Sklad Josipa Jurčiča je v začetku marca organiziral forum o kakovosti in avtonomiji v novinarstvu. Glede na število novinarjev med navzočimi bi človek lahko sklepal, da pri nas ni nobenega problema. Žal, je ravno nasprotno. Na tistem forumu smo iz ust kompetentne novinarke slišali o kabinetnem političnem aktivizmu med novinarji, o jurišnikih, o dvojni morali in solidarnosti – eni za “naše”, drugi za “njihove”. Številni navzoči so ji pritrdili, da so aktivizem ter iz njega izhajajoči razdeljenost in nestrpnost do drugega, rak rana našega novinarstva.
Novinarstvo kot profesija je staro nekaj sto let. V tem času smo imeli in še imamo tudi take novinarje in medije, ki so izrazito enostranski, agitatorski in žaljivi. V demokratičnih, pluralnih in pravnih sistemih takšno novinarstvo ostaja na obrobju. Nikakor ni naključje, da tovrstno “novinarstvo” prevladuje v sistemih, kjer so mediji in novinarji odvisni. Ne govorim samo o odvisnosti od avtoritarnih režimov ali sebičnih lastnikov. Obstaja še bolj nevarna oblika odvisnosti, ki je v tem, da novinar, urednik ali lastnik postane agitator oziroma misijonar neke ideje ali skupine. To je ena od najhujših groženj novinarstvu. Človek, ki ni zmožen ločiti lastnih mnenj in interesov od svojega dela, je lahko agitator, propagandist, oglaševalec ali piarovec. Ne more pa biti novinar.
Resnično, dobro, lepo
Mislim, da bi o tem vidiku neodvisnosti morali več razmišljati, ker je bolj pomembna kot neodvisnost od zunanjega pritiska. Zunanje omejitve, če mi je dovoljeno parafrizirati Jezusa, bodo vedno obstajale. Zrelost in avtonomija sta v tem, da si človek izgradi notranjo svobodo. Ta ni v pubertetniškem zavračanju vseh pravil in omejitev, ampak v zavzetem in iskrenem iskanju tega, kar je resnično, lepo in dobro.
Vrnimo se za trenutek k solidarnosti in etičnosti med slovenskimi novinarji. Solidarnost, pravica, morala in etika so enoviti pojmi. Ne prenesejo stopnjevanja in diferenciacije. Veljajo za vse enako. Orwell v Živalski farmi nazorno prikaže, kaj se zgodi, ko jih začnemo različno aplicirati na različne ljudi in skupine, ko v družbi enakih dobimo take, ki so bolj enaki. Konec te zgodbe poznamo: Tisti “bolj enaki” zatirajo navadne člane.
Nisem prepričan, da smo se kot družba in kot “novinarski ceh” dovolj zamislili nad duhovnimi koreninami marksizma in boljševističnega komunizma, ki sta in v mnogočem še vedno oblikujeta način razmišljanja v sferi, ki ji rečemo družba. Materialistični marksizem in njegove izvedenke po definiciji niso dovzetni za argument, da bi človek lahko imel absolutno in transcendentno dostojanstvo. Zato ne preseneča, da je ravno na materialističnem marksizmu utemeljeni totalitarizem v imenu ideje fizično uničil ali zasužnjil več ljudi kot vse ostale oblike totalitarizmov 20. stoletja skupaj.
Človek je absolutna vrednota
V dneh, ko se slovenski dediči komunizma trudijo legitimirati svojih zgodovinskih 15 minut, bi se morali še toliko bolj resno zamisliti ob problematičnih predpostavkah, ki so in ki tudi danes navajajo ljudi k relativiziranju dostojanstva in instrumentaliziranju temeljnih vrednot človekove osebe, družine in vere za dosego “višjih ciljev”. Taki poskusi so še posebno zavrženi takrat, kadar v diskreditacijo in odstranitev političnega ali idejnega nasprotnika povlečejo družinske člane.
Tovrstna refleksija bi koristila tudi tistim v medijskih vrstah, ki imajo danes občutek premoči nad ostalimi. Ko namreč začnemo delati kompromise in deliti ljudi na tiste nad in one pod, potem je le še vprašanje časa, kdaj se bomo znašli med temi drugimi. Od tistega trenutka naprej, ko je revolucija zatrla prvega idejnega nasprotnika, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj je začela žreti lastne otroke. V trenutku, ko sem lahkomiselno ali pa za “višje cilje” žrtvoval otroka, sem prebil jez, ki zadržuje vode vesoljnega potopa. Nastalo škodo lahko popravijo samo novinarji, uredniki, lastniki in bralci. Vsak od nas mora nekaj storiti za to, da bomo živeli v bolj prijazni Sloveniji.
Če bomo stali križem rok, nas čaka potop.
