Novoletne obljube

Ko sem se na silvesterski večer, po opravljeni službi, odpravil proti domu, se mi je čisto nehote in sama od sebe zarisala in prikazala moja pot v prihajajočem letu.

Medtem, ko je množica ljudi drla proti centru mesta, da bi ob hrupu glasbe in ognjemeta vstopila v novo leto, sem se sam napotil v nasprotno smer: proti domu. No, da ne bo nesporazuma: vsak naj si osmisli in omisli praznike po svoji meri in okusu. Kljub temu, da imam o tem svoje mnenje, nikomur ne oporekam pravice, da praznuje kot sam želi. Tako kot so naši krščanski predniki pred dva tisoč leti tedanjim »poganom« ukradli njihove svetke, jih preoblekli in jih »zlepa ali zgrda«, resno ali zgolj pod politično krinko evangelizacije začeli ponujati in vsiljevati bližnji in daljni okolici, tako so si novodobni potomci »poganov« vzeli nazaj kar jim je bilo s silo vzeto in so nam, kristjanom, odvzeli svetke, jih poimenovali praznike in jih obesili v izložbo. Žalostna resnica je, da mnogi, ki se imajo za kristjane, pri tem z veseljem sodelujejo. A ko sem se tako, proti toku, prebijal navzgor po Čopovi, in sem bil nekajkrat krepko obsunjen s komolci rajajoče raje, me je pač obšla ta melanholična misel o moji drugačnosti. In nehote sem začel delati seznam novoletnih obljub:

-Da bom še naprej hodil »proti toku«! A nikakor ne le zato, da bi bil drugačen, temveč, da bom ostajal zvest sebi. In če bom zvest sebi, bom tudi zvest Bogu! Kar pa seveda ne pomeni, da se imam za Boga, ali da sem sam sebi Bog, temveč, da sem z Bogom eno! In to je že naslednja obljuba:

-Da se bom trudil biti eno z Bogom. Da bom po-božen. Kar pa seveda pomeni, da bom zvest Cerkvi! In že vidim kako se preliva besedna gnojnica po forumih in komentarjih. In smo takoj pri naslednji obljubi:

-Da se ne bom odzival na komentarje in neutemeljene kritike, pa če bom še tako na pol ali narobe razumljen. To, da ljudje ne dojamejo kaj želim povedati, ker pač razberejo samo tisto kar sami želijo razbrati, ni zadosten razlog, da bi se spustil v pojasnjevanje tega, kar bi moralo biti jasno. Ker, če ni, pač nikoli ne bo. Škoda besed. In smo pri naslednji obljubi:

-Da bom pazil na besede. Ker jih je res škoda. Izgovorjena se, kot nas pouči že pregovor, več ne povrne, zapisana pa se še dolga leta valja po spletnih straneh. Predvsem pa bom pazil na Besedo. Ki je bila v začetku. In pri Kom je bila in Kdo je bila mi ni treba posebej poudarjati. In se bom trudil, da bom dosleden. Sploh pri citiranju. In ko bom omenjal odlomek o grehu in kamnu, ga bom citiral do konca, kjer je zapisano tudi: »Pojdi in ne greši več!«, da mi ne bo kdo očital, da kaj trgam iz konteksta. Čeprav nisem samozvan, ampak krščen kristjan!

In med vsem tem »obljubljanjem« sem bil s svojim avtom že na pol poti do moje ljube Koroške Bele… Tam nekje pri Kranju sem si priznal, da sem se v tretji obljubi že pregrešil čez drugo in nato v četrti še bolj čez prvo… Nekje pri Radovljici sem vse obljube poslal k tistemu, čigar največja zmaga je, da še mnogi kristjani pravijo, da ga sploh ni… Na Potokih sem utihnil… In ko smo opolnoči nazdravili z družino, sem si zaželel, in to želim tudi vsem vam: Naj bo srečno, naj bo zdravo, naj bo blagoslovljeno… Predvsem pa: Naj bo novo!

Foto: Sxc