Novi glas: O reviji, ki je razprla nove razsežnosti slovenski kulturni politiki

1

Srečanje pod lipami / Igor Omerza

Objavljati dokumente in knjige o naši polpretekli zgodovini je danes še kako pomembno, da se dogodki iz preteklosti ne bi ponavljali. O tem je prepričan Igor Omerza, politik in ekonomist, ki je v zadnjih letih zaslovel kot avtor uspešnic, ki črpajo vsebine iz dokumentov Udbe. Arhivi so pomembno orožje, je dejal. Doslej je razkril na stotine novih, prvič objavljenih dokumentov, ki so vsem na razpolago že od leta 2006, pa čeprav “etablirani zgodovinarji” ne segajo radi po tem “fantastičnem bazenu”…

V četrtek, 30. julija, je bil Omerza v Kulturnem centru Lojze Bratuž gost “srečanja pod lipami”, ki ga je v sodelovanju s kulturnim hramom organiziral Krožek Anton Gregorčič.

Večer, ki ga je moderiral urednik tržaške Mladike Marij Maver, je bil posvečen knjigi Veliki in dolgi pohod Nove revije, ki je letos izšla pri celovški Mohorjevi. Gre za zajetno publikacijo o tem, kako je služba državne varnosti od vsega začetka spremljala delo uredništva Nove revije in obveščala partijski vrh. Knjiga je posebno zanimiva, je dejal Maver, ker govori o tem, “koliko kolobocij je bilo treba”, da je Nova revija nastala. Avtor opisuje predigro k Novi reviji v letu 1979, pobudo in nastajanje revije v obdobju 1980 – maj 1982 ter njeno izhajanje do marca 1990.

Oktobra 1979 je t. i. Uprava za analitiko, nekak podaljšek Udbe, slovenske tajne politične policije, v dokumentu zapisala, da Damitrij Rupel poskuša ustanoviti novo literarno revijo. “Zanimivo je, komu je bila namenjena ta informacija”, je opomnil Omerza; dobili so jo namreč: Viktor Avbelj, France Popit, Milan Kučan, Stane Dolanc, Anton Vratuša, Mitja Ribičič, Janez Zemljarič, Franc Šetinc, Stane Markič, Sergej Kraigher, Andrej Marinc, Jenez Vipotnik in Ludvik Golob. Prvih sedem je bilo ali je sodelovalo v tajni politični policiji, VOSU ali OZNI ali Udbi ali Kosu. Maja 1980, takoj po Titovi smrti, je Tine Hribar začel pripravljati predlog za revijo, nato so začeli zbirati podpise. Ko so zbrali 60 podpisov uglednih slovenskih kulturnikov, so se 10. junija 1980 doma pri Ruplu zbrali še Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič in Boris A. Novak. Malenkostno so revidirali Hribarjev tekst in sestavili spremno pismo. Spomenka Hribar je nesla na pošto spremno pismo in desetstranski predlog s podpisi ter poslala, kot prvemu naslovniku, Mitji Ribičiču in še šestim drugim naslovnikom. Sledilo je dvoletno rojevanje: “V živalskem svetu ne poznamo tako dolgega rojevanja”… Omerza to “mukotrpno nastajanje revije” opisuje na 95 straneh. Pobudniki so bili zelo spretni: “pokrili so se” s 60 uglednimi imeni in partija ni mogla samo zamahniti z roko. Na neki način se je morala s tem spoprijeti. Bila so 80. leta, Tito je umrl, “stvari so se počasi rahljale, niso bila več svinčena 70. leta”. Delo je 26. junija 1980 objavilo celoten predlog za novo revijo, a brez 60 podpisnikov; objavili so imena le šestih podpisnikov spremnega pisma. Franc Šetinc, takrat sekretar Slovenske komunistične stranke, je naročil Delu, “da je pomembno napraviti distinkcijo med vsemi 60 podpisniki in tistimi šestimi med njimi, ki so podpisali in poslali spremno pismo. To je partijska metoda diferenciacije, razbijanja homogene skupine”. Ker so novorevijaši že takrat imeli dokaj dobre stike s srbskimi intelektualci in mediji, je paradoksalno, da je prvi časopis, ki je objavil 60 podpisnikov za najpomembnejšo slovensko nacionalno revijo, srbski, v Beogradu. “V Ljubljani jih ni bilo mogoče objaviti”.
Prvega oktobra 1980 so podpisniki dobili močnega zaveznika, pobudo je namreč soglasno podprlo Društvo slovenskih pisateljev. “Tudi komunisti v društvu so jih podprli”. Ime Nova revija je Omerza prvič našel v udbovskem dokumentu marca 1981, ki govori o ljubljanskem obisku nemškega časnikarja Heika Flottaua. “Prvo uporabo tega imena vidimo pri Udbi”.

Nastajajoči reviji je režim povzročal neprestane težave. Tik pred izidom je aprila 1982 Udba poročala, da namerava uredništvo objaviti v prvi številki šest pesmi srbskega pesnika Gojka Djoge, ki je bil obsojen zaradi zbirke Vunena vremena, ocenjene kot grob napad na Tita in politični sistem. Dne 21. maja 1982, teden dni pred izidom revije, je bil sestanek režimcev, politikov, tožilcev in šefa Udbe, sklican zaradi izida Nove revije. Na sestanku so sklenili: uredniški odbor je treba opozoriti, da se revija s tako vsebino predstavlja kot opozicijska in do nadaljnjega je treba zadržati njeno razpečevanje. Nekaj dni kasneje je Cankarjeva založba na tiskovni konferenci predstavila prvo številko. Tine Hribar je poudaril, da revija razpira nove razsežnosti slovenski kulturni politiki.

Drugo poglavje Omerzove knjige govori o reviji, ki je že izhajala. Na 85 straneh obravnava poglavje “Od rojstva proti sedeminpetdesetki”. Muke režima glede revije so se namreč nadaljevale, vsi ohranjeni dokumenti izžarevajo nejevoljo nad prispevki v reviji. V poročilu Udbe za leto 1984 je daljši odlomek o novi članici uredništva, Alenki Puhar, ki da je meščanska desničarka. Novorevijaše so popredalčkali kot anarholiberalce. Julija 1984 je predsedstvo SFRJ “anarholiberalce predefiniralo v meščanske desničarje”. Januarja 1985 je Društvo slovenskih pisateljev organiziralo javno tribuno o narodu in kulturi: mnogi razpravljalci so močno razburili režim. Novo revijo so v vrhu partije označili kot “kačje gnezdo, ki zastruplja pisateljsko društvo in celotno javnost“. Srbeli so jih tudi prsti, da bi ji odtegnili finance in jo tako uničili, je dejal Omerza. Po dveh mesecih se je vrh partije sestal na zaprti seji in opravil hud verbalni obračun z NR.

V začetku novembra 1985 je Niko Grafenauer kot urednik poslal več strokovnjakom pismo z anketo o vzrokih krize v Jugoslaviji. Te in druge dokumente je kmalu imel v mapi vrh partije: “Od Udbe do vrha partije je bila speljana utečena, a navadnim očem nevidna povezava”.

Novembra 1985 so se v ljubljanskem gostišču Mrak srečali novorevijaši in srbski akademiki, ki so jih “čuječi udbaši” tajno posneli s prisluškovalnimi napravami. Načelnik Udbe je le štiri dni po sestanku poslal predsedniku slovenskih komunistov Andreju Marincu 118-stranski zapis celotnega pogovarjanja. Ta je potem krožil v vrhovih partije po vsej Jugoslaviji. Prisluškovanje pri Mraku je Udba v splošnem poročilu za leto 1985 imelo za enega največjih uspehov v letu.

Dne 20. junija 1986 je uredništvo revije poslalo sodelavcem vabilo s prilogo glede priprav na jesensko številko NR o slovenskem narodnem programu. V resnici je izšla v začetku leta 1987 in je nosila številko 57. V poročilu za leto 1986 piše Udba, da s pripravo prispevkov za slovenski nacionalni program krog novorevijašev prehaja “v odprto ponujanje svojih alternativ”. Večina spoznanj o sovražni aktivnosti in nakanah meščanske desnice je bila pridobljena s prisluhi, tajnimi preiskavami in sledenjem, ki so omogočali “dokaj kvalitetno operativno pokrivanje pomembnih srečanj”, še piše v poročilu.

Najdaljše poglavje v Omerzovi knjigi obravnava analizo znamenite 57. številke NR, kaj vsega so razni segmenti režima počenjali okrog nje. Izšla je 16.2.1987, delovala pa je kot “politična bomba tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji”. Še isti dan, ko je izšla, se je zbrala pri Kučanu partijska ekipa in za pomoč pri razpravljanju – “še isti dan”! – dobila okrog 30 strani ekspertize Cirila Ribičiča. Omerza nima dvomov: CK-ju je nevezane snopiče lahko dostavila edinole Udba! Štiri dni po izidu revije je režim javno udaril: 20. februarja je Jože Smole, šef SZDL, na tiskovki kritiziral številko in odprl politično-medijski lov nanjo. Začele so sejati vse razne režimske skupine, od borcev do partije in socialistične zveze. Na jugoslovanskem federalnem partijskem predsedstvu 10. marca je bil “najbolj strupen” Črnogorec Vidoje Žarković, ki je dejal, da se je v nekaterih prispevkih 57. številke NR “izlila najbolj črna nacionalistična strast”, to je “antipatriotizem, to je sovražni napad na temelje jugoslovanske socialistične skupnosti in na temelje naše revolucije”.

Na seji predsedstva SRS je Andrej Marinc 1. aprila 1987 ugotovil, da imajo opraviti s krogom ljudi, “ki je na nacionalističnih, klerikalnih pozicijah”, ki želijo razvrednotiti marksizem kot preživelo teorijo in metodo delovanja delavskega razreda, ki so nosilci nekega neokonservativizma in antikomunizma. Ta skupina pa ne deluje samo znotraj Nove revije, ampak tudi navzven, izkorišča tribuno Društva slovenskih pisateljev, deluje z metodami, ki objektivno pomenijo na neki način politično nevarnost, je še dejal Marinc. “To je čista resnica”, je dodal Omerza. Udbaši so se prek kontrole telefona, pošte in prisluhov tudi razpisali o odnosu tednika Mladina do NR. Tudi o tem je govor v knjigi.

Novorevijaši niso niti malo popustili. Za Grafenauerjem in Ruplom je uredniške posle za šest mesecev prevzel Boris A. Novak, nato pa Jože Snoj in Spomenka Hribar ter Tine Hribar in Niko Grafenauer. “Kanonada novorevijašev se ni ustavila”. Iz številke v številko so napadali živce slovenski in jugoslovanski partiji, politični policiji in jugoslovanski armadi. V dvojni številki NR v juliju 1987 je namreč Blažičeva glosa o vojaškem vrhu izzvenela kot napad na JLA.

Več lahko preberete na strani tednika Novi glas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Bere se odlično. Toda kaj se je zgodilo po slovenski neodvisnosti. Kaj se je zgodilo z Mladino, vemo. Od te Nove revije ni več ničesar. Postala je Stara.
    Kako se je to zgodilo? Torej je Udba vendarle zmagala?!

Comments are closed.