Živimo v obdobju menjav. Doživeli smo padec druge Janševe vlade – še en padec desno-sredinske vlade. V Rimu je papež šokiral svet z odstopom, korakom, ki smo ga bili vajeni od svetnih voditeljev, pri katerih je bolj kot za priznanje nemoči za dobro ali odgovornosti za slabo, pogosto šlo le za beg pred odgovornostjo.
Slovanski papež je, slovansko, želel trpeti do konca. Svet, ki ne mara pogleda na trpljenje, se je ob tem na nek način pohujševal. Krščanstvo je včasih morda res videno kot nekakšen specialist za trpljenje, v dobrem ali slabem. Germanski papež je ravnal germansko.
V tisku se vrstijo ugibanja o razlogih za papežev odstop. Poleg zdravja omenjajo vse mogoče domnevne vatikanske moralne zablode, pod težo kateri da se je upognil še papežev hrbet. Če je temu tako, je papežev odstop zmaga temnih sil v Cerkvi? Ali pa je papež morda prav z odstopom želel opozoriti, razkrinkati te temne sile? Tudi v Cerkvi so “strici iz ozadja”. Na srečo pa tudi Sveti Duh.
V tem trenutku – tako mi je dejal visok cerkven dostojanstvenik – bi bilo najslabše, če dobimo italijanskega papeža. Katoliška cerkev je že tako preveč zaznamovana z italijanskim, rimskim okoljem, v katerem živi (in katerega pokazatelj so izidi zadnjih volitev).
Kakšnega papeža potrebuje Slovenija? V času vzpona italijanskega fašizma je papeštvo, ki se je spogledovalo z Mussolinijem, bilo slaba uteha za Cerkev na Slovenskem. Pred nemškim okupatorjem je bil Rim nemočen. Malo ali nič je Sveti sedež lahko naredil za škofa Vovka in druge povojne pastirje. Slovanski papež se je močno postavil v prid slovenske neodvisnosti in Slovenijo dvakrat obiskal. Odnosi med državo in Svetim sedežem so uradno odlični, v praksi pa je za Sveti sedež čudni hlad, ki veje iz tradicionalno katoliške dežele težko razumljiv.
Koliko je Benedikt XVI. našel čas za vprašanja domnevnega očetovstva naših škofov? Verjetno je imel resnejše delo. Posebej dobrih novic pa iz slovenskih škofij ni bilo, na čelu s finančnimi škandali. Že vatikanska banka mu je povzročala dovolj glavobolov.
Za slovenski milje bi bil gotovo primeren papež, ki bi nadaljeval Ratzingerjevo usmeritev poudarjanja racionalnega v krščanstvu. Če novi papež ne bo ne Slovan ne dunajski kardinal Schoenborn, potem za malo Slovenijo posebnega posluha ne bo imel.
Manj bo tudi priložnosti za fotografije s slovenskimi desno-sredinskimi politiki. Verjetno je že za nami čas, ko so ti tekmovali za foto-termin s papežem in upravičeno pričakovali, da bo to močan argument za glas dovolj številčnega volilnega telesa.
Tudi pri nas se pričenja ustvarjati zdrava distanca med Cerkvijo in desno-sredinskimi politiki. Žal se je pogosto zdelo, da je distanco mati Cerkev najprej naredila sama do tistih desno-sredinskih politikov, ki so tudi sami kristjani. Te ovčice so jo razočarale najprej s svojo domnevno ali dejansko ne dovolj načelno držo, pa tudi sicer jih pastirji niso bili vajeni gledati kot dostojanstvenike. Vrsti slovenskih cerkvenih osebnosti je bolj imponiral “možati” Janša, ki ga je bilo nekako lažje gledati od spodaj navzgor, kakor pa npr. Lojzeta Peterleta. Podobno je bilo nekoč z dr. Francetom Bučarjem, ki je bil zelo cenjen gost na Teološkem tečaju in drugih podobnih prireditvah. Kar neverjetno je, v kakšni politični druščini je dr. Bučar danes! Nekaterim v Cerkvi na Slovenskem pa je imponiral celo Ivan Zidar – in ob papeževem obisku dobil mesto v prvi vrsti…
Predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak kljub vsem stereotipnim očitkom na njen račun ohranja zdravo distanco. Stranka pa tudi pod njenim predsedovanjem še ni postala krščansko-demokratska; je bolj podobna (ne nujno v omalovaževalnem smislu) nekaterim ortodoksno protestantskim verskim strankam v Evropi. Morda bo držalo, da med katoličani v Sloveniji še ni kritične mase za avtonomno krščansko-demokratsko politično držo, ki je hkrati ne bi zmamil zvok siren pretiranega političnega pragmatizma, kar se je – vsaj deloma upravičeno – očitalo SKD. NSI se bo morala ali zadovoljiti, da je “nišna” stranka (kar je povsem legitimno), ali pa zelo resno in na dolgi rok delati, da bi postala vodilna stranka desne sredine. SDS na tem mestu začenja kazati znamenja utrujenosti. Po Janši pa organizirana levica že toliko časa zliva gnoj, da to postaja neudobno še za tiste, ki nikoli niso podvomili vanj.
Kardinali, se zdi, so odločeni, da Cerkev za veliko noč dobi novega papeža. Novi vetrovi v Cerkvi lahko posredno pomagajo k temu, da bodo bolj emancipirani in bolj svobodni katoličani tudi v Sloveniji lažje, manj obremenjeno oblikovali politiko. Morda bomo za pirhe dobili tudi vlado premierke Alenke Bratušek. Dva resnično različna svetova: Cerkev, ki želi ostati relevantna v svetu in ohraniti Evropo krščansko; Slovenija, v kateri je levica v obsedeni gonji proti desnici povsem izgubila kompas in razumevanje evropskega trenutka. Le kaj na svetu si bosta lahko povedala, če se bosta kdaj srečala, novi papež in Alenka Bratušek?
