Slovenija je dobila novo vlado. Po presenetljivem volilnem izidu in še bolj presenetljivem porazu Zorana Jankovića v parlamentu je Janez Janša izkoristil nastali vakuum in v zelo kratkem času dorekel novo koalicijo. Predsednik Republike položaju preprosto ni bil kos; nova vlada se je – bodisi zaradi njegovih osebnih ali političnih antipatij ali celo resničnega prepričanja v “delno legitimnost” – zgodila mimo njega.
Nova koalicija je bolj sredinska kot desno-sredinska – argument, ki bi ga veljalo bolj izpostaviti, saj je levica že pohitela z blatenjem nove koalicije. Dr. Lojze Ude je že zdavnaj sugeriral takojšnjo nezaupnico novi vladi, grozijo sindikati, kulturniki, verjetno nepotrebna poteza glede tožilstva je razburila prave in navidezne varuhe pravne države, od nekod je spet prišla finska nadaljevanka. (Če kaj, je “veliki briljantni valček” imenovan Patria povedal, da se je Janša v preteklosti obkrožal z napačnimi ljudmi – sedaj bo moral bolj paziti, da bo okrog sebe imel resnično verodostojne sodelavce.) Novi vladi ne bo lahko, tudi zato ne, ker ne vemo, kdaj bo reformam – ki jih bo tokratna Janševa vlada morala izvesti – Desus rekel ‘ne’ . V času prve Janševe vlade so bili sindikati tisti, ki so mu vzeli korajžo, domnevno naslanjanje na radikalne liberalne ekonomiste pa mu tedaj tudi ni pomagalo.
Razplet dogodkov kaže na popolno – in po dvajsetih letih njenega konsolidiranja pravzaprav presenetljivo – razsulo na levici. Kako je mogoče, da ni zmogla boljšega od Jankovića? Kako da je odpovedal predsednik Republike? Kje je ves domnevni kadrovski potencial slovenske levice, bodisi politični ali strokovni? In žal je v prejšnjem mandatu profesionalno spodletelo tudi Borutu Pahorju, ki mu med politiki na levici lahko zagotovo pripišemo največ osebne integritete. Žal zato, ker bi bil čas, da levica naredi korak naprej in da Slovenija dobi spodobno, s preteklostjo in tajkunstvom neobremenjeno levico. Ker se to ni zgodilo, ostaja levica razpredena in skrita v različnih družbenih podsistemih, kot tempirana bomba novi vladi.
To je ugotovitev, ki jo bi pred svetom najraje skrili, morda pa tudi pred seboj – težko in kar boleče je spoznanje, da smo z demokracijo in politično kulturo šele tam, kjer smo. Tudi sam bi raje verjel, da so vse Janševe in drugih zgodbe o klanih in zarotah le ideološka prenapetost – to so le delno. Z vstopom v EU smo dobili nekakšno potrdilo zrelosti. Ko bo Janez Janša – upajmo, da bo to njegova prva pot v tujino – obiskal kanclerko Merklovo, bo govorjenje o našem pravosodju in naših tajkunih videti bodisi kot pljuvanje v lastno skledo ali pa kot politična znanstvena fantastika: nihče, še “vzhodna Nemka” Merklova ne, ne bo hotela ali imela časa verjeti, saj nam po definiciji našega članstva v EU nekako ne more in ne sme. Razen če Slovenijo doletijo težave takšnih razsežnosti, kakršne so se zgodile v Grčiji, Italiji, na Madžarskem. V tem primeru bodo Bruselj in Merkozy tisti, ki bodo s še komaj zakritim diktatom določil našo pot naprej.
Iz vseh teh razlogov me nastop nove, sredinske vlade navdaja z nelagodjem: kdaj ji bodo skriti centri moči nastavili novo pehotno mino, slepi za usodo te države? In se hkrati sprašujem: ali bi se za to, da bi Slovenijo rešili iz sedanje gospodarske krize, morala nova vlada res “pogoditi” s temi skrivnimi centri moči? Se bo zgodil čudež in se bo oblikovala prava social-demokracija? Se bo iz sedanje para-civilne porodila prava civilna družba? Se bodo v pravosodju tisti, ki želijo resnično delati neodvisno, ločili od zaščitnikov skritih centrov moči? Se bo iz tajkunske goščave izvila skupina resnih gospodarstvenikov, levih ali desnih, ki bi si želeli predvsem ustvarjati dodano vrednost in delovna mesta? To so ključna vprašanja za uspeh nove vlade.
Foto: Vlada
