Novo kólo stare burke

2
27

Predvidljivo si nekateri mediji niso mogli pomagati, da ne bi omenili, da so za nedavno prepoved nošenja burk v belgijskem spodnjem delu glasovali tudi poslanci skrajno desne Flamske zadeve. Ampak to sploh ni bila nikakršna novica, saj od Dewinterjeve druščine česa drugega niti ne bi bilo pričakovati. Prava novica je nedvomno bila, da so za prepoved glasovali še socialisti, liberalci, zeleni in krščanski demokrati. Sploh sta se v vsej zbornici znašla samo dva človeka, ki sta imela glede ukrepa določene pomisleke in sta se glasovanja vzdržala. Je torej burka res tako velika težava belgijske družbe, da zmore združiti vse politične sile v »izpovedovanju ene vere«?

Boj proti prikaznim

Zagotovo ima v veliki meri prav podpredsednica belgijskega muslimanskega sveta, ko zatrjuje, da se poslanci bojujejo zoper »prikazen«, češ da je burke najti v Afganistanu, nikakor pa ne v Belgiji. Navsezadnje so se zoper podobno prikazen bojevali Švicarji, ko so množično in z veseljem glasovali za prepoved gradnje minaretov v svoji alpski deželici. Tudi tam je – kot meja med Flamci in Valonci v Belgiji ob burkah – ob tem padla tradicionalna meja med germanskim in romanskim delom države.

Ne minaret ne burka sama po sebi nista za Belgijo, Švico ali katero koli drugo evropsko državo nobena nevarnost. Sta pa dobro vidna in zato bodeta v oči. Evropejce najbolj spominjata na navzočnost drugega, v tem primeru islamskega, v okolju, kjer ga še pred nekaj desetletji ni bilo (v tolikšni meri). Niti to še ne more biti razlog za preplah. Podobno živčno so namreč v 19. stoletju kleni ameriški evropski »staroselci« (no, ja) reagirali na vse večjo navzočnost katoliškega življa v svoji od nekdaj protestantski domovini. Tudi takrat so nastajale stranke, ki so si za glavni in najpomembnejši cilj postavljale prepoved nadaljnjega prihajanja teh ljudi, »papistov«, z njihovimi čudnimi, primitivnimi običaji.

Vaspovcem devetnajstega stoletja se je enako kot prebujenim Evropejcem enaindvajsetega stoletja moralo zdeti, da se ti čudaki ne bodo nikoli zares vključili v njihovo družbo; če se bo njihova povodenj nadaljevala, jo bodo celo preplavili s svojo zaostalo kulturo. Zatorej je treba po mnenju mnogih prodor elementov islamske kulture ustaviti že zdaj, ko še gre za mission possible, potrebno je prepovedati burke in minarete, čeprav nam neposredno nič ne škodijo.

Ameriška in evropska zgodba

Kot vemo, se moraste sanje ameriških puritancev niso uresničile. Res je, da so jih katoličani po številu pripadnikov pustili za seboj, vendar omenjeno za ameriško družbo ni predstavljalo nikakršnega armagedona. Kljub temu, da je danes celo med senatorji skoraj tretjina katoličanov, »papistične« stranpoti niso preplavile Amerike. Celo več: ameriški katoliški politiki zbujajo začudenje med svojimi evropskimi kolegi, saj ga med njimi skoraj ni pomembnejšega junaka, ki se ne bi goreče zavzemal za pravico do splava in za pravice homoseksualnih parov. Iz katoliških vrst je izšlo celo nekaj najpomembnejših liberalnih ali celo »levičarskih« (kajpak v ameriškem smislu) ikon v ZDA. Pri čemer je potrebno povedati, da Katoliška cerkev čez lužo na noben način ni zrela za stečaj, kot se pogosto zdi za njene starejše sestre v zahodni (in ponekod tudi v vzhodni) Evropi. So pa bili seveda ameriški katoličani od vsega začetka katoličani na drugačen način, kot je bilo običajno biti katoličan v njihovi stari domovini, ko so jo v 18.  ali 19. stoletju zapustili.

Se lahko podoben scenarij ponovi ob evropskem islamu? Znamenja za to so. Navsezadnje je neke vrste muslimanka celo razvpita Rachida Dati, ki bi pač lahko bila zgled novi generaciji evropskih muslimanskih žensk, svetlobna leta oddaljenih od kakšne burke, še posebej, če držijo govorice, da je s svojimi čari zapeljala celo ultrakatoliškega Španca Aznarja …

Podobne misli se mi porajajo vedno, ko z Marienplatza v Münchnu opazujem gruče od glave do peta zakritih muslimank, ko se s polnimi vrečkami valijo iz Galerije Kaufhof … Na tem mestu v potrošništvu nikakor ne vidim zgolj hudičevega izuma. In ker je le malo verjetno, da so muslimanski duhovniki kaj pametnejši od svojih krščanskih tovarišev, ki so se katastrofalno slabo znali soočati z nenadnim dvigom standarda svojih ovčic po drugi svetovni vojni in so jih zaradi tega v veliki meri izgubili, je domneva, da bodo burke in čadorji v Evropi v doglednem času v glavnem samo še slike iz preteklosti, po mojem upravičena.

Burka o nevtralnosti

Kajpak si ne želim, da bi moral islam skozi podobno kalvarijo sekularizacije, kot jo je doživelo krščanstvo. Po drugi strani pa se je potrebno hkrati zavedati omejenosti vzporednic med Evropo in ZDA. Evropska zgodba je bolj zapletena in v odnosu do krščanstva in njegovih naplavin kot njenega bistvenega konstitutivnega elementa, dramatično shizofrena. Ista Belgija, ki zdaj prepoveduje burko, je ne tako daleč nazaj, vehementno nasprotovala omembi krščanstva v preambuli evropske ustave, saj je sodila, da je to zgolj voda na mlin bolestnih ambicij rimske volkulje. Premočno pač v evropski zavesti odzvanjajo bojni kriki iz verskih vojn zgodnjega novega veka.

Zato imamo Evropejci radi Američanom precej bolj tujo iluzijo, da bo še najbolje, če iz javnosti počistimo vso religiozno navlako in sploh vso navlako (lastne) preteklosti. Zato se lahko zgodi, da prva muslimanska (deželna) ministrica v zgodovini Nemčije, ki jo je kot veliko promocijsko zmago ustoličila krščanskodemokratska stranka, v prvem intervjuju spregovori o nujnosti tega, da bi bila šola prostor »nevtralnosti«, v kateri ne bi bilo  naglavnih rut, a za protiutež niti ne križev. Pa vemo, da v imenu tovrstne »nevtralnosti« ni preteklo nič manj (hude in prave) krvi kot zaradi drugih, »nenevtralnih« pogledov.

Ravno takšne iluzije so zaslužne tudi za to, da si pravzaprav malokdo želi »prilagojene« muslimane. Nemajhen delež katoličanov in drugih kristjanov še vedno goji vsaj tiho upanje, da bo prav s pomočjo arhaičnih islamskih pogledov na razmerje med religijo in družbo še kdaj moč zavrteti neusmiljeno kolo laicizacije in sekularizacije nazaj. Po drugi strani morda še nekoliko večji odstotek levičarjev upa, da bodo ravno tako s pomočjo muslimanov in s sklicevanjem na domnevno žaljenje njihovih čustev, iz javnosti kmalu pometli še zadnje ostanke (neljubljene) krščanske preteklosti.

Oboje pa krepi samo tiste sile v evropskem islamu, ki so proti vsakršnemu prilagajanju družbi nove domovine , ki morda posamič zares gojijo kakšne sanje o tem, da bo njihova vera nekoč preplavila Evropo. Seveda bodo ravno ti ljudje storili vse, da iz njihovih vrst ne bi izšla še kakšna Rachida Dati, kot navsezadnje kaže dejstvo, da je med Turki v Nemčiji več umorov iz časti kot med Turki v Turčiji.

In ravno tu in samo tu je lahko restriktivna zakonodaja, tudi tista o burki, vendarle koristna.

Sorodni prispevki: Tančice

2 KOMENTARJI

  1. Pri nas skoraj nič ne vemo o zgodovini katoličanov v ZDA. Ko je Harry S. Truman v tridesetih letih dvajsetega stoletja kandidiral za sodnika v Missouriju, so mu klu-klux-klanovci ponudili podporo pod pogojem, da ne bo zaposlil nobenega katoličana ali Irca (zanje je bilo to več ali manj isto). Truman jim je naravnost povedal, kaj si misli o njih – in zmagal.

    Dobro si zadel, Aleš, da gre za strah pred “drugim”, neznanim. Belgijci, še bolj pa Slovenci, se počutijo zelo nelagodno, če jih vprašaš o njihovi identiteti. Krščanstva, ki je eden od najbolj očitnih skupnih imenovalcev, ni priporočljivo omeniti v ugledni družbi. Ko pa zagledajo muslimana, ki živi po svojih navadah, jih prime panika…

  2. V marsikaterem evropskem mestu boste opazili veliko več v burke oblečene ženske kot v Turćiji.
    V ZDA še nisem bil, predvidvam pa, da jih ni prav veliko. Zdi se da Evropi poskušajo dokazati, da so vedno močnejši. Ne verjamem, da se bodo muslimani, ki jih je vedno več “evropizirali” – prej se bo Evropa “muslimanizirala”. Me prav zanima kaj bo čez nekaj destletij pomenila “Parada ponosa” v očeh muslimanov. Bodo tudi tako tolerantni, kot sedaj kristjani?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite