno držo dobi kakšen glas iz drugega tabora (da je v Sloveniji to nemogoče, je pokazal leta 2007 Lojze Peterle, ki na predsedniških volitvah ni dobil glasov levice, izgubil pa tudi glasove številnih volivcev pomladnih strank)? Lahko samo ugibam. A nekaj je jasno – če bo NSi dopuščala takšna »ločena mnenja«, se lahko zgodi, da se bodo ponovile volitve leta 2008, ko je NSi obtičala pred vrati parlamenta. Le da tokrat ne bo imela niti mojega glasu. Predvsem pa me globoko skrbi, če bi po vloženi interpelaciji proti ministru za notranje zadeve Gregorju Virantu NSi podlegla njegovim »čarom« in se pod pretvezo partnerstva za izhod iz krize pridružila razglašenemu orkestru koalicije, ki nam trenutno vlada. V NSi bi morali tudi v luči krščanske duhovnosti premisliti o dejstvih, da Tonina sicer zelo hvalijo v tranzicijski levici ter njenih medijskih izpostavah. Tudi to nekaj pove. In navsezadnje bi se morali zazreti tudi k nedavni oddaji Tarča, kjer se je Tonin znašel kot edini predstavnik opozicijske stranke med samimi »eminentnimi« predstavniki tranzicijske levice, pa je zaradi vseh svojih nezgod tudi sam v resnici ambasador tranzicijske levice v opoziciji. Če bi nastop v oddaji bojkotiral, bi morda dosegel vsaj to, da ne bi služil RTVS kot neke vrste figov list za pokritje nagega »cesarja«, ki nam trenutno vlada. RTVS ima tako povsem upravičen izgovor, da so v oddaji sodelovali tako predstavniki koalicije kot opozicije. Dejansko pa je omizje v Tarči še najbolj spominjalo na nekdanjo SZDL (naslednico »pluralne« OF).

Skratka, svoji najljubši stranki sporočam, naj zažene svoj »antivirusni program« in se očisti. In naj to stori čim prej in brez odlašanja, sicer bo prepozno! Izgubljeno zaupanje se zelo težko povrne. In tu ne gre samo za skrhano zavezništvo na pomladni strani, pač pa tudi za oddaljevanje od vrednot, ki jih je NSi sprejela v svoj program in ki jih je tudi volilno telo stranke sprejelo za svoje. S tovrstno ločitvijo med besedami in dejanji nastaja razdor v sami stranki. Jezus je namreč dejal: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši.« (Lk 11,17) Stari Rimljani bi k temu dodali: Sapienti sat!

P. S. V izogib morebitnim nesporazumom izjavljam, da nisem član nobene politične stranke in da sem omenjeni sestavek napisal iz povsem lastnega nagiba.