Novogoričani in “Stara” Gorica

1
Foto: Wikipedija.
Foto: Wikipedija.

Socialna omrežja so, kot vemo, velika izguba časa. Izgovarjamo se, da smo na njih zaradi mnogih pozitivnih vidikov, kot so reden stik s prijatelji in znanci, s katerimi nas sicer ločuje mnogo kilometrov ali prezapolnjen urnik, ali pa izbor zanimivih člankov ali sestavkov, do katerih se ne bi znali sami dokopati, ali pa – ob pomanjkanju boljših platform – celo možnost informiranja o dogodkih in aktivnosti v našem okolju. Žal pa se zdi, da več kot si delimo raznorazne informacije po teh omrežjih, manj knjig preberemo in bolj prazne so ulice in galerije. Mnogokrat se nam zdi, da smo naredili nekaj za naš kraj, za razvoj kulture ali spodbujanje solidarnosti že s tem, ko smo kakšno povezavo delili ali jo všečkali.

Vendar nam socialna omrežja nudijo nekaj, kar pred njimi ni bilo možno: možnost hitrega in praktičnega samoorganiziranja ter (žal kdaj preveč detajlni) vpogled v razmišljanje posameznikov, s katerimi navadno ne delimo istih krogov občevanja. No, na preseku omenjenih dveh se je rodilo moje tokratno razmišljanje.

Facebook, to največje in najvplivnejše socialno omrežje, ima poleg mnogih skupin, kjer si ljudje delijo slike mačk ali patetičnih rekov, tudi nekaj izredno praktičnih skupin. Ena izmed teh je gotovo skupina, v kateri ljudje na določeni relaciji ponujajo prevoz s svojim avtomobilom. Tako se je pred kakšnim dobrim tednom na skupini “N. Gorica – Ljubljana prevozi” s strani enega izmed uporabnikov, ki živi na zahodni strani državne meje, pojavilo vabilo k novoustanovljeni skupini “Gorica (ITA) – Ljubljana prevozi”. Ker takšne skupine lahko optimalno delujejo zgolj, če je v njih aktivnih čim več prebivalcev iz določenega prostora, so takšne podvojitve povsem nepraktične. Če se je zdelo, da stran ima rajši eno mesto, bi lahko s kakšnim kompromisnim popravkom (npr. da bi besedo “Nova” dali v oklepaj) to z lahkoto uredili. V takšnem primeru bi sama pragmatika, kjer prebivalci obeh z mejo ločenih mest vodijo skupni projekt, se med seboj spoznavajo in pomagajo, lahko razreševala tisto, kar država in občine ne zmorejo, ne znajo ali nočejo.

Vendar je zadeva imela neke druge – lahko bi dejali prestižne – poudarke, ki s pragmatiko nimajo nikakršne zveze. Vabilo k novoustanovljeni skupini je bilo namreč pospremljeno z zapisom, da je to skupina za prevoz iz “prave Gorice”, in s komentarjem, da Nova Gorica pač ni Gorica, kot tudi Porto Marghera pač niso Benetke.

Takšen pogled, ki ga deli mnogo slovenskih prebivalcev Gorice, je mogoče razumljiv, vendar izredno omejevalen in žal nepravilen, saj ne zmore uzreti prave dinamike tega prostora od začetka dvajsetega stoletja do danes.
Potrebno je najprej poudariti, da Nova Gorica ni Porto Marghera. Nova Gorica ni nastala iz prenatrpanosti Gorice in želje po vzpostavitvi industrijskega in delavskega mesta. Ravno tako ni nastala, kot npr. Nowa Huta, v želji po vzpostavitvi socialistične delavske utopije, ki bo ustrezno odgovarjala izobraženemu, meščanskemu in konservativnemu Krakovu. To je sicer bila socialistična legitimacija, ki pa je nastala post festum za potrebe upravičenja ustanovitve in financiranja tega projekta.

Kot je Andrej Malnič že leta 1988 poudaril v svojem članku “Dula vas?… A Gorizza”, (članku, ki je v počastitev njegove prezgodnje smrti bil ponovno objavljen leta 2013 v 12. številki revije Razpotja) se ideja o gradnji Nove Gorice rodi iz želje po prelevitvi poraza v novo zmago. V tem smislu poraz ni le izguba nekega ozemlja, ampak izguba slovenskosti Gorice oz. natančneje Gorice kot pomembnega slovenskega kulturnega, izobraževalnega in gospodarskega centra. Gradnja “naše” (tj. slovenske) Gorice zato dobi svoj trenutek v povojnem času, vendar kot posledica nezmožnosti vzpostavitve “naše” Gorice v že obstoječem mestu – ideja, ki (po Malniču) korenini že vse od formiranja slovenske nacionalne zavesti. V tem ključu bi lahko brali tudi Ravnikarjevo urbanistično zasnovo. Le ena ulica zelo nedvoumno krši zasnovo pravokotnih ulic in cest. Edina diagonalna ulica v načrtu se povezuje s Škabrijelovo na drugi strani meje. Ta ulica pa je vodila na pokopališče, kjer je med drugimi bil pokopan tudi Fran Erjavec, po katerem je nova ulica dobila tudi ime. Pokopališče, kraj smrti, se spremeni v novo mesto, novo upanje, kraj življenja. Še več, ravno ta ulična povezava označuje kontinuiteto med novim in starim mestom in posledično kontinuiteto goriškega slovenskega mestnega prebivalstva.

Ta povezanost je bila že od samega začetka vedno razvidna, npr. v imenih podjetij in ustanov v Novi Gorici, kot so Vozila Gorica, Elektro Gorica, SGP Gorica, Goriška knjižnica Franceta Bevka ali celo nogometni klub ND Gorica. Ravno tako so prebivalci tega mesta vedno sebe imenovali za Goričane, svoje mesto pa Gorica. Iz te zavesti izhaja tudi razlikovanje med obema Goricama, torej med novim in starim mestom in posledično med novo in staro Gorico. Izraz Novogoričan je zato pravilen le, če izrazi neko differentio specifico, podobno kot izraz Šišenc označuje Ljubljančana iz določenega predela mesta oz. določene upravne skupnosti.

Na zahodni strani meje poimenovanje Stara Gorica vedno naleti na velik odpor. Vendar če prevrtimo zgodovinsko kolo v današnji čas, v čas združevanja v EU, v schengenskem območju, v EZTS, in jih vsaj za trenutek poskusimo jemati resno, sprevidimo, da je ta odpor popolnoma nepotreben. Tako kot vsaka metropola, tudi goriška, ki je iz ptičje perspektive povsem spojena, ima svoj Neustadt in ima svoj Old Town. V takšnem kontekstu se poimenovanje stara Gorica ne loči mnogo od poimenovanja stara Ljubljana – in nisem še spoznal človeka, ki bi se užalil, če bi mu rekli, da živi v stari Ljubljani.

Seveda pa je takšen pogled možen le, če imamo iskreno in zavestno željo obe mesti, in s tem goriški prostor, nekoč združiti in povrniti v prvotno stanje. Vendar se žal zdi, da proti združevanju ne delujejo le italijanski nacionalisti, temveč mnogokdaj tudi slovensko prebivalstvo Stare Gorice – predvsem na svojo lastno škodo.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

1 komentar

  1. Ko jaz pomislim na svoje mesto, se mi tudi pred očmi pojavi center, to je predvsem Stara Ljubljana okoli Ljubljanice, pa od grada do Tivolija, ne pa Šiška, Stožice, Jarše, Fužine. Zato povsem razumem goriške Slovence, ki ob imenu Gorica pomislijo na zgodovinski predel pod goriškim gradom, na Travnik, ne pa na del zgrajen po vojni pod imenom Nova Gorica. Pa saj zdaj tam ni meje in se bi mesto z lahkoto lahko štelo kot eno. Raje naj pazijo, da ne bi meja spet nastala.

Comments are closed.