Novi val v ameriških volitvah

1
26

V ameriški politiki velja pravilo, da predsednikova stranka izgubi sedeže v kongresu na volitvah sredi njegovega mandata, na katerih sam ne kandidira. S tega vidika ni presenetljivo, da je demokratična stranka izgubila torkove volitve. Zanimivo je predvsem, kako velik in splošen je bil republikanski uspeh. Demokrati so izgubili na celi črti: v spodnjem domu večino, v zgornjem domu, kjer so imeli do sedaj skoraj dvotretinjsko večino, so prednost komaj obdržali, na ravni zveznih držav so izgubili številna guvernerstva in parlamente. Po Obamovi zmagi leta 2008 je Ameriko že letos preplavil nov politični val.

Odločilni so bili neodločeni

Problem za demokrate je bila t.i. razlika v navdušeju. Usodni za demokrate so bili mladi volivci. Leta 2008 so namreč le-ti v rekordnem številu podpirali Obamo in ameriško levico. Tokrat je volilo samo 11 odstotkov volivcev, mlajših od 30 let. Čeprav niso volili republikancev, so demokrate pokopali s tem, da niso odšli na volišča.

Ta volilni krog je zaznamovala t.i. Čajna stranka (Tea Party), ki se je tako poimenoval po dogodku leta iz 1773, ko so kolonisti, v znak protesta proti angleškim davkom, s treh ladij v bostonsko luko ves tovor čaja. Čeprav je to gibanje razmeroma majhno in necentralizirano, mu je uspelo mobilizirati republikance in dialog usmeriti v bolj konservativno smer. Največjo zaslugo za to imajo prav mediji. Štirideset odstotkov volivcev pozitivno ocenjuje pojav tega gibanja. Rezultat tega je, da se sedaj veliko več govori o državnih deficitih, nizkih davkih, zmanjšanju državnega proračuna in moči privatnega podjetništva.

Napačna smer

Čeprav je Čajna stranka uspešno mobilizirala konservativne volivce, so največ k republikanski zmagi prispevali neopredeljeni volivci. Ti volivci, ki so leta 2008 pripomogli Obami in bili del demokratičnega vala, so tokrat v veliki večini podprli stranko na desni strani ameriškega političnega spektra. In to kljub temu, da so republikanci še manj popularni kot predsednik (41 odstotkov proti 45 odstotkov). Bolj kot podelitev mandata republikancem je izide teh volitev potrebno razumeti kot znak trenutnega razpoloženja v ZDA. Devet od desetih volivcev je menilo, da gre država v napačno smer. Ekonomska kriza in visoka nezaposlenost, skupaj z razočaranjem nad Obamo, ki mu ni uspelo izpolniti predvolilnih obljub in vnesti željenih sprememb, so volivce napeljale, da so volili republikance, čeprav večina tudi nad republikanci ni ravno navdušena.

Poglejmo rezultate bolj podrobno. Pred volitvami so skoraj vsi pričakovali, da bodo demokrati izgubili večino v spodnjem domu kongresa. Glede na popularnost predsednika Obame (45%) je bilo, statistično gledano, pričakovati, da bo stranka v spodnjem domu kongresa izgubila 36 sedežev. Po prvih podatkih jih je izgubila vsaj 60. Republikanci so se s tem približali zgodovinskemu uspehu iz leta 1938, ko so med drugim mandatom Franklina D. Rosevelta pridobili 81 sedežev! Po vseh napovedih bo John Boehner prevzel predsedniški stolček spodnjega doma. Republikanci so do sedaj učinkovito blokirali Obamov politični program, da so zelo enotno nasprotovali vsem njegovim predlogom. S prevzemom večine v predstavniškem domu pa bodo morali z njim sodelovati. Zanimivo bo spremljati razplet tega sodelovanja.

Zmagovalec bo risal nov zemljevid

Na ravni zveznih držav so demokrati izgubili guvernerstva v Ohiju, Pennsylvaniji, Wisconsinu in Michiganu. Te države bodo igrale ključno vlogo v naslednjih predsedniških volitvah zaradi sistema, ki dodeljuje vse elektorske glasove vsake države tistemu kandidatu, ki dobi večino glasov. To bo otežilo Obamin položaj, ker se v teh ključnih državah ne bo mogel zanašati na demokratične guvernerje, ki bi lahko mobilizirali svoje politične organizacije in določene državne sile v podporo kandidatu svoje stranke. Izguba guvernerstev in večine v državnih parlamentih v 19 zveznih državah bo tudi igrala pomembno vlogo pri volitvah v kongres v naslednjem desetletju. V ZDA so letos imeli nov popis prebivalstva.

Določene države, predvsem na jugu, bodo pridobile nekaj sedežev v spodnjem domu kongresa, medtem ko bodo druge države nekaj sedežev izgubile. Guvernerstva in lokalni parlamenti so pomembni, ker v večini držav prav oni določijo meje volilnih enot. S pridobitvami na državni ravni lahko republikanci narišejo te meje sebi v prid in s tem določijo volilni zemljevid do naslednjega popisa leta 2020.

Dobre novice za demokrate so v volilnem izidu v zgornji dom kongresa, v t.i. senat. Čeprav so izgubili šest sedežev, vključno s sedežem v Illinoisu, ki je do leta 2008 pripadal Obami, so obdržali večino v senatu. Tudi predsednik senata, Harry Reid iz Nevade, je uspel premagati Sharron Angle, ljubljenko Čajne stranke, ki je vse do zadnjega tedna vodila v javnomnenjskih anketah.

Z volišč na sodišča

V naslednjih mesecih in letih bo zanimivo spremljati ameriško politiko iz več razlogov. Eden od zelo srhljih trendov v trenutni ameriški politiki je koliko volitev je dokončno odločenih šele po številnih preštevanjih glasov ali celo na sodišču. Leta 2000 je moralo vrhovno sodišče odločati o zmagovalcu predsedniških volitev med Georgeom W. Bushom in Al Gorom. Po volitvah leta 2008 je bil Al Franken iz Minnesote prisiljen čakati osem mescev, da je prevzel svoj sedež v senatu zaradi številnih pravnih protestov svojega nasprotnika. Minnesota je bila tako pol leta prikrajšana za enega predstavnika.

Možnosti za nastanek podobnih problemov bodo tudi po letošnjih volitvah. V državi Washington uradni rezultat ne bo znan še kakšen teden, ker je bilo veliko število glasovnic poslanih po pošti. V Aljaski bo tudi še pestro. Dosedanjo senatorko Liso Murkowsi je na predhodnih volitvah znotraj republikanske stranke premagal ljubljenec Čajne stranke Joe Miller, zato njenega imena ni bilo na volilnih lističih, ampak so ga morali volivci vpisati sami. Ključno vprašanje je, katere volilne lističe bo volilna komisija priznala Murkowskijevi. Komisija je sicer dolžna upoštevati namen volivca, vprašanje pa je, katere različice imena bo priznala in prištela Murkowskijevi (Murovski, Morkoki, Lisa M.?). Čeprav trenutno vodi, gre pričakovati dolg proces štetja glasov in veliko protestov. Vprašanje je tudi, s katero stranko bo Murkowskijeva sodelovala, če bo zmagala glede na to, da je veliko republikancev po porazu na predhodnih volitvah stranko zapustilo.

Zanimivo bo tudi spremljati prihodnost Čajne stranke. Čeprav je republikancem pomagala pri prevzemu spodnjega doma kongresa, je njena podpora radikalnih kandidatov na predhodnih volitvah v nekaj državah usodno preprečila republikancem prevzem večine v zgornjem domu kongresa. Tu gre predvsem opozoriti na prej omenjenega Joeja Millerja iz Aljaske ter na Christine O’Donnell iz Delawareja. V obeh primerih sta ljubljenca Čajne stranke izločila bolj zmerne kandidate, ki bi verjetno na glavnih volitvah gladko zmagali. Zanimivo bo tudi videti, v kolikšni meri bodo politiki iz Čajne stranke, ki so letos dobili svoje volitve, pripravljeni sodelovati z drugimi, bolj zmernejšimi politiki v Washingtonu.

Dolarji, bolj ali manj transparentni

Zadnji, ne preveč obetavni, trend v ameriški politiki je vloga denarja. Po eni strani gre za vse večje število bogatašev, ki se odločijo za kandidaturo in skušajo »kupiti« sedež v kongresu. Podjetnica Linda McMahon (žena Vincea McMahona, ustanovitelja World Wrestling Entertainmenta), republikanska kandidatka za senat v Connecticutu, je za svojo kampanjo zapravila več kot 50 milijonov dolarjev lastnega premoženja in kljub temu izgubila. V Kaliforniji je podjetnica Meg Whitman zapravila še več v upanju, da bi kot guvernerka nasledila Arnolda Schwarzeneggerja. Investicija, več kot 140 milijonov dolarjev lastnega denarja, se tudi tej republikantki ni obrestovala. Čeprav zgornji dve investiciji nista obrodili sadov, ima sedanji ameriški kongres v svoji vrstah največ milijonarjev doslej.

Letos so na volitvah sodelovale tudi velike lobistične organizacije, ki so lahko za politično reklamo zapravile velikanske zneske “anonimnega” denarja, tistih sredstev torej, kjer jim ni potrebno razkriti identitete darovalca. Po odločitvi vrhovnega sodišča, v primeru »Citizens United« januarja letos, so te organizacije, ki so bile prej po volilnem zakonu regulirane, dobile predvsem proste roke.

V letošnjih volitvah so organizacije kot n.p. Chamber of Commerce in American Crossroads, pod vodstvom znanega Bushovega stratega Karla Rovea, pripomogle k republikanski zmagi. Zanimivo bo videti, kako se bo demokratična stranka odzvala na to denarno prednost pred naslednjimi volitvami leta 2012, ko bo Obama kandidiral za svoj drugi mandat. V vsakem primeru bo v ameriški politiki v prihodnosti še razburkano.

Do leta 1994, ko so republikanci zmagali sredi mandata Billa Clintona, so demokrati štiri desetletja prevladovali v obeh domovih kongresa. Potem so 12 let prevladovali republikanci, vse do leta 2006, ko je demokratični val odnesel njihovo večino. Zdaj so demokrati zgubili kongres po komajda štirih letih. Koliko let do naslednjega vala?

Avtor: Peter J. Verovšek

Foto: Wikipedia

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite