Prihaja katoliški trenutek?

8
Jean-Luc Marion

V Slovenji in Evropi je prostor za zmerno stranko klasičnih in krščanskih vrednot. To je pot  zlasti za NSi: torej ne proč od krščanskih vrednot v brezbarvno sredino. To pa nikakor ne pomeni odpovedi zmernosti, umirjenosti, odprtosti za dialog – v tem smislu je sredinskost zaželena in potrebna. Če ljudske / krščansko demokratske stranke v Evropi ne bodo zmogle tega koraka, bodo postopoma odprle prostor bodisi za levičarski totalitarizem ali pa za pravo kulturno vojno, v kateri pa bosta zmagovalca psevdokrščanski ruski ali celo še bolj tuj kitajski avtoritarni model globalne nadvlade.

Francoski filozof in katoliški teolog Jean-Luc Marion v knjigi Kratka apologija za katoliški trenutek (A Brief Apology for a Catholic Moment, University of Chicago Press, 2021) – v nasprotju z občutkom, ki preveva katoličane na Zahodu in tudi pri nas – trdi, da še ni bilo bolj perspektivnega trenutka za katoličane, kot je sedanji; prav (francoski) katoličani naj bi bili najbolje usposobljeni in opremljeni za rešitev vprašanj francoske družbe in, po analogiji, Zahoda. Tudi Slovenije?

Marion najprej ugotavlja, da katoličani v Franciji že predstavljajo manjšino, a največjo (in isto bi lahko rekli tudi za stanje pri nas). V Franciji (in spet tudi pri nas) sicer to največjo manjšino poskušajo potisniti v zasebno sfero; toda prav ta poskus, tako Marion, potrjuje, da katolištvo dejansko zavzema tudi javno sfero (o čemer za Slovenijo sicer nisem prepričan).

Zahod ni v produktivni krizi, ampak v razkroju

Avtor dalje trdi, da Zahod danes ni v krizi, ampak v razkroju, dekadenci; če bi namreč res bil le v krizi, bi ga ta spodbudila, da se iz nje izkoplje, kar pa se ne zgodi. V razpadanju so sistemi družbe in države, “vsi prerogativi suverenosti”, družba ni več sposobna reforme. Drugače naj bi bilo – naj se sliši na prvi pogled še tako nenavadno – s Cerkvijo; ta naj bi namreč v skladu z geslom Ecclesia semper reformanda in z nalogo, da se stalno priliči Kristusu, bila po svoji naravi primorana, da se odziva na izzive, in je v tem smislu morda “edina institucija v francoski družbi, ki ni v krizi”.

Takšna trditev se nam seveda zdi nadvse nenavadna. A Marion pravi, da je tako le zaradi naše nostalgije, skrite predkoncilske želje po pokristjanjenju družbe, ki pa da je – vsaj v primeru Francije – v zgodovini vodila v nezdrave kompromise z oblastjo. Cerkev ni v krizi oz. je v stalni, a zdravi krizi, ki jo sili, da se znova in znova v različnih situacijah odloča za Kristusa, hkrati pa se stalno zaveda svoje lastne človeške šibkosti in nepopolnosti.

Narodna/državna skupnost je mogoča le v občestvu univerzalnega; v tem naj bi prav katoličani imeli največ izkušenj.

Pot moči torej ni prava pot za Cerkev. Pač pa se Marion zavzema za uveljavitev katoliške univerzalnosti. S tem izrazom misli na to, kar je človeštvu skupnega in kar presega razlike in razhajanja med posameznimi družbenimi skupinami; vse, kar presega to, kar ogroža enotnost nacije. Narodna/državna skupnost je, tako Marion, mogoča le na občestvu univerzalnega, in v tem naj bi prav katoličani imeli največ izkušenj.

Katoličani naj bi torej imeli potencial za preobrazbo družbe zato, ker je ideja skupnosti oz. občestva temeljna naši veri, medtem ko država s svojo zakonodajo te skupnosti, “bratstva” (iz gesla francoske države) ne more zagotoviti (zagotovi lahko le svobodo in enakost). Za bratstvo je namreč potreben presežni Oče, ki ga sekularna država ne premore. Samo občestvo lahko, tako Marion, preseže sedanjo krizo predstavniške demokracije, saj le občestvo preprečuje prenašanje ekonomskega načina razmišljanja v območje politike.

Krščanske osnove ločitve Cerkve in države

V knjižici se avtor poglobljeno ukvarja tudi z ločitvijo Cerkve od države, posebej na primeru francoskega koncepta laične države. Marion poudarja, da je dejanski naziv predmetnega zakona iz leta 1905 Zakon o ločitvi Cerkve in države, ter spominja, da ga je takrat Katoliška cerkev podprla. Kratko predstavi biblične podlage za to ločitev in opozori, da predstavlja Konstantinov prevzem krščanstva začetek težav, saj je svetni vladar želel s tem prevzeti tudi duhovno oblast, medtem ko so si kristjani v rimskem imperiju ločitev vere od države želeli zato, da bi jih ta odvezovala od darovanja poganskim bogovom. Ta ločitev namreč preprečuje, da bi vladarji svojo posvetno moč prikazovali na božanski način, kar so si želeli tudi ateistični totalitarni vladarji 20. stoletja. Zato Marion pravi, da tudi verska svoboda izhaja prav iz ločitve Cerkve od države.

Ločitve se je uveljavila – tako Marion – le v tradicionalno krščanskih, natančneje katoliških deželah, ne pozna pa je islam. Zato je za Mariona ključno vprašanje v Franciji danes, ali je islam sposoben logike te ločitve. Pri tem poudari, da lahko na to dajo odgovor le muslimani sami; muslimani sami morajo odgovoriti na vprašanja, na katera je krščanstvo že odgovorilo: poskrbeti za historično-filološko kritiko svetih besedil in njihovo interpretacijo, razčistiti vprašanja o naravi duhovne avtoritete in politične oblasti v pluralni družbi, vprašanja glede spolnih razlik ter odnosa do tujca in neverujočega.

Militantni zagovorniki laične države svojo ost po nepotrebnem uperjajo v katolištvo, ki je svojo nalogo glede ločitve Cerkve in države že opravilo, ni pa je še islam.

Marion ob tem ugotavlja, da militantni zagovorniki laične države svojo ost po nepotrebnem uperjajo v katolištvo, ki je svojo nalogo glede tega že opravilo. Ponekod gre agresivni sekularizem tako daleč, da želi iz laičnosti narediti nekakšno civilno religijo, “kot prvi monoteizem brez Boga”. Toda Marion meni, da bi bilo bolje, če bi država prepoznala religije kot svoje zaveznike v preobrazbi družbe in izhodu iz krize.

Politični konsenz povojne Evrope je bil koristen za razvoj človeku najprijaznejše družbe na svetu, hkrati pa je vodil k naraščajoči konvergenci socialnodemokratskih, liberalnih in krščanskodemokratskih strank do te mere, da je danes volivcu in političnim strankam v Evropi težko povedati, v čem se te stranke pravzaprav razlikujejo. Zato se volivci zatekajo k skrajnostim na levi in desni. V tem in njihovi nemoči, da bi rešile aktualne probleme zahodnih družb, vidim razkroj evropske politike, o kateri govori Marion.

Kaj nam to pove za slovensko politiko?

V Sloveniji je opisani trend teže razbrati, saj delitve med strankami ne potekajo po socio-ekonomskih ločnicah, ampak so odraz podaljškov delitev iz državljanske vojne. Pojav radikalne Levice je bolj rezultat odsotnosti vodilne stranke na levici ter leve dominacije v civilni družbi (zlasti v Ljubljani, kjer je skoncentrirana intelektualna in zlasti uradniška elita) kot pa preveč sredinskih odklonov na tem političnem polu.

NSi ne more postati sredinska v ideološkem smislu, ne da bi se pri tem odpovedala svoji krščanskosti, saj bi jo to stalo njenih jedrnih volivcev; pa tudi potenciala, ki ga ima v krščanski identiteti.

Na desni do pojava radikalne stranke ni prišlo, deloma zaradi zasuka SDS v desno od NSi deloma ker volilnega bazena za to pri nas skorajda ni. Hkrati pa NSi zanaša v sredino. S tem mislim na strankino občasno neposrečeno poudarjanje sredinskosti (ravnanja in izjav njene evropske poslanke sploh ne omenjam, ker gre pri tem za drug problem). Stranka je namreč sredinska po svojem ravnanju, ne po deklariranju za takšno, in to NSi – v smislu umirjenih stališč – zagotovo je. Ne more pa postati sredinska v ideološkem smislu, ne da bi se pri tem odpovedala svoji krščanskosti, saj bi jo to stalo njenih jedrnih volivcev in tudi potenciala, ki ga v krščanski identiteti (lahko) ima. Evropska država potrebuje sodobno krščanskodemokratsko stranko.

Pot za evropsko krščansko demokracijo

V celotni Evropski ljudski stranki bo zato zelo hitro potreben razmislek, kako naprej, da glasovi ne bi več odhajali h konzervativcem in nacionalistom. Ta naloga, kakor bi lahko razumeli Marionovo razmišljanje, pa vendarle ni tako brezupna, četudi bo vsaj nekaj časa (zagotovo bo tako v Sloveniji) to pomenilo, da bodo te stranke manjšinske, nišne, ne večinske, kot so bile v zahodni Evropi v drugi polovici prejšnjega stoletja. Veča se namreč število ljudi, ki prisegajo na vrednote klasičnega liberalizma in/ali krščanskega personalizma, če drugega ne zato, ker je svet teh vrednot bolj pregleden in bolj razumljiv, bolj univerzalen.

Mnogi se bojijo, da bo njih same ali njihove starše t. i. progresivni razvoj silil v evtanazijo, in želijo, da politika pač nekje postavi mejo. Prav tako bi želeli postaviti mejo pohodu teorije spola, četudi sprejemajo istospolno usmerjene in njihove zveze. Veča se tudi število ljudi, ki jih je strah, da bo skrajna politična korektnost vodila do omejevanja svobode izražanja in svobode (ugovora) vesti, kar se na Zahodu že dogaja. Želijo si stranko, ki bi to preprečila z zdravim razumom in hkrati z odprtostjo ter zaščitila versko svobodo, ki je prav tako na udaru.

Ne proč od krščanskih vrednot v brezbarvno sredino je pot za NSi

Pri nas se lahko po izkušnji proticovidnih protestov ter besednjaka Levice upravičeno bojimo tudi političnega nasilja in si torej želimo stranko, ki bi temu rekla ‘Ne’. Tudi migracije kličejo po uveljavitvi evropskih vrednot: torej potrebujemo stranke, ki bodo na civiliziran in human, tudi krščanski, pa vendar odločen način migracije pogojevale s poglobljeno integracijo, z resničnim ponotranjenjem vrednot in s pozitivno promocijo evropskega načina življenja, ki izhaja iz humanizma in krščanstva.

Naloga za evropske ljudske stranke, da preprečijo odhod glasov h konzervativcem in nacionalistom, nikakor ni brezupna, četudi bo, vsaj na kratek rok, to pomenilo, da bodo krščanskodemokratske stranke manjšinske, nišne.

Torej, v Slovenji in Evropi je prostor za zmerno stranko klasičnih in krščanskih vrednot. Prav ljudske in krščanskodemokratske stranke imajo tu velik potencial, kakor bi lahko razumeli Mariona. To je pot za Evropsko ljudsko stranko, zlasti za NSi: torej ne proč od krščanskih vrednot v brezbarvno sredino. To pa nikakor ne pomeni odpovedi zmernosti, umirjenosti, odprtosti za dialog – v tem smislu je sredinskost zaželena in potrebna. Če ljudske/krščanskodemokratske stranke v Evropi ne bodo zmogle tega koraka, bodo postopoma odprle prostor bodisi za levičarski totalitarizem ali pa za pravo kulturno vojno, v kateri pa bosta zmagovalca psevdokrščanski ruski ali celo še bolj tuj kitajski avtoritarni model globalne nadvlade.

8 KOMENTARJI

  1. Komentar je zanimiv, odpira pa nekaj vprašanj:
    1. Nedvomno NSi izhaja iz krščansko-demokratskih korenin bivše SKD. Le-te so bile kljub takratnemu relativno liberalnemu ekonomskemu programu SKD tudi socialno konservativne. Od začetka devetdesetih je sicer preteklo mnogo vode, generacije so se zamenjale in volivci NSi so v veliki meri drugačni od volivcev SKD-ja, toda kontinuiteta je tu. Smer je prava, poudarki pa se morajo razvijati organsko: pred leti je NSi tako preveč hvalila svoj bojda najboljši liberalni program in se razglašala za liberalno sredino. To je sprožilo veliko posmeha, ker je izpadlo, da se stranka za vso ceno želi prikazati kot nekaj, kar ni.
    2. Vprašanje pozicije katolikov v družbi pa je drugo (in ključno) vprašanje. Primerjava s Francijo je zanimiva ravno zato, ker v se v laicizirani in vedno bolj napeti francoski družbi katoliki preizprašujejo, ali bi morali vseeno poiskati načine, kako živeti bolj resno katoliško življenje. V Franciji (tudi zaradi zgodovine) verniki katolištva niso pripravljeni kar tako utopiti v univerzalizmu kot v npr. Nemčiji.
    Sam menim, da je potrebno na demokratičnem, konservativnem polu vero in politiko ločiti (ne sicer tako kot hočejo to levičarji). Tudi predvsem zato, ker je Cerkev na Slovenskem v veliki krizi in je dober rezultat NSi-ja (ali SDS) ne bo rešil. Še več, pogosto se preko premlevanja raznih krščanskodemokratskih programov (namenoma?) pozablja na izjemno slabo (!) dogmatično-pastoralno-liturgično stanje na Slovenskem. Stanje duha med katoliki je namreč porazno do te mere, da v katolištvu ne vidijo več Resnice, ne vidijo prave vere ampak samo eno bežno kulturno izročilo babice, ki ga lahko že naslednja generacija zavrne. Zato so slovenski katoliki tudi povzeli sicer levo sekularno slovensko stališče, da je Cerkev slaba, še posebej predkoncilska. Ta navezava na nekakšne travme o strogih župn’kih je vodila v to, da je potrebno manj govoriti o dogmi, grehu, in bolj o odnosih in kako ‘je Jezus vedno bil usmiljen’ in ‘nikoli ni bil težak in moralist, kakršna je Cerkev’. To stanje pa s svojim v liberalno-katolištvo drsečim povprečnim vernikom, na koncu onemogoča ravno tako željene krščanskodemokratične in ostale politične preboje.
    Ali prihaja katoliški trenutek? Odgovor je jasen – NE. Vzrok ni morabitno napačno pozicionranje NSi-ja, vzrok je nenaslavljanje problemov v Cerkvi na Slovenskem, ki jih tudi politična šminka in to če je škof na proslavi v prvi vrsti, ne bosta rešila.

    • Pravite, da je “stanje duha med katoliki na Slovenskem porazno do te mere, da ne vidijo več Resnice, ne vidijo prave vere, ampak samo bežno kulturno izročilo”…
      Od kod vam pooblastilo za uporabo “veličastne-oz. žaljive množine” in kdo vam je dal pravico do sodbe in obsojanja Cerkve na Slovenskem? Vidite v srca? Jaz še vidim polne Cerkve (in internetne strani,če hočete)polne ljudi, ki z veseljem poslušajo Besedo in in s hvaležnostjo sprejemajo vse zakramente in obilne sadove dobrih del. A zgolj številke ne povedo dovolj.
      Znotraj Cerkvene skupnosti probleme konkretno rešujemo, četudi podrobnosti o tem ne najdete na RTV,Popu ali v Delu in v Slovenskih novicah.
      Če se bo pa nadškof jutri na državni proslavi, na katero je bil povabljen, za vsako ceno hotel postaviti v zadnjo vrsto, to ne bo rešilo ne vas ne koga drugega.
      Kajti: Kristusova Cerkev in svetno cesarstvo-ali politika, če hočete STA ločena že od začetka Kristusovega oznanjanja Evangelija. A to ne pomeni nreprehodnega zidu: Kristus je obiskoval in tudi zdaj obiskuje tako reveže kot oblastnike. V resnici tudi danes najprej On prihaja k VSEM nam prvi, šele na to se kdo od nas sploh lahko napoti mi za Njim.
      Strinjam se pa z Marionom, da je Cerkev v krizi oz. na križu je, skupaj z Gospodom in dokler bo tam, nam ni treba skrbeti. Kljub stalnemu umiranju bo s Kristusom tudi vsta(ja)la. Ali z drugimi besedami: kar zadeva ugovor vesti, je na potezi vsak posameznik izmed nas sam-tudi za ceno nekaterih ali mnogih odpovedi in včasih celo mučeništva. Verujem, da v resnici ni in ne bo ostal sam.

      • baubau – verjamem, da ste optimist. Razumem vas, lepo je biti optimist. Sicer verujemo, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, toda to ne pomeni, da bo Cerkev preživela v vseh regijah. V Severni Afriki je npr. ni več. V Evropi dandanašnji močno peša in medtem ko se, kot je lepo opisal članek, v nekaterih državah kot je Francija verniki resno borijo za Cerkev in njeno prihodnost, nekatere evropske države kot je Slovenija do krize Cerkve pristopajo nonšalantno ali pa je še huje sploh ne vidijo.
        Opažam, da je v Cerkvi na Slovenskem o krizi prepovedano govoriti, saj se na številnih (katoliških!) portalih ta tematika v štartu zapre. Bodisi s strani duhovščine bodisi s strani laikov. Tudi, če se kot izhodišče vzame vsakoletno statistično poročilo Cerkve na Slovenskem o katerem se ne sme napisati nič kritičnega, prav nasprotno, verjeti moramo, da trenutna situacija vodi v t.i. novo pomlad sinode o sinodalnosti na Slovenskem. Obenem je ta t.i. “vključujoča” in “razumevajoča” sinodalna “Cerkev odnosov” do tistih, ki smo ‘glas vpijočega v puščavi’ agresivno kritična.
        V zameno so nam ponujena politična razmišljanja o krščanski demokraciji, NSi-ju ter SDS-u in ostalih pomladnikih. Toda realnost leta 2022 ter teoretiziranje v kleriško-laičnih elitnih krogih Cerkve na Slovenskem bi si težko bila bolj vsaksebi. Vprašajmo se, komu sta takšno mižanje in tiščanje glave v pesek v interesu?

        • Kristusov učenec ni ne optimist ne pesimist, temveč zgolj realist: budnost in čuječnost sta njegovi stalni spremljevalki. Ker ju uporabljam, vem, da mi v Cerkvi ne oznanjajo “političnih razmišljanj”, temveč izključno Kristusov Evangelij!
          Če pa odrekate vernikom pravico, da se politično(aktivno ali pasivno) angažirajo zunaj liturgije, pa to pomeni samo, da hočete verne državljane izključiti iz politike in javnega življenja, tako kot je jih hotel komunizem.

          • Nimam pojma, zakaj bi Matevžu Sedej odrekali upravicenost razprave o prihodnosti krščanske ali krscanskodemokratske politike v Sloveniji, ne da bi se pri tem osredotočal na dokaj drugo temo, namreč stanje v Katoliški cerkvi in koliko ta uspe oz ne uspe nagovarjati današnjega človeka. Eno in drugo je upravičena tema in obenem politika in vera nista ista tema.

            Kar se teme Cerkve tiče, se strinjam z baubauom. Z neodmerjenim črnim slikanjem in defetisticno kritiko ne bo izšlo nic dobrega. Nalezljivo navdušenje je tisto, kar lahko povleče, ne jamranja.

            Številke verske pripadnosti grejo danes navzdol. A je to kaj čudnega? V kakšnem okolju pa danes odrascajo mlade generacije, bombardirane vsak trenutek s stvarmi, ki igrajo na vse človeške čute in ustvarjanje plehkega ugodja, ki so v direktni opreki z vrednotami krščanske vere in pomenijo njihovo nespoštovanje in skrunitev. Vztrajanje v krščanstvu pocasi postaja ne stvar poguma, ampak herojstva in velike samoodpovedi. Vera je v zapadnem degeneriranem potrosnistvu, torej tudi v Sloveniji, v upadu ne zaradi, ampak kljub ogromnem pozitivnemu naporu preostalega duhovništva, vodstvu skofov in papeža. Ti si zaslužijo roke podpore katoliskega laistva in ne navelicanega kritikastrstva.

  2. V svetu se uveljavlja agenda, ki ni ne leva ne desna: teorija spola, multikulti, splav, evtanazija, itd. Najbolj preprosto je se temu prilagoditi s tem, da ohraniš neke svoje nianse. Za ohranitev neke svoje desne samobitnosti pa je treba nekaj več: primena osebnost, trdna strokovna izobrazba, jasnost in odločnost načel… Žal tega ne vidim na našem političnem prostoru.

  3. Kaj je prav?
    Nazadnje se je NSI prestavljala z vsem mogočim pompom v levo od sredine…Bog pomaga tistemu, ki je to
    slačenje skapiral, jaz ga nisem. Pravzaprav sem ga, če sem poslušal ludmilo in si rekel, da se ji je res do kraja zakuhalo pod kapo in je pri tem tudi ostalo – skrbelo pa me je kaj ima v betici Peterle v tistem obdobju.
    Zdaj je to mimo, Peterle me ne skrbi ,mimo je tudi kokodajsanje ludmile v Večerov mikrofon – zanimivo pa je to kaj so ji dodelili za eno rdečo prižnico v Mariboru – očitno je nekaj zalege ostalo še iz časov rdečega škofovanja priznanega aktivista in družbenopolitikantskega socialista, pozabil sem njegovo ime…no, kako pa bo NSI postala krščanska, dokler bo kot je – ne razumem in ne poznam stvari – je pa drugo vprašanje.
    Je pa avtor dobro zastavil vpraševanje, krščansko stranko je treba naredit, to je bistvo.
    S posadko, ki je v mikrofone govorila, da so ji všeč krščanske vrednote, nič pa o tem kaj bo počela z Zapovedmi krščanskega bivanja bo to sila težko. Z vodstvom, ki je dovolilo pokop krščanskih borcev za krščanske vrednote iz Hude jame na Dežmanovo pokopno polje poleg zločinskih Ustašev, bo tudi sporno, saj so s tem dejanjem dokazali natanko to kaj in koliko kapirajo zadeve, da jih zaobidejo, spregledajo in potlačijo v polje neobčutenega, da se ni treba z njimi soočiti in jih sprejeti take kot so. Nategovati Resnico je
    hudo žolto spolzka stvar, ki se bo vrnila kot se vrne bumerang. V svojem zakonu, pravijo, da je njihova zasluga in umetnina, seveda, so komisarsko partijske mučilnice in morišča poimenovali z všečnimi prikritimi grobišči, ki tako lepo zvenijo, da izgledajo kot nedolžna misteriozna stvarčica iz pravljic Prestolov.
    Takih v meglo zavitih in v svinjske bisere vloženih Judeževih zadev Sveto pismo ne vsebuje niti za vzorec, torej od kje so jih vzeli, če bi naj bili krščanska stranka Slovenije?
    Države na temeljih resničnega krščanstva se ne da zgraditi, če ne pozna, ne upošteva, ne spoštuje in ne gradi iz temeljev, ki že dolgo stojijo in so de facto vsebine fantastičnega časa sv.Hieronima in do Mavra Orbinija , ki vse to fenomenalno opisuje, slovenstvo, kraljestvo Slovencev, ki jih kar nočemo in nočemo poznate, še manj priznati. Gremo naprej iščoč pozabljene in zatajene temelje do svetih Slovencev, do Albina Koroškega, sv.Aleš Benigarja, sv.Eme Krške in do sv.Liharde Kamenske, do vseh slovenskih blaženih in do, absolutno, do vseh slovenskih mučencev, ki jih uradniška RKC šteje komaj 64, mi ovce pa jih vidimo na tisoče, ki so umrli mučeniške smrti do konca zvesti svojemu Bogu, ki so jih nekatere, opisane veljave tu zgoraj, zametali v črnih plastižnih žakljih…na pozabljeno in na zaničevano pokopno polje pod Maribor, kamor užaljeni in še vedno trpeči svojci v svoji onemelosti, frapantnem začudenju in tudi v otopeli jezi sploh ne gredo prižgati svojih lučk, ker so jih jim ubili že drugič in jih odpeljali še 150 kilometrov bolj proč od njih…in to nikogar ne gane.
    Ja bomo imeli spet krščansko stranko.Morda ne bo treba dolgo čakat. Imeli jo bomo v katakombah.Imeli bomo tako, ki bo ponosna in neizprosna, nepodkupljiva in Bogaboječa, odporno bojevita kot Eseni z Masade pri Mrtvem morju.
    Bog z nami!

  4. Podpiram prizadevanja, da je NSI nosilec ravnovesja materialnih in duhovnih vrednot, kar pomeni, da ne bo poudarjala le materialne cilje razvoja kot liberalna stranka, ampak istočasno tudi duhovno vrednotne cilje: resnicoljubje, pravičnost, poštenost, solidarnost in odgovornost, ki so svetopisemske vrednote.

Comments are closed.