Česa si želim v prihajajočem letu?
Dostikrat se zvečer, ko sparkiram svoj mali avto pred svojo malo kmečko hišo v svoji mali provinci, utrujen od iztekajočega dneva, od življenja nasploh ter, neredko, od samega sebe, zazrem v jasno, zvezdnato nebo in rečem: »Pa kaj je vse to v primerjavi z večnostjo?!«
In ta stavek me pomirja.
Ta stavek zmanjšuje pomembnost dneva, dogodkov, pa tudi mojo osebno pomembnost, ki si jo v svojem moškem, igralskem in siceršnjem napuhu pripisujem.
Vsakodnevna vznemirjenja so s to mislijo zgolj muhe enodnevnice, ne več kot gomazenje, ki prileze izpod kamna. Ta misel menja prioritete v mojem življenju in vzpostavlja hierarhijo!
Kaj je to v primerjavi z večnostjo!
A pri nas v provinci še vidimo nebo. In zvezde. Še smo deležni te milosti, ki je mnogim pomembnim krajem naše deželice odvzeta.
Vse prevečkrat je megleno.
In zamegljeno.
Nejasno!
In če človek ne vidi neba, potem običajno tudi ne vidi večnosti. Ali pa je noče videti. Je ne spozna. In je noče spoznati. In če se človek odreče večnosti, potem vsakodnevna vznemirjenja pridobivajo na pomembnosti. In če tisto gomazenje pod kamnom postane pomembno, potem muhe enodnevnice postanejo ptiči feniksi in rajske ptice!
In čeprav se je tak človek večnosti odrekel, ker naj bi bila zgolj pravljica, postane njegovo življenje pravljično.
Neresnično!
In prav silvesterski večer je primeren, da se človek zazre v zvezde. In si kaj zaželi.
Jaz si želim manj megle. In več jasnega neba. Da se bom zavedal svoje (ne)pomembnosti. Prioritet. In življenjske hierarhije. Življenja sploh!
Če pa boste namesto v nebo, pregloboko in predolgo gledali v kozarec, se vam zna zgoditi, da bodo edine zvezde, ki jih boste ta dan (in to leto) gledali, zgolj odsev. Pravljica in neresnica.
Vse dobro!
Foto: Bolko
