Novi glas: Frančišek sredi volkov

1

Vatikanist Marco Politi pred nedavnim gost Središča Veritas v Trstu

Dne 24. aprila 2005, ob začetku svojega pontifikata, je Benedikt XVI. na Trgu sv. Petra prosil množico: “Molite zame, da ne bi iz strahu zbežal pred volkovi”! Zdelo se je, da gre za priložnostno frazo, retorični vzdih. Nismo imeli pojma, koliko drame se je skrivalo in napovedovalo v teh besedah. Še manj, da bo našega vrhovnega pastirja boj z volkovi zelo utrudil in pripomogel k temu, da bo 28. februarja 2013 ob 20. uri abdiciral ter zapustil Petrov sedež. Toda, papežev odstop ni bila kapitulacija pred volkovi, pač pa njegov zadnji in najhujši udarec po njihovih glavah. Zdaj vsi vidimo, da volkovi v Cerkvi so in da so si nekateri uredili svoje brloge kar za vatikanskim obzidjem.

S temi besedami se je g. Branko Cestnik oglasil v svojem blogu mesec dni po izvolitvi nadškofa iz Buenos Airesa Jorgeja Maria Bergoglia za Petrovega oziroma Benediktovega naslednika. V svojem navajanju g. Cestnik analizira temeljne značajske lastnosti, ki tako ali drugače zaznanujejo Bergogliovo poslastvo. Naj navedemo še en citat iz omenjenega bloga: “Pred nekaj dnevi je neki duhovnik iz Buenos Airesa dejal, da je šokiran, nad kakšnimi zadevami smo v zvezi s papežem Frančiškom šokirani v Evropi. Da noče rdečih čeveljčkov in zlatega križa? Jasno. V bizantinskih čevljih in dragi opravi on ne bi bil več on. Da se je po svoji škofiji vozil z metrojem in avtobusom? Jasno. Saj je vendar škof, ne pa bankir ali politik. Skratka, argentinski opazovalec kot da nam pravi: “Halo, Cerkev je vendar večja od Evrope. So še drugi slogi biti škof, ne samo evropski. Z Bergogliom ste se tega preprostega podatka, zgleda, v Evropi le začeli bolj zavedati”.

Zdi se namreč, da so se Bergogliovega osebnega etosa kaj kmalu zavedali vatikanski volkovi, nekdanji in novi, ki so se takoj po njegovi izvolitvi začeli grozeče zbirati okrog njega: ni nam še znano, ali jih bo nekdanji argentinski kardinal znal ukrotiti, kot je to znal asiški svetnik, po katerem papež nosi ime. “Dejstvo je, da smo priča takemu zgodovinskemu premiku, kakršen se v zgodovini pojavi vsakih 20 oziroma 30 let”, je glede revolucionarnega zanosa, s katerim je papež Frančišek začel prenovo cerkvene ustanove, dejal poznani vatikanist Marco Politi, ki je bil pred nedavnim gost Središča Veritas v Trstu, da bi predstavil svojo zadnjo knjigo z zgovornim naslovom ‘Francesco tra i lupi. Il segreto di una rivoluzione’ (Frančišek med volkovi. Skrivnost revolucije – Laterza).

Primus inter pares

Marco Politi je eden izmed najglobljih poznavalcev vatikanskih dinamik; le-te spremlja že več desetletij. Bil je sedemnajst let vatikanist dnevnika La Repubblica, pred tem je bil dopisnik iz Sovjetske zveze. Napisal je več knjig, v katerih pretresa aktualne premike italijanske verske skupnosti, skupno s slavnim ameriškim časnikarjem Carlom Bernstainom pa je sestavil znano biografijo papeža Janeza Pavla II. V knjigi ‘Joseph Ratzinger. Kriza papeževanja’ je pisal o možnem odstopu Benedikta XVI.: novinar je to storil eno leto, preden je naslednik Janeza Pavla dejansko zapustil svoj položaj!

“Benedikt XVI. je svojo potezo, ki ima za Cerkev zgodovinske razsežnosti, utemeljil bodisi zaradi visoke starosti bodisi zaradi naglih sprememb današnjega časa. Njegova gesta je bila ponižna, pogumna in daljnovidna”, je dejal Politi. Benedikt je namreč odpravil dogmo o večnem papeževanju in tako potrdil dejstvo, da je “Jezus Kristus sam in edini vodja vesoljne Cerkve”. Ta vidik je povsem soroden Frančišku, ki je nadaljeval na poti desakralizacije Petrovega sedeža in papeško poslanstvo utemeljil kot sinergično dejanje, ki naj se opravlja v kolegijskem vzdušju. Spomnil nas je, da mora rimski škof svojo vesoljno voditeljsko službo opravljati na manj monarhičen in absolutističen način po načelu, ki ga je sv. Peter zaupal v dediščino svojim naslednikom: to je biti primus inter pares.

Frančišek kot Janez XXIII.

Politi je v svojem izvajanju jasno poudaril, da je papež Frančišek v dvajsetih mesecih krepko presegel pričakovanja konklava, ki ga je izvolil. “Ob Benediktovem odstopu se je Cerkev nahajala v kočljivem položaju, ki so ga povzročili spori med visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, škandal pri poslovanju vatikanske banke IOR, afera Vatileaks”. Kardinali so zato hoteli za novega papeža osebo, ki bi znala probleme rimske kurje ustrezno rešiti. Predvsem pa niso hoteli, da bi nemškega papeža nasledil italijanski: to kaže na vpletenost italijanske Cerkve v vatikanskih zadevah.

Frančišek je začel takoj pometati z nekaterimi umazanimi dinamikami, ki so preveč časa podtalno kovale politiko Svetega sedeža in predvsem rimske kurije. Z imenovanjem avstralskega kard. Pella na čelo Sekretariata za gospodarstvo je Frančišek uspešno vnesel transparentnost v vatikanske finančne loge (banka IOR, ki je vedno slovela zaradi nečistih poslov, je bila v tem vidiku deležna temeljitih analiz, ukinili so sporne tekoče račune in ustanovljena je bila preiskovalna komisija proti reciklaži), prekinil je z vplivnostjo, ki ga je Vatikan doslej imel na italijansko izvršno oblast (in zlasti na Italijansko škofovsko konferenco), bolj smotrno je začel upravljati cerkveno imovino, ki naj bo še prej kot gospodarski namenjena milostljivi dejavnosti, in okrepil je boj proti duhovščini, ki je bila vpletena v spolne zlorabe nad otroki. Politi je prepričan, da je bil glede teh vidikov Jorge Mario Bergoglio še kar uspešen.

Zataknilo pa se je na drugih področjih, zlasti doktrinalnem.

Konklave je namreč želel, da bi naslednik Benedikta XVI. gojil večji dialog s škofovskim kadrom in da bi na bolj neposreden način izkazoval svoje pastoralno poslanstvo. Frančišek pa je krepko presegel ta pričakovanja, “podobno, kot je to storil Janez XXIII.: nihče si ni predstavljal, da bi ta papež leta 1962 na vrat na nos sklical tako pomembno zborovanje – koncil”, je dejal Politi.

Dejansko je Frančišek zmedel kardinalsko volilno bazo, saj se je takoj lotil reform tudi glede osrčja cerkvenega etosa, to je verske doktrine. “Takoj je odprl dialog z nevernimi in jih vključil v skupno razglabljanje odnosa, ki ga človek in njegova odgovornost imata do pojmov dobrega in zla. Po mnenju papeža Frančiška Cerkev ni neka birokratska ustanova, ki zviška usmerja življenje sveta: Cerkev je v njegovih mislih borbena organizacija, ki ponuja svojo pomoč neštetim ranjencem na vojnem bojišču našega vsakdana: in razdejanost družbe je občutiti predvsem na Zahodu”, je dejal Politi in dodal Frančiškovo potezo, s katero je v duhu petrinske kolegialnosti nekaj mesecev po izvolitvi ustanovil komisijo, v kateri bi osem kardinalov (med temi je bil že omenjeni Pell) evidentiralo vrsto najnujnejših posegov, ki jih mora biti Cerkev deležna.“

Več lahko preberete v Novem glasu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Papež dobro ve, da je zahod bolj potreben misijona kot vzhod. Zlasti še, ker se domišlja, da je avantgarden tudi na duhovnem področju.

Comments are closed.