Marjan Batagelj, Blaž Vodopivec in Matej Kovač o prihodnjem finančnem ministru

Za avgustovske dni je premier Miro Cerar napovedal novega kandidata za finančnega ministra. Kakšen profil človeka mu za to mesto svetujejo poslovneži?

Dober mesec dni je minilo, odkar je finančni minister Dušan Mramor odstopil, pri čemer naj bi bila odločitev “osebne narave”. Minister na dan odstopa svoje delo označil za “fantastično”, ponosen je bil na finančno suverenost Slovenije, ki jo je v 22 mesecih dela obnovil. Položaj finančnega ministra od odstopa Mramorja opravlja Alenka Smerkolj, sicer ministrica, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo.

Po vrnitvi na Ekonomsko fakulteto naj bi Dušana Mramorja v začetku avgusta po še neuradnih informacijah skupaj z dekanjo Metka Tekavčič ter dvema prodekanoma doletela kazenska ovadba. Vložilo jo je specializirano državno tožilstvo, ki štiri vodilne na fakulteti sumi storitve štirinajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Dekana in prodekanji, Mojca Indihar Štemberger in Polona Domadenik, naj bi po ugotovitvah preiskovalcev omogočali izplačilo dodatka za stalno pripravljenost ali o njem odločale. Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani naj bi v letih od 2008 do 2015 dodelila dodatke v višini več kot 858.000 evrov bruto.

Premier Miro Cerar je ob Mramorjevem odstopu napovedal, da bo Državni zbor seznanil z imenom kandidata za vrh finančnega ministrstva predvidoma še v avgustu, do imenovanja bi tako lahko prišlo v začetku septembra. Za mnenje o profilu osebe, ki bi ga sami želeli videti na mestu finančnega ministra, smo povprašali tri ugledne poslovneže.

Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame

“Finančni minister naj ne bo računovodja, ampak avtoritativna oseba, ki bo v osnovi razumel, da družbo poganja proaktivno gospodarstvo, ki vplačuje tudi največ davščin. Torej bi se moral prihodnji minister najprej uskladiti z gospodarstvom in šele nato s sindikati. Prevečkrat pa se zdi, da se politiki sindikatov bojijo in zato že destletje nismo dobili niti ene strukturne reforme. Zato pa imamo nekonkurečno gospodarstvo, visoke davščine in nefleksibilen trg delovne sile. To pa niso dobra izhodišča, da bi bili med tujimi investitorji zaželeni. Lahko je všečen, če bo podlegel sindikatom in učinkovit, če bo sledil gospodarski logiki. Vse je pa stvar samo njegove odločitve.”

 

dr. Blaž Vodopivec, samostojni vlagatelj in svetovalec

“Novi finančni minister mora verjeti v konec kapitalizma, državno lastnino, centralno planiranje, nacionalni interes in avantgardno vlogo javnega sektorja, da bo kompatibilen z vlado in vladajočo koalicijo.

Vse drugo je manj pomembno.

Od novega ministra, tako kot od celotne vlade, ne pričakujem nobenih ukrepov.”

 

Matej Kovač, direktor družbe IUS SOFTWARE, Zagreb

“Doslej se je izkazalo, da je za uspešnega slovenskega finančnega ministra nujno potrebna močna politična podpora s strani predsednika vlade in visoka stopnja medsebojnega zaupanja med tema, z odgovornostjo najbolj obremenjenima, članoma vlade. Zato je bolj pomembno ali se kompetentnim kandidatom zdijo okoliščine za sprejem funkcije primerne, kot pa koga si zaželi predsednik vlade v svoji ekipi.

Tehnično ustrezno strokovno podkovanih kandidatov, ki imajo dovolj znanja in izkušenj s področja javnih in mednarodnih financ ter izkušenj na področju vodenja večjih skupin strokovnjakov v Sloveniji ne primanjkuje. Glede strokovnosti je delo primerljivo vodenju financ večjega podjetja ali banke, je pa fizično in psihično mnogo bolj naporno. V normalnih evropskih državah so finančni ministri poklicni politiki. Tako je politična usmeritev finančnega ministra transparentna, odgovornost pa potrojena (odgovoren je državljanom, predsedniku Vlade in še članom svoje stranke). Pri nepolitičnih tehnokratih vedno obstaja nevarnost da so v službi raznih lobijev in so, ker jih dolgoročno njihova politična kariera ne skrbi, bolj nagnjeni k tveganim ukrepom. Glede “dosežkov” novega finančnega ministra si želim, da bo pri demontaži ZUJF-a in drugih varčevalnih ukrepov zadržan. Da bo prej odpravil v krizi uvedene višje davke kot pa sprostil ovire za večanje proračunskih izdatkov in da bo nadaljeval trend zmanjševanja proračunskega primanjkljaja.”