Novi glas, S. Zore: “Ljubezen ne more nikdar biti poražena!”

0

Le nekaj dni po koncu odmevne škofovske sinode o družini, v četrtek, 29. oktobra 2015, je bil gost Srečanja pod lipami v Gorici eden izmed sinodalnih očetov, edini predstavnik slovenske Cerkve, ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. V komorni dvorani Kulturnega centra Bratuž, ki je večer organiziral v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič, sta mu vprašanja in iztočnice dobro postavljala zakonca Katja Tomsič in Ivo Cotič. “Vsak kraj, kjer se ljudje srečujemo, je milosten, ker se tam dogaja nekaj božjega, se uresničuje nekaj svetega”. Tako je pozdravil nadškof Zore navzoče, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano. Povedal jim je veliko zanimivih stvari o sebi, slovenski in vesoljni Cerkvi ter seveda o sinodi, “med vrsticami” pa tudi cel kup pristnih spodbud in modrih napotkov za vsakdanje duhovno življenje.

V duhu sv. Frančiška

Na dan sv. Frančiška, 4. oktobra, je leta 1984 v redu manjših bratov izrekel slovesne zaobljube; na isti dan 30 let kasneje pa ga je papež Frančišek kot prvega frančiškana na tem položaju imenoval za ljubljanskega nadškofa. In vendar, je dejal, je sv. Frančišek v njegovo življenje vstopil “na skrivnosten način, po Frančiškovo, brez hrupa, brez velikih dogodkov, tako kot je skromno prihajal v času svojega zemeljskega življenja med ljudi in jim počasi zlezel pod kožo”. Danes ga občuduje “kot tistega, ki je bil neizmerno zaljubljen v Boga”. Mnogi ga gledajo kot enega prvih poetov, enega prvih ekologov, “ampak Frančišek je bil poet, ker je tako ljubil Boga, in je prepeval stvarstvu zaradi tega, ker mu je stvarstvo razodevalo Boga in njegovo ljubezen”.

Z leti človek vedno bolj spoznava, da ni sam izbral, ampak da je bil izbran in se tej izbiri ni posebno upiral, je začel pripoved o svojem poklicu. Nekdo te pokliče, te pozna in ve, kaj zmoreš, ve, kakšne naloge ti lahko naloži v družinskem, duhovniškem ali redovniškem življenju. “V zavesti, da si izbran, je zadaj vedno neka sled milosti: nekdo te varuje, nisi samohodec. Ne glede na to, kakšne naloge ti postavlja življenje, nekdo je vedno s tabo”. Bog naj nam da globoko začutiti to spoznanje: “Izbran sem, zato v izpolnjevanju svojega poslanstva nisem sam”. Podobno je bilo z njegovo odločitvijo za frančiškanski red. “Bog me je na svojski način, kot on zna, brez vsiljivosti, pa z neko sveto vztrajnostjo pripeljal k frančiškanom”. Družina je bila krščanska, “kakšne pretirane pobožnosti pa pri nas ni bilo”. V zelo pozitivnem smislu ga je zaznamovala beseda mame, ki mu je rekla: “Sem vesela, da greš. Če boš spoznal, da to življenje ni zate, vedi, da si tu doma”. Zato je nadškof vse prisotne pozval, naj blagoslavljajo otroke in vnuke, ko odhajajo! “Potrebujejo vaš blagoslov! Naj jih spremlja zavest, da jih podpirate, in naj imajo odprta vrata, da se lahko vrnejo. Na ta način je korak v svet veliko varnejši, veliko lažji”.

Nastop škofovske službe

Eno leto izpraznjenega sedeža v Ljubljani je bilo “pravzaprav kratek, zelo kratek čas” v zgodovini take ustanove. Gotovo je bilo “zelo zahtevno stopiti na to mesto za ljudmi, kakršni so bili msgr. Šuštar, Rode, Uran in Stres. To so veliki možje in človek z globokim spoštovanjem stopa v njihovo sled”. Na začetku je bilo “najbolj čudno, ko so ljudje rekli ‘gospod nadškof’, pa nisem imel občutka, da mene nagovarjajo”. Moje “upanje so dobri sodelavci in pa izjemno veliko dobrih ljudi v naših občestvih”. Ko hodi po župnijah, vedno srečuje ljudi, ki so globoko verni, imajo radi Boga, so molilci, redno zajemajo iz Božje besede, po svojih močeh živijo v skladu z Božjo voljo in imajo radi Cerkev. “Dokler srečuješ takšne ljudi, ni nobenega razloga za to, da bi bil črnogled, kaj šele za to, da bi kakorkoli obupoval … Ti ljudje so naša moč. Če so z nami takšni ljudje in če je z nami še Gospod Bog z vso svojo ljubeznijo, koga bi se potem bal? ”

Kristjani v družbi

Realnost našega časa in dediščina preteklega političnega sistema je, da vero potiska v neko privatno sfero, “še najbolje, če ostane samo v srcu in osebnem življenju posameznika”. Po neki naravni logiki stvari pa “kljub temu vedno znova iščejo naše mnenje”. Tudi naša javnost želi slišati besedo Cerkve. Misli in vrednote Cerkve in kristjanov so zanjo izziv, pa čeprav potem doživljamo njegovo nasprotovanje. “Nič hudega. Pomeni, da vznemirjamo. Samo kot takšna Cerkev smo pravzaprav v resnici Kristusova Cerkev. Jezus je zelo jasno rekel ‘gorje vam, kadar bodo o vas vsi dobro govorili’, kajti to bi pomenilo, da smo izgubili svoje sporočilo”. Res je, da kristjani v slovenskem javnem medijskem prostoru nimamo dovolj možnosti, da bi pojasnjevali svoja stališča in mnenja, toda “konec koncev tudi Jezus svojega evangelija ni širil po pismih; on sam je vero, evangelij, Očeta in razodetje Očetove ljubezni vedno prenašal v osebnem odnosu”. Tu si lahko sprašamo vest: lahko posredujemo samo nekaj, kar v resnici v nas živi. Evangelij lahko “prepričljivo izročaš naprej, samo če evangelij v tebi živi ne kot misel, ampak kot živi odnos z Gospodom Jezusom Kristusom”. Ko preverimo sami sebe, imamo vsak dan toliko priložnosti, “da ta evangelij v odnosih, v življenjski drži, pa tudi z besedo posredujemo naprej, če bomo te možnosti znali izkoristiti, če svoje vere ne bomo skrivali, če se svoje vere ne bomo podzavestno sramovali”. Podzavestno se namreč bojimo pokazati svojo vero, biti kristjani. “Takšni ne moremo biti sol nove evangelizacije. Prečistiti moramo svoj odnos do svoje vere”. Če bomo potem delali po Jezusovi metodi, če bomo v družinah znali prenesti ljubezen do Boga na mlajše rodove, potem bo vera navzoča, živa in močna. Ne bo nekakšna družbena ideja ne javno prepričanje, ampak bo to v resnici življenje ljudi, ki verujejo v Boga. To je naloga nas vseh. Ko se bomo začeli zavedati, da smo mi Cerkev, da smo mi oznanjevalci, se bodo stvari spreminjale, zelo spreminjale”!

Kje so rodovi katoliških izobražencev?

Slovenska Cerkev ima 17 vrtcev, 2 osnovni šoli, 4 gimnazije, eno fakulteto, 4 glasbene šole, 4 dijaške domove in več študentskih domov. To so “pravzaprav nizke številke, toda hvala Bogu, da smo prišli do tukaj in prihodnost je odprta”. Na vprašanje, kje so danes ljudje, ki so šli skozi katoliške vzgojne in izobraževalne ustanove, je msgr. Zore odgovoril s številkami iz Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Doslej je maturiralo 3000 dijakov (pred drugo svetovno vojno 750). Najstarejši maturantje so stari 36 let, maturirali so leta 1997. Od teh jih je skušalo vstopiti ali vstopilo v družbeno ali politično življenje kar nekaj: na zadnjih državnozborskih volitvah je kandidiralo 9 maturantov iz Šentvida. Šentviški dijak je v tem trenutku tudi najmlajši slovenski župan. Predstavnik EU v Sloveniji je nekdanji dijak Škofovih zavodov. Iz te gimnazije izhajajo predsednik vlade Slovenije in večina članov odbora vlade. Zanimivo je, da se skoraj 20% maturantov odloča za medicino, nekaj je tudi mednarodno uveljavljenih glasbenikov. “Najbolj pa me veseli to: ko se je srečal en sam razred šentviških maturantov, je z njimi prišlo 45 otrok, kar pomeni, da so ti ljudje odprti za življenje”. V teh letih je iz Šentvida prišlo 43 duhovnih poklicev: samo iz vrst letošnjih maturantov so v semenišče prišli 3 bogoslovci, ena maturantka je šla h karmeličankam. “Tam delajo z okrog tisoč mladimi, po naših župnijah je več mladih: kako jih oblikujemo, da nam duhovnih poklicev tako manjka”? Precej maturantov je profesorjev na srednjih šolah, nekaj tudi na univerzi. Možno je se sprehoditi “skozi zgodbe maturantov v življenju po maturi” na spletni strani www. alumni. si. Torej: “So navzoči, čeprav morda ne nosijo okrog registrske tablice. S tem se ne izpostavljajo, so pa. Verjamem, da jih bo še več. Tudi to je eno od področij upanja, iz katerega lahko rastemo”.

Zapisal Danijel Devetak, več lahko preberete na noviglas.eu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.