Novinarsko častno razsodišče (NČR) je sredi julija razpravljalo o pritožbi zoper novinarko Dnevnika Ranko Ivelja. Pritožbo je vložil dr. France Cvelbar s sopodpisnikoma zoper komentar (Brez)up, ki ga je imenovana objavila 3. aprila letos v Dnevnikovem Objektivu. Očitali so ji, da je s tem, ko je zapisala, da je bila Katoliška akcija (KA) klerofašistična organizacija, mučenca Lojzeta Grozdeta pa predstavila kot njenega aktivnega člana, kršila več točk Kodeksa novinarjev Slovenije. (Razsodba je v celoti na voljo na svetovnem spletu).
Zanimivo se mi zdi, da tako komentar kot razsodba nista dvignila niti malo prahu tako med novinarji kot tudi zgodovinarji in ne nazadnje v Cerkvi ali pri njenih vernikih. Ko sem aprila bral navedeni komentar, me je oznaka Katoliške akcije kot klerofašistične organizacije precej zbodla, enako tudi to, da je Ivelja Grozdeta označila za njenega aktivnega člana, kar je sicer res bil, vendar lahko po Ivelji sklepamo, da je bil torej Grozde aktiven klerofašist. Takoj se lahko vprašamo, ali bi Cerkev aktivnega klerofašista postavila na oltar?
Upoštevajmo, da je bil s pojmom klerofašizem/klerofašist med drugo svetovno vojno in po njej na Slovenskem označen vsak, ki je kakorkoli nasprotoval komunistični revoluciji, ki je zavita v plašč ljudskega osvobodilnega boja morila svoje idejne nasprotnike. Pojem klerofašizem je precej slabo definiran, načeloma pa je vezan na ideološko povezovanje klerikalizma in fašizma, ki se lahko zelo široko, če ne kar preširoko interpretira. Druga neznanka je KA, cerkvena organizacija, znotraj katere so verni laiki vršili aktivni apostolat, torej pridobivali ljudi za Kristusov nauk in jih predvsem z lastnim zgledom vzpodbujali k življenju po katoliških načelih. Člani KA so predstavljali elito med verniki, saj so bili globoko verni, domoljubni, načelni in poslušni Cerkvi. S tem so v času revolucije in državljanske vojne predstavljali neomajnega ideološkega nasprotnika komunistični ideologiji, ki jo je s seboj načrtno in prikrito nosila OF. Govoriti o KA je nehvaležno, saj jo povojna generacija praktično ne pozna in je tudi ne more, ker jo je ljudska oblast prepovedala, njeni še živeči (nekdanji) člani pa so načeloma raje tiho.
NČR je ugotovilo, da Ivelja ni kršila novinarskega kodeksa, torej je objavila točno informacijo oziroma pravilno oznako KA, izognila se je stereotipu in je pridobila informacijo tudi s strani tistih, ki jih objavljana trditev zadeva. Žal ni tako. KA ni bila klerofašistična organizacija. Še več, papež jo je uporabil tudi zato, da bi zadržal vernike, zlasti mladino, stran od fašizma (glej okrožnico Non abbiamo bisogno). Ivelja je uporabila pojem, ki so ga med vojno in zlasti po njej uporabljali vse vprek, da so blatili svoje ideološke nasprotnike. Da bi recimo poiskala kakšnega (nekdanjega) člana KA, se ji ni zdelo potrebno, češ da so člani KA »zastopali do neke mere različne ideje in različno ravnali.« To ne drži, člani KA so zastopali eno idejo, idejo Kristusovega kraljestva. Če so ravnali v nasprotju s pravili, so bili izključeni.
Menim, da so kršitve kodeksa očitne, vendar NČR meni drugače. Koliko člani poznajo vsebino, o kateri so odločali? Pa vendar ni namen mojega pisanja pozivati na križarsko vojno proti novinarki, pač pa opozoriti, da očitno veliko premalo poznamo našo polpreteklo zgodovino, ustanove, ki so delovale na Slovenskem, pa tudi družbeno-politično situacijo. Morda bi stroka organizirala na temo KA simpozij, ki bi osvetlil to ustanovo Cerkve in njeno vlogo na Slovenskem. Ne le v času vojne, tudi pred njo.
Foto: Siol
