Novo preganjanje kristjanov

38
274

preganjanjeV zadnjem času se zdi, da je Cerkev vse bolj „na tapeti“ mednarodne, sploh pa slovenske javnosti. Izgubljajo se stare vrednote, s tem pa tudi v marsičem uveljavljeno mesto Cerkve v družbi, prav tako je skopnela njena nedotakljivost. Na plan prihajajo takšne in drugačne neprijetne podrobnosti, vedno znova se oglašajo kritike na račun Cerkve, duhovnikov in vernikov, ne mine teden brez škandala ali proti Cerkvi naperjenega članka … V takšnem položaju se vsak vernik upravičeno vpraša, odkod tolikšno sovraštvo, nastrojenost, prezir.

Na moč udobno se je poigravati z referenco iz zgodnjih časov Cerkve in sebe delati za mučence, druge za idiotske pogane, svojo ustanovo pa za herojsko. A dejansko stanje je na nek način še hujše, ne gre za kakšno intenzivno nasprotovanje, ampak za ignoriranje – za večino populacije Cerkev, vera, obredje (vsaj v krščanskem obnebju) ne predstavlja več česa bistvenega, pač pa obrobnost, eksotiko, margino, obrobje preigravanja, ki ga ni treba vzeti preveč resno, je bolj za zraven, za okras. Zato je na nek način domišljavo govoriti, da je Cerkev v naši ali pa tuji družbi bistveno moteča.  Ljudje so si ustvarili življenje in tudi na svoje religiozne potrebe odgovarjajo prav lepo brez nje in jih to nič ne vznemirja. Doživljajo jo kot preživelo, dinozavrsko tvorbo za manj inteligentne reveže, ki se niso sposobni sami soočiti z izzivom življenja. Zato jih pač najbolj od vsega, kar Cerkev počne, zmoti to, da se želi delati, kot da ima nekakšno ključno družbeno ali zgodovinsko vlogo. Kot da je več kot skupina zanesenjakov, ki ni sposobna naprednega razmišljanja.

Kot takšna tretjerazredna ustanova se je seveda nikomur ne „zdi škoda“ za grešnega kozla družbe. Kot za ostale marginalne skupine (klošarji, kriminalci, priseljenci, ženske) je tudi za Cerkev značilno, da pač pride prav, ko moram nekam stresti svoj bes, jezo in nemoč, pa je ne želim stresti na nekaj ali nekoga, ki mi kaj pomeni. Kar so za povprečnega slovenskega kristjana komunisti, to je za velik delež populacije pač Cerkev. Pa ne kot skupina kristjanov, pač pa organizacija z bolj ali manj pohlepnim curriculumom. Proti kristjanom v glavnem nihče nima nič, razen v navalu objestnega znašanja in lastne praznosti (spletni forumi), pač pa je vedno znova „kriva“ ustanova, ki jo marsikdo obtožuje pohlepnega manipuliranja z ljudmi. Torej predvsem škofje, duhovniki, papež, kardinali. Po svoje takšno družbeno klimo še ojača množičen pojav protiversko nastrojene literature tipa Njegova temna tvar ali Da Vincijeva šifra. Neveren človek težko razume, kako to, da nekateri ljudje pustijo veri, da korenito preoblikuje njihovo življenje. Zato je zanje vsak celibater potencialni spolni sprevrženec („Če bi bilo vse OK z njim, se pač nikoli ne bi odločil za to.“), vsak, ki živi v pokorščini, človek brez hrbtenice, vsak organ hierarhije avtomatično manipulator in absolutist, verska izkušnja hitro psihoterapevtski ali celo psihiatrični material, cerkveno premoženje pa seveda namenjeno le samo sebi, sad pohlepa. Dobro, jasno je, kdor premore nekaj širine (kako pogosto Cerkvi očitajo ozkost!), bo tudi, če ne drugače, iz dobrohotnosti sprejel različnost življenjskega sloga in idej vernega ter skušal z njim v dialogu sobivati. Ampak je že tako, da precej ljudi svoje življenje zastavi precej ozko: služba, družina, denar, izgled, užitek, in jim je zato nekdo, ki ne spada v ta „delokrog“ ne samo tuj, ampak tudi takoj sumljiv. In da se temu posveča kar cela ustanova: gotovo imajo ti ljudje nekaj za bregom! Če že ne celotna skupnost, ki jo marsikdo v svoji oholosti razume kot ovce, ki ne razmišljajo, ampak slepo sledijo nareku „iz Vatikana“, pa vsaj njeni voditelji, funkcionarji, „politiki“. Pri razumevanju cerkvene organizacije se dejansko največkrat zatakne, kar kaže na današnji odnos do oblasti in avtoritete nasploh: „položaj“  pomeni danes za marsikoga, žal, bolj priložnost za osebno okoriščanje in izživljanje svoje ambicije po oblasti kot pa odgovornost (ne samo pred ljudmi, tudi pred Bogom). Pa saj tudi Cerkev na tak pogled ni imuna in nikoli ni bila. Vedno znova se lahko spomnimo na pripoved iz Knige Sodnikov o trnovem grmu (Sod 9). Tudi Platon pravi, da je treba včasih tiste, ki so najbolj primerni za vladanje, k temu siliti. Drugi, ki za to sploh niso primerni, pa se na moč ženejo, da bi se dokopali do „stolčka“, saj jim pomeni čast, prostor manipulacije in okoriščanja. Ker Cerkev ni imuna na takšno početje, je toliko bolj vsak eksces s tega področja za neverne dokaz njihovega sumničenja v poštene namene (večine) cerkvenih dostojanstvenikov. In vsaka spolna afera je za nevernega, ki ne razume celibata in zaobljube čistosti, dokaz, da je celibat sprt z naravo in zdravo pametjo ter da se zanj odločajo samo ljudje s težavami v spolnosti ali odnosih. Vsak fanatičen ali spolitiziran eksces kristjanov v javnosti je za neverujoče dokaz, kako primitivni, ozki in agresivni so kristjani. Pri tem jim je v obilno pomoč tudi zgodovina, ki v marsičem kristjanom res ne prizanaša s svojo zbirko neumnosti, ki so jih počeli. A je že tako, da je zgodovina, kot jo pojmuje Evropa (oziroma Zahod) v marsičem pač zgodovina neumnosti: v naših zgodovinskih učbenikih prednjačijo vojne, pokoli, nasilni prevzemi oblasti, pohlep in samodržno obnašanje. O kulturi in religije nekega časa, o njegovi misli, pa izvemo pri zgodovini le malo. Preveč so v ospredju njeni ekscesi. Zato tudi o Cerkvi in njeni vlogi pač izvemo samo stvari znotraj tega dosega, ki niso najbolj rožnate in nimajo nobene zveze z njenim duhovnim poslanstvom. Iz zgodovine lahko sicer izvemo, da je Cerkev odigrala pomembno vlogo pri izobraževanju in kulturi nasploh, pri promociji naprednih oblik kmetovanja in znanosti in še kaj bi se našlo. A njeno ključno poslanstvo in razsežnost, bližino z Bogom in oznanjanje tega drugim, je izven fokusa zgodovine. Verjetno zelo podobno velja za druge humanistične vede, ki prav tako do Cerkve niso najbolj prizanesljive in odprte zanjo. Celo religiologija se pogosto zreducira na razlaganje presežnih pojavov z zemeljskimi stvarnostmi in razlogi. Jasno, ne moremo od vse populacije pričakovati, da bo verovala. In če ne veruje, le stežka razume, v čem je jedro verovanja (nekoliko cinično bi lahko rekli, da tudi marsikateremu „verniku“ to ni jasno).

Poleg tega, da je neverujočemu ali površno verujočemu Cerkev pač uganka, je zaradi svojega posebnega značaja, sama se namreč razglaša za srednico odrešenja, hvaležna tarča za „ponižane in razžaljene“. Ne samo da je hvaležen „grešni kozel“ zaradi svojih ekscesov, prav tako je „na tapeti“ tudi zaradi očitnega neskladja med tem, kar oznanja in kar ji uspeva živeti, uresničiti. Verujočemu je to nasprotje, ali recimo raje napetost, pač jasna in svoje celo življenje razumeva med „že in še ne“, kot uresničevanje, po-stvarjenje polnosti časov. Neverujočemu, zunanjemu opazovalci pa se zdi do konca protislovno., da verujoči ne živi tistega, v kar vabi druge. Še huje, da ga pogosto to njegovo verovanje niti ne osrečuje niti ne vodi k dobremu, včasih celo neposredno obratno. In ljudje smo pač nagnjeni k temu, da za svoje težave radi obtožimo drgega, če se nam le ponudi priložnost. Cerkev  tu daje obilo. Svoje k temu prispeva tudi ideologija pasivne agresivnosti, ki je tako razširjena v krščanski kulturi. Mišljena je miselnost, ki na vsak način zagovarja pacifizem, podreditev, ponižnost, tiho prenašanje krivic in ki za svoj „leitmotiv“ jemlje (narobe razumljene) Jezusove besede, da „nastavimo še drugo lice“. Na splošno se kristjani pogosto ne odzovejo dovolj tvorno na krivice ali spore, ki se pojavljajo v njihovem okolju, nekako preveč so se navadili misli, da bo Bog to uredil namesto njih, kar je greh, ali da je življenje samo solzna dolina, na koncu katere pa nas čaka raj, kar je zabloda. Morda je ponižnost v tem, da se ne odzoveš na napade ali očitke z agresivnostjo; ni pa v tem, da na očitke sploh ne odgovoriš. Praktično gledano me tako vedno znova jezi, da slovenski krščanski laiki na različne obtožbe po medijih večinoma niso zmožni tvornega odziva: ali se agresivno militantno zapirajo vase (ter vse „ostale“ razglašajo za komuniste) ali pa s sklonjeno glavo vse požirajo kot čisto resnico v neki megleni zavesti o lastni tragični krivdi. Pravi odziv je seveda miren in dostojanstven, a odločen; ki lahko drugim pomaga, da presežejo svojo ozkost.

Zelo konkretno se to pokaže v načeloma kratki zgodovini naše (samostojne) države: na začetku so bile cerkve polne in zanimanje za vero je bilo izredno. Pač zato, ker je za precejšen del populacije Cerkev pomenila duhovno silo, ki se je zoperstavila komunizmu in centralizirani prisili iz Beograda. Pomenila je objekt narodne in kulturne identifikacije. Ko je (tudi z nekaterimi nespametnimi dejanji) zapravila to posebno mesto v družbi, ko so ljudje sami nehali potrebovati ideološko vez, ki jih je družila v boju proti zunanjemu sovražniku in so se spet zaprli v svoj „vrtiček“, je Cerkev kar naenkrat ostala brez „vernikov“. Ko je odpadla njena ideloško-nacionalna vloga, je Cerkev postala odveč in v napoto. Sploh ker s svojimi izjavami vedno znova vznemirja javnost. Znotraj občestva so mnogi podlegli skušnjavi in vse skupaj začeli razlagati kot restavracijo „rdečih“. Dejstvo pa je, da razmah verske pripadnosti v začetku devetdesetih pač ni bil kako izrazito verski, bi pa morda to lahko postal, če bi se Cerkev znala nanj primerno odzvati; recimo da bi manj energije posvetila obnovitvi v totalitarizmu ukinjenih materialnih in političnih struktur in se več posvetila ljudem in njihovi stiski. Množični naval v cerkve je marsikoga zavedel, da jepovsem pozabil, da si mora po polstoletnem zatiranju slovenska vernost najprej temeljito opomoči in se notranje prenoviti. Glede na to, da je manjkalo tudi notranje ideologije Cerkve, se je zgodilo nekaj za slovensko Cerkev dokaj katastrofalnega: prišlo je do „restavracije“, ideološkega povratka v zadnje „zlate čase“, ki jih je slovenska vernost imela, zadnjo koherentno versko kulturo, ki je svobodno dihala. Tako se je duhovnost, namesto da bi se na novo zgradila na ruševinah komunizma, zatekla v (že odmrlo) predvojno kulturo – kongresi, telovadna društva, šolstvo, verouk v šoli, politična moč, družbeni vpliv, množičnost … Vse, kar je bilo slovenskim kristjanom odvzeto, o čemer so pol stoletja lahko le sanjali, jim je bilo spet dosegljivo. In so planili. Pri tem pa spregledali, da je šel ta čas svet naprej in da danes verovati, biti Cerkev, pač ni več isto kot takrat, da je bil vmes vsaj 2. vatikanski koncil, ki je jasno vzpostavil avtonomijo zemeljskega. Glasniki te „zombijske duhovnosti“ so bili mnogi, marsikateri tudi v samih vrhovih naše Cerkve, spodbujala pa jih je tako rimska cerkvenoadministrativna sterilnost kot tudi zloraba s strani aktualne slovenske politike (t.i. pomladne stranke). Posebno ključno vlogo so pri tem odigrali slovenski politični emigranti, ki so se po padcu komunizma vrnili v domovino in bili praviloma razočarani: to pač ni bila nostalgična pravljica, ampak moderna Evropa. Pa še precej so bolehali za kompleksom večvrednosti, kot da smo tisti, ki smo ostali tukaj, nepopravljivo okuženi s semenom komunizma in nam lahko le plemeniti dotok „čistega semena“ iz tujine lahko še vrne integriteto. Podobno so Izraelci, ko so se vrnili iz Babilona, gledali na Samarijane. Samo, da smo bili v suženjstvu, preganjani tokrat tisti, ki smo ostali v domovini. Za to „restavrirano vernost“ je značilno predvsem izrazito ruralno, domačijsko gledanje na vernost (Vaška cerkvica na hribčku, po napornem delovnem dnevu na njivi se družina zbere ob bohkovem kotu k rožnemu vencu, nato si moški nažge čedro in ob petrolejki pripoveduje stare zgodbe otrokom, fantje gredo vasovat, mame pa vzemejo pletilke in štrikajo; ob nedeljah se družina v narodnih nošah odpravi navsezgodaj peš v cerkvico, nato se po maši zadržijo na trgu pred cerkvijo, kjer poje harmonika, nato pa gredo domov, kjer imajo kosilo z govejo župo, dunajci in praženim krompirjem …). Takšen pristop je tudi zelo ostro razklal občestvo: tisti, ki so še toliko ukoreninjeni v tej starodavni ideologiji, so ohranili vez z vero, ostale, ki vero doživljajo bolj sodobno, pa je ta tradicionalizem odbil, nekatere tudi do te mere, da so popolnoma prekinili versko prakso, čeprav se načeloma imajo za verne (večina prebivalstva Slovenije). Takšen položaj postavlja slovensko Cerkev pred nujno odločitev: odpovedati se restavraciji in tradicionalizmu, ter začeti (vsekakor v bolečinah in krhko) porajati svežo, sodobnosti ustrezno religiozno kulturo. Pri tem so nam lahko v marsičem zgled zahodnoevropske države, nad katerimi se sicer zelo radi zgražamo, pa vendar po zaslugi tradicionalističnih sanjarij s svetlobno hitrostjo drvimo njihovi usodi naproti in jih utegnemo v marsičem ravnokar „prehiteti“.

No, resnici na ljubo je treba reči, da je vsaj včasih Cerkev trn v peti tudi zato, ker se trudi delati dobro in s tem izprašuje vest. Ker je hudiču v napoto pri njegovih načrtih. A, žal, precej manj pogosto kot bi si želeli. In precej redkeje kot se nekateri na to sklicujejo.

Foto: Flickr


38 KOMENTARJI

  1. Bo treba malo bolj v preteklost pogledati in malo širše pogledati v mehanizme zla…lahko začnete pri vplivu kontracepcije v 70ih in 80ih letih na katoliško občestvo…in na življenje izven posvečujoče milosti. Cerkev 90ih ni pričakala v formi ampak z lepo fasado.

    • Mislim da bi lahko začeli z vplivom revolucije nasploh. Z izgubljanjem pravd na sodiščih. S sužnjevanjem Cerkve oblastem. S tem smo izgubili veliko, po mojem.

  2. Na katoliški strani bo potrebno več samokritike in analize, zakaj je RKC v današnjem zahodnem svetu večinoma tako osovražena. Treba se bo dosledno distancirati in obsoditi vsa negativna početja RKC v zadnjega tisočetletja in pol ter njihove nosilce in navdihovalce. Papež Frančišek pa me vendarle navdaja z upanjem!

  3. To razmišljanje sem moral prebrati večkrat, ker mi je prvič pustilo vtis nelagodnosti, nisem upsel razumeti ,kje je glavni problem. Po parkratnem branju sem ugotovil, da je problem povsod: pri ljudeh tako zunaj kot znotraj cekve, pri pri vernih, tradicionalno vernih, nevernih, pri pomadnih politikih , pri zodmcih,…
    Se strnjim problem je povsod in tako je bilo veno, temu ni moč ubežati, tudi spremeniti ne. Spremenimo se edino lahko mi sami im ko to storimo, vidimo stvari drugačne.

    • dingdong, le tvoja psihopatska ideologija si želi videti v svojem antikatolištvu podporo s celega sveta.

      Sicer pa cviliš, ker te je članek dobro opisal.

      • Alojz !
        Kakor ponavadi ne premoreš ničesar drugega kot trolovsko nabijanje. Tukaj ne gre za to, kaj si jaz mislim o čemerkoli ampak o zločinih pripadnikov RKC (pedofilija) , s katero RKC še vedno ni razčistila . Še vedno se skrivajo pedofili, premeščajo v druge župnije, kje so še vedno v stiku z otroci. Se spomnite Frantarja ?
        In hinavsko opravičevanje za nazaj nikakor ne opravičuje zločinov sedaj !

  4. Zapis o emigrantih je kratko malo odveč, ker je zmoten, ker nima osnove v resničnosti in razodeva preveliko nepoznavanje emigracije. Dobro bi bilo, da bi šel vsaj za 5 let delat med Slovence v tujini, da bi videl kako se tam gleda na Slovenijo, kako jo dejansko poznajo in kako dejansko mislijo. Škoda.

  5. Čerkev se je že zdavnaj opravičila za grehe v svoji zgodovini.

    Problem Slovenije je le v tem, da je Cerkev priročna tarča za grešnega kozla.

  6. Avtor članka malce preveč pavšalno gleda na vse to. Najprej mora ločiti institucionalno cerkvev in njene predstavnike,tudi vodje (škofe in duhovnike). Drugo pa so verniki takšni in drugačni. Seveda so po osamosvojitvi bile cerkve bolj polne pa ne zaradi duhovnikov. Nekaj zaradi radovednosti nekaj pa zaradi nostalgije. V prvih vrstah pa so velikokrat sedeli bivši vodilni predstavniki nekdanje oblasti. Vsem so razlagali da so bili v prejšnjem sistemu zavedeni in da so bili v partiji ker so morali biti. Seveda je marsikomu to sedenje v prvi vrsti v cerkvi prineslo kakšen dober položaj v času demosove vlade.

    Da pa je institucija kot cerkev na tapeti je pa sama kriva. Za mariborsko finančno afero niso odgovorni verniki ampak takratni škofje.
    Torej če se verniki čutijo (čutimo) odgovorne zahtevajte preko svojih predstavnikov da odgovorni jasno predstavijo finančne operacije z imeni in priimki odgovornih…

  7. Dobro bi bilo, če bi avtor razložil pojem tradicionalizma (vsaj s svojo razlago, če že ne katoliško), prav tako, kaj sploh pomeni “vernost, primerna sodobnim časom”. Vse skupaj namreč deluje zelo zamegljeno. In lahko služi kot izgovor za prodiranje določenih “liberalnih” praks iz Lutrovih dežel, ki pač Cerkvi niso lastne (in nikoli ne bodo).

    Verjetno bi bilo bolje govoriti o folklori ali romantiki kot pa o tradicionalizmu.

    Kar se tiče posvetnega odnosa do Cerkve, pa ogromno nevarnost za versko svobodo nasploh predstavlja t. i. kultura smrti (zlasti “gender theory”), ki pod pretvezo demokracije že sprejema zakone za utišanje vseh, ki niso politično korektni. Žal avtor vsega tega ni niti z besedico omenil.

    Preganjanje Cerkve namreč ne prihaja toliko v fizični obliki, temveč na način “pervertiranja razuma”, da se že otroke navadi na sovraštvo do vsega Kristusovega. Da o absurdnosti protinaravnih zakonov niti ne govorimo (npr. prepoved besed “oče” in “mati” v uradnih dokumentih).

  8. Zelo dobro, Jernej, zelo. Vredno premisleka. Pomanjkanje živosti, lagodna stereotipnost, udobna domačijskost so v tesni zvezi s krizo naše Cerkve. Se mi zdi. Ampak Slovenca nasploh težko spraviš z utečenih tirnic.

  9. treba je ločevati med preganjanjem kristjanov in preganjanjem nekih negativnih, nemoralni, kaznivih ipd. dejanj, ki jih nekdo, ki je mimogrede tudi kristjan, počne.

    tako se naprimer nekega pedofilskega duhovnika ne bo preganjalo zato, ker je kristjan, ampak ker je pedofil. to, da je kristjan, pri pregonu ne bo igralo nobene vloge. kritika delovanja in ravnanja KC oz. njenih članov tako ne pomeni avtomatično preganjanje kristjanov.

    kristjani v slovenski družbi zagotovo niso preganjani, na koncu koncev so celo v veliki večini. se pa vedno najde kdo, ki čuti do neke skupine ljudi določeno sovraštvo. na koncu koncev imamo tudi kristjane, ki, na osnovi svoje vere, sovražijo določene skupine ljudi.

  10. Članek je še en prispevek k slovenski konfuznosti.

    Avtor, ki kritizira pomen, ki smo ga dajali argentinskim rojakom ob njihovi vrnitvi domov, češ da se njim niti približno ni sanjalo, kaj se pri nas dogaja, kot da je sam živel na Marsu.

    Članek je zahteval precej truda in tudi znanja. Mar ni bilo škoda energije za takšne čudne sklepe, ki preprosto ne slonijo na resničnosti.

    Na primer, v trenutku, ko pri nas komunizem cveti (v raznih pojavnih oblikah), avtor npiše o ruševinah komunizma, ki jih nismo izrabili, da bi na njih zgradili nekakšen nov svet.

    S težkimi, najtežjimi besedami kritizira Cerkev in skupaj z njo pomladne stranke, o katerih skoraj v slogu kakšne Spomenke Hribar piše, da so krive za vso gospodarsko in moralno slovensko katastrofo.

    Res ne vem, kje je doslej živel g. Kurinčič.

    Niti besedice o popolnoma sprevrženi slovenski medijski krajini, ki je zgradila “Potemkinov svet”, v katerem je laž resnica in zločin vrlina.

    Članki, ki se hočejo spopadati z našo realnostjo in hkrati ne opozorijo na slovensko medijsko sprevrženost, pomenijo metanje besed divjim svinjam.

  11. Kaj bi Jernej Kurinčič sploh rad povedal? Da nas “restavracija in tradicionalizem” s svetlobno hitrostjo pelje tja, kjer so že zahodnoevropske države? Kaj pa je tja, kjer so, pripeljalo zahodnoevropske države? Menda ne “restavracija in tradicionalizem”?

    (Do sedaj mi res ni bilo znano, da imajo tudi v velemestni Ljubljani lahko take težave z izrazito ruralno govejo župo, dunajci in praženim krompirjem …).

  12. Članek je res precej konfuzen. Res je, da je komunizem zasejal zmedo v moralnih vrednotah Slovencev in da to poskuša vsak dan opravičevati tudi na račun Cerkve. Ampak, če smo malo samokritični, je pa dejstvo tudi to, da mu Cerkev pri tem kar malo pomaga. Ujela se je v past ekonomskih zablod, bila je lastnica TV programa, ki je predvajalo tudi pornografske vsebine. Zdaj na silo odprodaja podjetja, katerih lastnica je še, pri tem pa ostajajo ljudje brezposelni. Da o pedofiliji in drugih stranpoteh raje ne govorim. Tukaj ni šlo za posamezne izpade. Zadeve so imele razsežnosti bolj ali manj organizirane strukture. Prej si bomo to priznali in prenehali s tem početjem, prej bomo lahko vrednote spet postavili na prave temelje. In kot tako prenovljeni se bomo močneje lahko zoperstavili hudiču v postkomunističnih aktivnostih. To očiščenje pa bo trajalo nekaj časa in če si bomo to takoj priznali, lahko že jutrišnji dan začnemo z razsvetljenim in osvobojenim duhom.

  13. Menim, da so ugotovitve gospoda Kurinčiča še kako resnične, vendar jih očitno neradi slišimo, zato pa tudi ni pravih ukrepov za ureditev razmer.

    Povsem res je kako je večina medijev, zlasti ljudi negativno naravnano do cerkve kot institucije. Vzroki za to znani. Veliko je takšnih za katere je kriva cerkev s svojim ravnanjem.

    Po osamosvojitvi Slovenije in demokraciji so verniki upravičeno pričakovali duhovni preporod, vendar so le dočakali materialno oblastnega, ki ni naklonjen krščanski duhovnosti med ljudmi.

    Nekritično se je predala negativnostim liberalizma, namesto, da bi vztrajala na rasti duhovnosti, morale, etike….

    Nerazumevanje tega članka le potrjuje, da smo še daleč od duhovne prenove v cerkvi in nasploh.

      • Ne, Alojz, meni nihče ne vozi naproti. Male sitne muhe brez argumentov, kot si recimo ti, pa v lajfu odfrcnem in grem dalje.

        Dejstvo je, da se katolicizem, tako slovenski kot globalni, zaletava v zid. Tako kot tedaj, ko je bilo treba pogoltniti heliocentrizem in neploščatost zemlje. Dlje kot traja, bolj je smešno.

        • G. Dare Hriberšek, če v Google vtipkate Myth of the Flat Earth, takoj spoznate, kako ste se v trenutku izkazali za domišljavega nevedneža.

          • Domišljava Veronika, najprej vi izkažite da flat earth gibanj ni bilo. Resda jih ni bilo toliko in v taki meri, kot nas večina meni, bila pa so. Celo Kopernik se boril proti njim.

            Sicer pa domnevno slaba primerjava v ničemer ne podre moje teze.

    • Ok, ker vidim, da mi boste počasi začeli še sveto pismo citirati, a lahko nehava o dveh konkretnih zadevah in se strinjava, da je krščanstvo to civilizacijo za nekaj stoletij pahnilo v razvojni mrk?
      V srednjem veku znanstveniki v Evropi niso ravno cveteli. Sploh v primerjavi z antiko. Pa ne pozabiva, v imenu vere se je poklalo za par celin ljudi.
      Tale vaš video pa samo kaže, da vam ni jasno, kako poslujejo znanstveniki in kako šušmarji.
      Danes se ubadamo s precej istimi stvarmi. Majhen del družbe nam sme sokrojiti realnost, gnan z bajkami, praznoverjem in ustrahovanjem. Ne pravim, da nima pravice, samo smešno je v 21. stol.

      Na Hrvaškem je to nedavno izbruhnilo do absurda, o čemer, zanimivo, na tem portalu nismo mogli prebrati ničesar, razen kratkega izseka iz bloga g. Bartola.

      • Ne moreta se strinjati, ker to, kar ti trdiš, ni res.

        In ni res, da se je v imenu vere poklalo par celin ljudi – v imenu ateističnega komunizma pa okrog 170 miljonov ljudi, kar presega vse religije.

        Ja. Vem, kako delujete šušmarji, ter kako deluje znanost.

        Danes ste ateisti tisti, ki zavirate znanost.

  14. G. Hriberšek je očitno anti-katoliško nastrojen pripadnik Partijske generacije, ki se mu toži po socializmu in prejšnjih časih.

    Ampak mislim, da je vseeno zelo pozitivno, da so na Časniku tudi takšna mnenja. Mislim celo, da bi jih lahko bilo še VEČ. In mislim, da se pred takšnimi mnenji ni potrebno skrivati niti se jih sramovati. Ampak se z njimi SOOČITI.

    Potrebno se je zavedati celotne razsežnosti različnih in prvotne navidezne nespravljivosti mnenj v družbi in stanja v kakšnem smo.

    Najslabše je, zapirati se v nepredušen katoliški mehurček na margini. To je ravno to, kar ljudje, kot je g. Hriberšek želijo: imejte svojo vero, ampak med štirimi stenami, proč od vseh drugih in bodite tiho.

    Katolištvo je v težavah predvsem, ker je po svoji lastni krivdi zaspalo. Vsaj zadnjih 50 let. Vera je postala predmet posmeha – preprosto zato, ker ogromno katolikov (še posebej v Evropi) sploh NI živelo svoje vere. Ker duhovne globine ni bilo več. Ne moraš iti enkrat letno za Božič v cerkev in se hvaliti da si katolik. Ne moreš se imeti za katolika, če se ne strinjaš z ničemer kar Cerkev uči. Potrebno je vero ŽIVETI. Z vsemi izzivi, nevarnostmi in KRIŽI. In na tak način neustrašno pričati pred ljudmi kot je gospod Hriberšek. Ki vero zreducirajo na govorice o srednjem veku itd. In globine ne poznajo – ker so tudi katoliki s katerimi pridejo v stik: plehki. S tem nas prizadanajo, šokirajo. A pravi katolik se ne umakne, ne sklepa kompromisov ampak sočutno a pogumno in odločno pojasni svoje stališče. Stališče, ki odseva prepričanje, da je katolištvo na koncu tista prava vera, ki rešuje duše.

    Katolištvo se je znašlo v breznu, ki si ga je izkopalo popolnoma SAMO. In gospod Hriberšek je to nemoč katolištva (za katero si je krivo samo po lastni neumnosti in bedariji) samo pametno izkoristil za napad nanj. S tem nam je nastavil ogledalo in za to mu moramo biti na nek način celo hvaležni.

  15. Cerkev bo vedno izrazito osovražena od sveta ne glede na sociološko mesto, ki ji v dani družbeni situaciji pripada. To pa zato, ker je tako rekel njen Ustanovitelj (Jn 15, 18-25). Fantje, nehajmo sociologizirati in raje poprimimo za boj s svetom (začenši z doslednim oznanjevanjem nauka Cerkve) in z opuščanjem koketiranja s svetom.

    • Oppsss! Pravilno je:

      Cerkev bo vedno izrazito osovražena od sveta ne glede na sociološko mesto, ki ji v dani družbeni situaciji pripada. To rekel že njen Ustanovitelj (Jn 15, 18-25). Fantje, nehajmo sociologizirati in raje poprimimo za boj s svetom (začenši z doslednim oznanjevanjem nauka Cerkve) in z opuščanjem koketiranja s svetom.
      😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite