Novi glas: “So stvari, za katere želimo, da bi se nikdar več ne ponovile”

4

Razstava Vroče sledi hladne vojne v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici

Odprtje zgodovinske dokumentarne razstave Vroče sledi hladne vojne v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je 28. februarja privabilo res veliko ljudi; mnogi so si ob 17. uri v komorni dvorani ogledali istoimenski dokumentarni film, še več pa se jih je udeležilo svečanega trenutka, ko so o projektu spregovorili ugledni gostje.

Gre za razstavo, ki jo je leta 2012 pripravil Gorenjski muzej v sodelovanju z Arhivom Republike Slovenije in Mohorjevo založbo Celovec, vodji projekta pa sta Jože Dežman in Hanzi Filipič. Na 22 dvojezičnih panojih – v slovenščini in nemščini, prireditelji pa so poskrbeli tudi za italijanske prevode – ponuja vpogled v dogajanje na meji med Slovenijo in avstrijsko Koroško v letih 1945-1991. Prek zgodb posameznikov in družin predstavlja zgodbo prehodov slovenskih ljudi čez železno zaveso, poglablja pa se tudi v širšo analizo tega poglavja na celotnem slovenskem prostoru. Kot je uvodoma povedala pobudnica in povezovalka goriške razstave, časnikarka Erika Jazbar, je dogodek nastal v sodelovanju z Goriškim muzejem in s KD Stanko Vuk iz Mirna.

Predsednica Kulturnega centra Franka Žgavec, ki je pozdravila navzoče in med njimi zlasti novega goriškega prefekta Vittoria Zappalorta, se je za glasbeni poklon zahvalila Vokalni skupini Chorus 97, ki jo vodi Laura Winkler, za pomenljivo večjezično recitacijo pa dijakinjam osnovne šole iz Mirna. Zgodovinar Jože Dežman je povedal, da je govor v Celovcu začel z besedami Hanzija Filipiča, ki je po odkritju hudega, ki se je zgodilo v Sloveniji po vojni, zapisal, da je dejansko izhodišče vse tragedije fašistična in nacionalsocialistična agresija, da je žrtev veliko in vse imajo pravico, da jim vrnemo človeško dostojanstvo, jih odrešimo krivičnosti pozabe. Ta kritični odnos je “gugalnica, ki se ne sme spremeniti v igro za politični drobiž, ker je zadeva preveč resna”. Že v projektu Med kljukastim križem in rdečo zvezdo leta 2002 so predstavili “zelo eksplozivna soočenja in soodvisnosti” med skrajnim koroškim nacionalsocializmom in slovenskim oz. jugoslovanskim stalinizmom. Predstavljajo predvsem usode prebivalcev Slovenije, na katere je usodno vplivalo dogajanje ob železni zavesi v hladni vojni. Za to “najbolj odprto mejo v Evropi”, kot so jo nekateri imenovali “s propagandno prevleko”, so od maja 1945 do junija 1991 dobili več ilegalnih pribežnikov kot na Berlinskem zidu, “verjetno vsaj desetkrat več”. Samo do leta 1949 je bilo na slovenski zahodni meji ubitih po uradnih podatkih vsaj 417 oseb. Šlo je za pravi “upor z nogami”. Do leta 1960 je ilegalno zbežalo na Zahod okrog 40 tisoč Slovencev, okrog 30 tisoč pa je bilo aretiranih, obsojenih, poslanih v prisilno delo itd. Na tej meji je bilo “vsak trenutek od dva do tri tisoč vojakov, vsaj do leta 1960 vsak trenutek od dva do štiri tisoč agentov tajne politične policije”. Druga funkcija meje je bila preprečevati vstop tistega, kar je idejno ogrožalo komunizem z Zahoda. Izvoz revolucije je zamejskim Slovencem na Koroškem naredil neizmerno veliko škodo, je poudaril Dežman. Namen politično razbremenjene in neodvisne raziskovalne ekipe ter projekta je zato preseganje tistih – ne le geografskih – meja, ki so več generacij ločevale Koroško in Slovenijo.

Več lahko preberete v Novem glasu.


4 KOMENTARJI

  1. Včeraj pa smo ob TV prenosu doživljali ponovno odpor do demokratičnih civilizacijskih odnosov, ko se je SDS trudila, da bi se parlament zavzel za več domoljubja in prekinil s tolariranjem totalitarnih simbolov in dejanj.

    Odziv pozicije je bil: Ne vznemirjajte nas, ker čas še ni dozorel za takšne razprave.

    Ali imajo poglavitno besedo in težo pri dozorevanju časa tisti, ki so storili in tisti, ki zagovarjajo totalitarne zločine in nasilje?

    Ali ne tiči prav v tem vzrok, da se ne more storiti preporod vrednot na slovenskem?!!!

  2. kako žalostno je bilo poslušati pozicijo, ki se ni strinjala, da bi vsaj dve kitice Prešernove Zdravljice predstavljale slovensko himno.

    S svojim nastopom so omadeževali Prešerna in in njegovo iskreno željo, da bi Slovenija zaživela v civilizacijskem ravnovesju z naravo, stvarstvom, kar nam lahko le koristi.

  3. Podobno se je SDS trudila, da bi se odprli bančni dosjeji o korupcijskih kreditih, ki so povzročili bančne izgube.

    Tudi tu je pozicija dala vedeti, da za kaj takega še ni pravi čas, ker so ti povzročitelji še vedno na pomembnih položajih.

  4. Drugačnega mnenja pri poziciji je bila le državljnaska lista, ki je pogostoma zagovornik vrednostne prenove.

Comments are closed.