Novi privilegiji za ustvarjalce v kulturi

7
945

»Slovenija moja dežela«, smo pisali in govorili v tistem času, ko je bila SFRJ na smrtni postelji. Božje kreposti iz katoliškega katekizma, ki so vera, upanje in ljubezen, so se nam takrat zdele zelo prikladne tudi za odnos do domovine. Verjeli smo v boljšo in pravičnejšo državo, upali smo, da je ta na dosegu roke. Táko domovino in državo bomo lahko brezpogojno ljubili, saj ne bo nikomur več hudobna mačeha. Motili smo se. Po treh desetletjih mladi Slovenci spoznavajo, da Slovenija ne more biti »njihova dežela« in gredo v svet s trebuhom za kruhom. Številnim delavcem, ki težko preživljajo svoje družine, in obubožanim upokojencem je Slovenija postala mačeha. Odrinjeni in zapostavljeni Slovenci so razočarani nad nepravično Slovenijo, ki je dežela privilegijev tako za posameznike kot tudi skupine državljanov, slovenskih in tujih.

Novi privilegiji v specifični ambulanti

Zahteva po specialistični ambulanti za kulturnike, ki jo naslavlja na državno oblast sindikat SVIZ, je nesramno izsiljevanje za nove privilegije. Privilegije za zaposlene in samozaposlene v kulturi, za tiste, ki imajo redne plače in za povrh še honorarje po avtorskih pogodbah, kot tudi za tiste, ki imajo dostop do bankomata na Maistrovi ulici. Povsem na mestu je najprej vprašanje, kateri zdravnik specialist naj bi bdel nad specifičnimi boleznimi kulturnikov. Je to fiziater ali psihiater ali nekdo tretji? Specialist za medicino dela seveda ne bo pravi, ker kulturniki ne delajo, ampak ustvarjajo.

Odpira se še vrsta vprašanj. Ali gre za bolezensko stanje, če kulturniki ne zamenjujejo noči za dan, če do zgodnjih jutranjih ur ne iščejo umetniških navdihov v klubih in barih? Ali je bolezensko stanje, če kdo od kulturnikov ni levičar, zavrača multikulti teror in je pristaš tradicionalnih vrednot? Kakšen naj bo urnik ambulante, da ne bo motil ustvarjalnih procesov pacientov? Se bodo v specifično ambulanto lahko zatekali tudi člani amaterskega gledališča z Gregorčičeve ulice, ki pod vodstvom diplomiranega igralca požrtvovalno uprizarjajo neverjetne dvorne spletke? Še zlasti je ogroženo zdravje igralke cvernologinje, ki z nadčloveškimi napori igra tri vloge: infrastrukturo, kohezijo in v prostem času še šolstvo.

Kulturniki so menda borci

Menda so kulturniki borci, saj sami o sebi pravijo, da se borijo za lepši, boljši in pravičnejši svet. Žal se njihova prizadevanja često izkažejo za cesarjeva nova oblačila. No, ker naj bi bili borci, jim po analogiji iz rajnke države pripada posebna zdravniška nega. V mojih mladih letih so bile namreč v zdravstvenih domovih posebne ambulante, ambulante za borce. V njih so imeli privilegije tisti, ki so se vede ali nevede borili na pravi strani, pa tudi tisti, ki so s pričami dokazali, da naj bi med vojno dali pomemben prispevek k zmagi partizanov in revolucionarjev. Privilegija posebnih ambulant za borce danes ni več, ostali pa so privilegiji pri pokojninah in dodatnem zdravstvenem zavarovanju borcev in njihovih sopotnikov do tretjega roda. Borci športniki so si že izborili privilegij v izjemnih pokojninah in samo vprašanje časa je, kdaj v bitki za izjemne pokojnine zmagajo tudi borci kulturniki.

Porazen nivo kulture

V samostojni Sloveniji imamo neverjetno veliko ljudi, ki se poklicno ukvarjajo s kulturo in živijo od kulture. Njihov rezultat je često zelo pičel in vpliv na narod zelo medel. Slovenci tako postajamo vse manj kulturni, saj se zadovoljimo z vsakršnim burkaštvom in plažo. Kdor si upa podvomiti v rokohitrske kulturne dosežke naših umetnikov in umetnjakarjev, izpade čudak. Na odre gledališč in oper ne moremo ali ne znamo postaviti nobene predstave brez gostov iz tujine. Na vsakem koraku v ospredje sili kultura iz južnih držav.

Kulturne ustanove vodijo nekompetentni ljudje z veščino politične korektnosti. V treh desetletjih v Ljubljani nismo zgradili ene same reprezentančne zgradbe za nacionalno kulturo, ne gledališča ne muzeja ne knjižnice ne cerkve. S tem se nehote razgaljajo kulturne potrebe naših oblastnikov, ki se začnejo v Stožicah, končajo pa na Kongresnem trgu. Samo džamijo so si zgradili s katarskim denarjem in s tem je menda slika najlepšega mesta v očeh politikov popolna. Betonska bloka sredi Ljubljane, ki naj bi bila osrednji spomenik žrtvam vojn in revolucij, sta simbol in trdi lupini izvotljene slovenske kulture.

Kulturni dosežki ljubljanske Drame

Pobegnil sem s predstave v ljubljanski Drami. Pol ure »kulture« mi je bilo tokrat več kot dovolj in sem se izognil trpinčenju v nadaljnjih dveh urah in pol. Za avtorski projekt Pogovori o ljubezni, ki ga je režiral Jernej Lorenci, so si besedilo izmislili kar ustvarjalci predstave sami. Ta kulturni »presežek« je koprodukcija Drame SNG in Kraljevega gledališča Zetski dom Cetinje. Igralci, ki so iz vseh vetrov, govorijo v albanščini, črnogorščini, italijanščini, angleščini in celo v slovenščini! Z dolžnim spoštovanjem lahko gledamo na commedia dell´arte (italijansko improvizirano gledališče iz 16. stoletja), ampak ta nikakor ne sodi na osrednji nacionalni oder v enaindvajsetem stoletju. Renesančni igralci niso imeli režiserja, burkeži v Drami pa ga imajo, mastno plačanega in medijsko napihnjenega Jerneja Lorencija. Med klasične like commedie dell´arte, ki so Pantalone, Arlecchino, Dottore, Pulcinella, Colombina itd, se neuspešno rine Janez Škof.

Predstava je dokaz, da kulturniki nujno potrebujejo specifično ambulanto! Če ne bo šlo drugače, bomo zbirali milodare, kot za Krisa in Gala.

7 KOMENTARJI

  1. Polagoma bodo dosegli, da se bo v ustavo zapisalo, da imamo prvorazredne in drugorazredne prebivalce.
    Takoj po 2. vojni je to bilo v praksi izvedeno. Prvorazredni (koritarji, je rekla moja mama) so imeli posebne živilske trgovine, kjer so lahko kupili tisto, o čemer je narod samo sanjal in trpel na robu lakote.

  2. Z vsem se strinjam. “Probleme” imam samo z mladimi, ki odhajajo v tujino. Ali te mlade zanima politika? Tiste, ki zanima, koga volijo? Ne, prav nič se mi ne smilijo, saj so za stanje v veliki meri sami krivi. Smilijo pa se mi demokratični ljudje (med njimi so seveda tudi mnogi mladi), ki na volitvah svoje glasove dajejo demokratičnim strankam, živeti pa so prisiljeni v moralni (rdeči) greznici.

Prijava

Za komentiranje se prijavite