Ne oziraje se na to, ali bo naš zunanji minister na koncu postal evropski komisar ali ne, bi se v običajnem svetu vsaka misel na to, da bi na ta pomemben položaj postavili prvaka stranke, ki je na zadnjih volitvah osvojila 1,6 odstotka glasov, skoraj morala zdeti absurdna. Seveda ima ravno izbiranje članov “vlade” Evropske unije nekatere čudne zakonitosti, zaradi katerih je zadeva manj absurdna. Prav komisarska loterija je namreč ena tistih točk, ki najbolj najedajo prepričanje o Evropskem parlamentu kot zares pomembni instituciji, saj je odločanje skoraj povsem v rokah vsakokratnih vlad v posameznih članicah, Parlamentarcem pripada običajno le “čast”, da izbiro nazadnje požegnajo, da bi se bolje počutili, pa lahko za vzorec kakšnega kandidata tudi zavrnejo. Zelo redko seveda kakšnega prvoligaša; verjetno je bil zadnji kapitalni ulov te vrste Italijan Rocco Buttiglione. Še o njegovem prvoligaštvu kaže pravzaprav dvomiti, saj je v tistih težkih predfrančiškovskih časih zagovarjal poglede, ob katerih bi danes na takojšnji harakiri pomislila tudi večina nemškega episkopata.
Slovenska posebnost
Ne glede na takšen evropski okvir zgodba o Cerarju kaže nekatere slovenske posebnosti, mimo katerih ni moč preprosto iti. Lahko rečem, da dokazuje tisto, kar na našem portalu precej vztrajno pišemo že leta. Da pri strankah, ki jih prištevamo k na oblast abonirani opciji, ni mogoče govoriti o resnih političnih združbah v pravem pomenu besede, marveč so zgolj nekakšne priložnostne inkarnacije vseobsegajoče ideje “bloka”, ki so ji scela podrejene. Ob tej predpostavki ima slovenski strankarski sistem resnične ustreznice pravzaprav samo na območju nekdanje Sovjetske zveze, od Rusije do Uzbekistana. Neponovljivi zgodovinski zgled za vsa ta okolja pa so seveda ljudske fronte iz časa pred drugo svetovno vojno in predvsem po njej.
Tudi v Sloveniji lahko opazimo vsaj dve “ljudskofrontni” značilnosti. Na pozitivni strani za posamezne stranke je dejstvo, da razdelitev funkcij in položajev zanje in za njihove člane ni v resnici vezana na dejansko razdelitev glasov. Kot so v rajnki Nemški demokratični republiki blokovski krščanski demokrati vedno imeli zagotovljenih 52 sedežev v parlamentu, je lahko tudi 1,6 odstotka glasov dovolj za prestižno mesto evropskega komisarja, saj “fronta” poskrbi za svoje ude.
Propad, pa se nihče ne čudi
Na drugi strani zaradi opisanega ni izjemno nizka samo navezanost povprečnega volivca na takšno stranko. Stavim, da se danes kakšnih devetdeset odstotkov tistih ljudi, ki so Miru Cerarju leta 2014 pomagali do rekordne volilne zmage, ne spomni (ali “spomni”) več, da so kdaj naredili križec pri SMC. V bistvu niti ne gre za sprenevedanje ali demenco, saj so v resnici glasovali zgolj za to, da bi ostalo v bistvu vse po starem (torej tako, kot je bilo takrat, ko ni bilo nikjer niti SMC niti Cerarja), kar je nekdanji premier izpolnil. Toda zdi se, da je skoraj tako nizka kot navezanost volivcev navezanost članov na posamezne ude “ljudske fronte”. Velika večina jih očitno dovolj hitro dojame (ali vseskozi ve), da gre za projekt za enkratno uporabo ali vsaj brez samostojne vrednosti in pomena.
Ni mi namreč znano, da bi bodisi po volitvah 2018 bodisi po letošnjih volitvah evropskih poslancev prišlo do množičnega nemira v lokalnih odborih SMC, kjer bi razjarjeni člani ali funkcionarji zahtevali, naj se stranka jasneje distancira od Liste Marjana Šarca, ki jo “reže kot salamo”. Po vsem videzu z izjemo zelo redkih entuziastov dobro vedo, da se bo zanje že našlo mesto v kakšnem novem “frontnem” projektu. Podobno kakšnega takšnega brcanja ni bilo ne pri nekdanjem Zaresu ne pri Pozitivni Sloveniji, celo pri nekoč mogočni LDS ne. In iskreno povedano, ne verjamem, da bo do njega prišlo v Listi Marjana Šarca, ko ji bo potekel rok trajanja kot trenutnega sonca naše novodobne “ljudske fronte”. Nekoliko se je vzorcu (doslej) izmaknil le Karl Erjavec, ki je z imidžem političnega posebneža Desus obdržal pri življenju, čeprav bi ga morala plima Pozitivne Slovenije leta 2011 po vseh pravilih odnesti.
Se spomnite tirad, ki jih je pred zdaj že davnimi leti zaradi “rezanja salame” proti Janševi stranki zagnal državni sekretar iz vrst Nove Slovenije? In rane, ki jih je povzročilo dejstvo, da je SDS krščanskim demokratom na neki točki odščipnila več kot pol glasov, se do danes niso zacelile. Ne glede na to, da je verjetno celo večina posledic njene globine negativna, dokazuje slednje vsaj to, da gre pri Janševi in Toninovi stranki za pravi politični združbi iz mesa in krvi, ne zgolj za nekakšno instantno politično lepljenko.
Vsaj na neki točki pa so voditelji slovenskega vladajočega bloka celo presegli ljudskofrontne vzornike iz preteklosti. Na evropskem vzhodu se je nekoč točno vedelo, kdo je prva violina “fronte”. In če je tudi slovenski scenarij po osamosvojitvi najprej tekel v smeri sistema z jasnim hegemonom v podobi LDS, je kasneje prišlo do takšnega zunanjega razsrediščenja, da je vtis “pristnosti” posameznih strank danes veliko večji.
