Nož v hrbet slovenskim vojakom

0
282

Če pohitite lahko podpišete preko spletne Mladine peticijo “Ukinimo vojsko!” . Podpisali so jo, tako kot Deklaracijo za mir leta 1991 številni  družbenopolitični delavci. Peticija se zavzema za temeljito preoblikovanje vojske, a ni se moč znebiti vtisa, da se le poslužuje starega recepta: Ko novih političnih idej, se je najlažje zateči k pacifizmu in demilitarizaciji.

Da projekt ni kaj več kot poza in poskus ideološke homogenizacije nominalne slovenske levice je moč sklepati iz nekonsistentnosti predlogov peticije. Za zgled izpolnjevanja zavez zvezi NATO dajejo predlagatelji peticije Islandijo in njeno enoto za mednarodne intervencije, ki deluje v okviru islandskega zunanjega ministrstva. Ta zgled ni uresničljiv, saj Islandiji z mednarodno pogodbo jamčijo varnost ZDA, ki so do leta 2006 na otoku imele letalsko bazo. Prav tako na Islandiji ne razmišljajo o izstopu iz zveze NATO kot to predlaga peta točka peticije, ki pravi: “5. večino vojaške opreme bi prodali, razmišljati pa bi kazalo tudi o smiselnosti članstva Slovenije v Natu. Namen predloga je preusmeritev denarja v socialne projekte in ne zmanjšanje proračunskih sredstev.” Predlog je dovolj neoperativen, da bodo politične izpostave podpisnikov peticije v državnem zboru in vladi lahko še dolgo razmišljale.

Kolektivistični duh peticije pa se lepo pokaže v predlogu, kaj narediti s 5000 odvečnimi vojaki. Ti naj bi se, tako peticija, prekvalificirali  “po načelih mirovne in socialne politike (!?), del vojakov bi prekvalificirali v socialne delavce, ki skrbijo za starostnike, del pa v civilno zaščito”. Fantje in dekleta, ki so se odločili za poklic vojaka, bi postali socialni delavci, negovalci in uslužbenci civilne zaščite. Upam, da za uresničevanje tega predloga niso predvidena prevzgojna taborišča za odvečne pripadnike slovenske vojske. Ali sploh obstoja potreba po tolikšni delovni sili na omenjenih področjih, je za ukinjevalce vojske drugotnega pomena.

Prav učinek peticije in klima, ki jo le ta sproža, na slovenske vojake, tudi tiste, ki služijo v Afganistanu, nas lahko skrbi.  Ministrica za obrambo medlo oporeka peticiji češ, da gre za “politične interese”, predsednik Vlade še ni utegnil zavrniti predlogov peticije, a gotovo si bo vzel čas za razmislek. Kdo se bo v takem vzdušju še odločil za poklic vojaka in kako se počutijo fantje in dekleta v Afganistanu, ko prebirajo te nebuloze?

Prav bi bilo, da intelektualcem podpisanim pod peticijo in slovenski javnosti nekdo pove, da je vojska tako kot vsaka številčnejša organizacija občutljiv sistem, ki je lahko učinkovit le, če deluje v okviru času primernih tehnoloških in organizacijskih standardov. Trenutno smo člani NATO, ki definira, kaj so ti standardi in ki edini dolgoročno zagotavlja varnost tudi državam, ki  za obrambo zagotavljajo manj kot 2% BDP.  Lahko zamenjamo referenčni okvir in si izmislimo novega, a začeti bo potrebno pri izstopu iz severno atlantskega zavezništva. Dokler s strani podpisnikov peticije ni takih predlogov in zahtev, ki bi bile pogojevane z volilno podporo, je vse skupaj le predstava za javnost.

Prijava

Za komentiranje se prijavite