Novi gradbinci, stare težave in spremembe, da se nič ne spremeni

0
490

Infrastrukturni projekti, posebej velike investicije, so tisti elementi, ki v Sloveniji zelo pogosto pogojujejo politično sliko in merijo temperaturo priljubljenosti posamezne vlade. To se seveda posebej pozna, ko izbruhnejo nepravilnosti in škandali.

Slovenija je, če se omejimo samo na obdobje zadnjih 10 let, preživela že vsaj dve večji aferi. Prva je bila povezana z izgradnjo in dokončanjem avtocestnega križa. Druga pa z izgradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6). Plaz nepravilnosti avtocestnega križa je v obdobju finančne krize pomagal odnesti na “smetišče zgodovine” dva pomembnejša akterja takratnega dogajanja: ljubljanski SCT in ajdovsko Primorje. Gradbinca sta propadla zaradi nevzdržnih bremen prezadolženosti, ki sta si jih nakopala v obdobju pred krizo. Gradnja avtocest pa je za njiju bila zlata jama. Javni razpisi so bili namreč predstava za javnost, v ozadju se je ustvaril “Zemonski kartel” vseh gradbincev, pri katerem sta bila prav SCT in Primorje glavna “družbenika” in sta zaradi tega odločilno vplivala na dodelitev del ter na ceno. Po oceni Agencije za varstvo konkurence naj bi preplačila znašala vsaj 30 odstotkov. Podobna zgodba velja za še drug velik projekt, ki je nastajal sicer nekoliko kasneje (na prelomu tega desetletja), a je slovenske davkoplačevalce ponovno močno udaril po žepih. Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj je nastal kot najnaprednejši projekt za energetsko oskrbo države. Prvi paradoks je že to, da se država v obdobju podpiranja zelenih in okolju prijaznih rešitev odloči za megalomanski projekt, ki temelji na premogu. Še hujše pa je bilo dejstvo, da je imel ta projekt začetno ceno okoli 800 milijonov evrov, končna cena pa je nato narasla na 1,4 milijarde evrov. To je 4 odstotke BDP (v letih najhujše gospodarske krize) oziroma skoraj okrog 15 odstotkov slovenskega letnega proračuna. Prave razsežnosti te afere vsekakor dojemamo šele v zadnjih mesecih, potem ko je svoje delo na tem področju opravila tudi državnozborska preiskovalna komisija.

Sistem aneksov

Kako je prihajalo do tega? Preprosto povedano, z aneksi. To velja za avtoceste in TEŠ6. Aneksi so dodatki k osnovni pogodbi. Podjetja, ki so na razpisih prijavila najugodnejše cene, so pogosto predstavila nerealno finančno konstrukcijo za projekt oziroma tako finančno konstrukcijo, na katero je vsekakor že vplivalo “ozračje” kartelnega dogovarjanja. To pa je bil šele začetek. V nadaljevanju so namreč izvajalci redno postavljali zahteve za zvišanje cene, češ “pojavili so se nepredvideni stroški”. Te nepredvidene stroške so urejali z aneksi k osnovni pogodbi. Aneksov je bilo za vsako pogodbo več. Ni torej čudno, da so cene po podpisu osnovne pogodbe začele leteti v nebo. Zakaj nas te zgodbe, ki spadajo dejansko že v preteklost, zanimajo danes? Ker je sistem aneksov še vedno zelo živ. Danes je veliki infrastrukturni projekt, na katerem je padla Cerarjeva vlada in ki ga bo moral izpeljati Šarec, drugi tir Divača – Koper. Gre za 27 kilometrov dolg tir, ki bi moral razbremeniti že obstoječo progo in omogočiti lažji pretovor blaga iz Luke Koper v zaledje in nato proti drugim državam. Cena tega projekta naj bi znašala milijardo evrov. Po propadu treh največjih gradbincev (SCT, Vegrad in Primorje) so se na tem področju zadeve precej spremenile. Vse pomembnejšo vlogo prevzema idrijska družba Kolektor, na čelu katere je Stojan Petrič. V tem času je nedvomno zelo vpliven gradbinec v Sloveniji, in to v obdobju, ko je povpraševanje po gradbeniških storitvah začelo ponovno rasti. Ne gre zanemariti niti dejstva, da je Kolektor tudi lastnik najpomembnejšega slovenskega dnevnika Delo. Tudi to ima v “pogajanjih za posle” svojo specifično težo. In Kolektor si je z javnimi razpisi zagotovil precejšnji zalogaj del na projektu drugi tir.

Bratuškova dvignila glas

Zadeva je zanimiva, ker je prav idrijsko podjetje po dobavi naročil in še pred dejanskim začetkom del na resorno državno službo naslovilo zahteve po aneksih k obstoječim pogodbam. To so slovenski mediji razkrili že v poletnih mesecih. Poleti je Kolektor investitorjem poslal višji račun za izgradnjo izvlečnega tira, ki sicer z drugim tirom nima neposredne zveze, a vseeno kaže na “modus operandi”. Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI), organ, ki upravlja gradnjo drugega tira, dokler ne bodo posli prenešeni na družbo 2TDK, je podpisal aneks v višini 1,4 milijona evrov. Drugi aneks pa je neposredno povezan z gradnjo drugega tira: gre za pogodbo za gradnjo dostopnih cest do proge, ki je bila podpisana decembra lani in znaša 14,5 milijona evrov. K tej pogodbi je Kolektor že predstavil zahtevo za 2,5 milijona evrov vreden aneks zaradi “podražitve surovin, delovne sile in dodatnih stroškov pri opremi in mehanizaciji”. V le nekaj mesecih naj bi torej vrednost del narasla za 18 odstotkov. Primer je završal v slovenski javnosti, tako da je morala resorna ministrica Alenka Bratušek na to odreagirati. Od Kolektorja je zahtevala, naj aneks umakne. V nasprotnem primeru je Bratuškova v Tarči na TV Slovenija 1 zagrozila, da bi posel odvzeli Kolektorju in ga predali drugouvrščenemu na javnem razpisu ali pa da bi objavili nov razpis. Ministrska grožnja je zalegla, ker je Kolektor aneks res umaknil.

Vse po starem?

Opisana zgodba samo nazorno prikazuje, kako se način delovanja ni spremenil, kljub temu da je Slovenija na področju gradbeništva doživela močne tektonske premike, če ne že pravega cunamija. V tem primeru so podražitve, ki bi jih sicer plačali davkoplačevalci, še pravi čas zaustavili. A to po zaslugi medijskih razkritij in odmeva, ki ga še vedno ustvarja beseda “aneks” v slovenski zainteresirani javnosti. Slovenija je danes država v razcvetu, a primeri, kot smo jih tukaj nakazali, kažejo še vedno na legla potencialnih virusnih obolenj, ki bi bila v drugačnih okoliščinah lahko zelo škodljiva. Slovenija ima v tem obdobju priložnost, da bi na podlagi napak iz preteklosti izpeljala ustrezne spremembe. Škoda, da postaja vse bolj jasno, kako so to tiste tipične “spremembe, da se nič ne spremeni”.

Objavljeno v Novi Glas , 18. 10. 2018, str. 16

Prijava

Za komentiranje se prijavite