“Ko se rodimo, se ne učimo knjižnega jezika…”
Stric in nečak, monsinjor in magister, ki jima je poleg imena skupna ljubezen do Goriške in njene zgodovine, sta 7. maja v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž oblikovala prav posebno “srečanje pod lipami”. Kot je v imenu prirediteljev – Krožka Anton Gregorčič in Kulturnega centra – povedala Erika Jazbar, je bil msgr. Renato Podbersič med drugim škofov vikar v Kopru, od lanske jeseni živi v Sovodnjah in pomaga v okoliških župnijah, pred nekaj meseci pa je bil imenovan za novega predsednika Goriške Mohorjeve družbe. Je tudi “odličen sogovornik in prodoren analitik našega časa, Cerkve in družbe”. Z njim se je pogovarjal nečak, mag. Renato Podbersič ml., raziskovalec, publicist in zgodovinar, ki – je dejal – je strica že od malega imel za svojega očeta in svetovalca, saj ga je ta tudi vedno najbolj podpiral pri študijskih in poklicnih odločitvah.
Msgr. Podbersič, rojen v delavski družini v Vrtojbi pred dobrimi 70 leti, je že v prvem odgovoru na nečakovo vprašanje dejal, da se na področju od Štandreža pa vse do Vrha počuti kot doma, ljudje so ga zelo lepo sprejeli. V letih, “ki niso več rosna”, mu je prav “prijeten kraj službovanja”. Z Gorico in zamejstvom je bil povezan že iz časov g. Humarja, ki je bil tudi iz Vrtojbe, in prvih goriških skavtov. Sploh pa imata Štandrež in Sovodnje z vasmi na drugi strani meje že stoletja marsikaj skupnega. Po nekaj spominih iz vedrih in pristnih otroških let je msgr. Podbersič dejal, da ga je na poseben način zaznamoval župnik Bernardin Godnič. Še vedno je srečen, da je izbral poklic, ki mu je pisan na kožo in je zanj “največji poklic”. Bog ga je poklical “po raznih ovinkih, da se je odločil za tisto, kar je najbolj prav”. V vipavskem semenišču je prejel solidno klasično izobrazbo, širino, ki omogoča humanistično in ne zgolj tehnično razmišljanje, širok pogled na življenje, potreben za sprejemanje različno mislečih. “Nekateri profesorji so dali zelo velik pečat, drugi manj”: iz Vipave se je najbolj spominjal Franca Kralja, Ignacija Breitenbergerja in Antona Požarja, iz Ljubljane pa Franceta Oražema, Marijana Smolika in Jožeta Vesenjaka. “Smo imeli tudi take, ki nam niso dali tistega, kar smo pričakovali”. Vplivali so ne le profesorji iz semenišča in s fakultete, temveč “z življenjsko modrostjo” tudi duhovniki, ki so bili v pastorali. Posebno pozornost daje msgr. Podbersič že od prvih let duhovništva pa vse do današnjih dni t. i. pastorali zakoncev, saj je prišel do spoznanja, da je delo v pripravi na zakon in delo s starši oz. z družinami ena ključnih tem. “Danes je Cerkev v hudi krizi. Prav v delu z družinami, ki so morda najbolj ogrožene, vidim poslanstvo zase in tudi za Cerkev”.
“Drugi del življenja” je prišel do izraza v zrelih letih, “to je kulturno poslanstvo”, je dejal mag. Podbersič ml. o stricu. Že v osnovni šoli si je začel zapisovati v zvezek domače besede: doslej je zbral okrog 15 tisoč besed in upa, da bo v kratkem doživel izdajo slovarja vrtojbenskega narečja. Poleg izrazov je zbiral tudi zgodbe. Z leti – predvsem po letu 1990 – je zanimanje za tako blago še rastlo, saj je v Istri prišel v stik z etnološko zelo bogatimi kraji. Leta 2001 je izšla njegova zbirka vrtojbenskih pregovorov. “Obdelal” je še več vasi in še vedno zbira ljudske pregovore. To dela tudi v Sovodnjah, “ki imajo za eno lepo knjigo pregovorov”, je zatrdil. “Sem in želim biti predvsem duhovnik, na prvem mestu so moje osnovne naloge kot duhovnika. Poleg tega pa je vedno dovolj časa za kulturno udejstvovanje”. Ko ima zvečer kaj več miru in “kadar pride muza”, mag. Podbersič sede za računalnik in piše igrice. Pri tem seveda uporablja vrtojbensko narečje in pregovore. “Nobeno narečje ni grdo! Vsako je materni jezik. Ko se rodimo, se ne učimo knjižnega jezika, ampak materni jezik. In to je narečje”.
Več lahko preberete v Novem glasu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
