V cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, kjer ima slovenska Družba Jezusova rezidenco in Ignacijev dom duhovnosti (IDD), je v četrtek, 31. julija, potekalo osrednje slovensko praznovanje ob godu sv. Ignacija Lojolskega. Slavje v spomin na ustanovitelja jezuitov je bilo posebej praznično iz več razlogov. Pri maši, ki se je je udeležila res velika množica ljudi, so se spomnili 200-letnice ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove, ki je bila ukinjena leta 1773; obenem je prišlo do zamenjave predstojnika Slovenske province DJ, dva patra pa sta izrekla zadnje, slovesne zaobljube.
Pred obredom je p. Jože Roblek spregovoril o prehojeni poti p. Damjana Ristića in p. Mirana Žvanuta, ki sta z zaobljubami sklenila približno 15-letno predpisano duhovno, intelektualno in pastoralno formacijo ter postala “polnopravna člana” Družbe. V besedi “zaobljubiti” je glagol “ljubiti”, je dejal p. Roblek, član ekipe IDD in izkušen duhovni spremljevalec. “Ko želimo dati nečemu trdnost in gotovost, naredimo to z besedo ‘ob’; npr. stati-obstati, delati-obdelati, krožiti-obkrožiti, ljubiti-obljubiti”. Tako se poudari trajnost ljubezni. Z besedico ‘za’ za ‘obljubiti’ pa poudarimo, da “gre za osebno, globoko in čisto ljubezen, gre za zaljubljenost”. Kdor izrazi trajno in zvesto ljubezen, “ob-ljubi in se za-ljubi”; ko se ves preda, se “za-ob-ljubi”. Zato so zaobljube “izraz najvišje, najgloblje in osebne nepriklicne ljubezni do troedinega Boga”. Javno in slovesno sta p. Miran in p. Damjan izrekla ljubezen do Očeta z zaobljubo pokorščine, ljubezen do Sina z zaobljubo večnega uboštva, ljubezen do Sv. Duha z zaobljubo čistosti. Poleg tega sta obljubila posebno pokorščino papežu. Vse to sta storila v najbolj svečanem in zbranem trenutku sv. maše, tik pred sv. obhajilom, po molitvi “Glejte, Jagnje Božje”, na kolenih pred provincialom, ki je v rokah držal posvečeno hostijo.
“Častiti pater” provincial je tokrat prvič bil p. Ivan Bresciani: prav s tem slavjem je namreč nastopil novo službo, ki mu jo je januarja letos zaupal vrhovni predstojnik jezuitov p. Adolfo Nicolás. P. Ivan Bresciani je doma iz Gorice, kjer se je rodil januarja 1970. V jezuitski noviciat je stopil leta 1993, nato je študiral filozofijo v Ljubljani, teologijo pa v Rimu. V duhovnika je bil posvečen natanko pred 10 leti v Ogleju, novo mašo pa je nato pel v svoji “domači” župniji, goriški stolnici. Po posvečenju je bil najprej kaplan v ljubljanski župniji Dravlje. Po treh letih je šel študirat duhovnost na Gregoriano v Rim. Po magisteriju je šel v Avstralijo na zadnji del redovne jezuitske formacije. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v Dravljah še naprej kot kaplan, od leta 2011 pa kot župnik. Od leta 2012 je bil predstojnik jezuitske skupnosti v Dravljah, sedaj pa je prevzel vodenje province od p. Milana Bizanta, ki se mu je iztekel šestletni mandat. Somaševanja pri sv. Jožefu so se – poleg številnih jezuitov in drugih duhovnikov – seveda udeležili svojci in znanci dveh zaobljubljencev, pa tudi za novega provinciala je prišlo kar nekaj zamejcev in Primorcev: poleg staršev, drugih družinskih članov in prijateljev tudi goriški stolni župnik g. Sinuhe Marotta in nekdanji veleposlanik RS pri Svetem sedežu Karel Bonutti.
Ob začetku maše je vse navzoče “Ignacijeve prijatelje” pozdravil rektor svetišča p. Silvo Šinkovec, p. Bresciani pa je z besedami apostola Pavla – v Ignacijevem duhu – prisotne spodbudil, da bi vse, karkoli delajo, delali “v večjo Božjo slavo”. P. Bizant se je v homiliji ustavil ob “kar živi” zgodbi Družbe Jezusove: zlasti je obrazložil, zakaj je papež l. 1773 ukinil jezuite in jih l. 1814 spet vzpostavil. Od 22 tisoč jih je po 40 letih ostalo le še 600. Nov začetek je bil zelo počasen. “Kritičen trenutek je težak trenutek”, je dejal p. Bizant, “Bog pa ne gre proč: ravno v takem dramatičnem času daje prav posebno milost”. To je veljalo za judovski narod in tudi za jezuite. To je bilo obdobje očiščenja. Šli pa so naprej, ker so v sebi imeli neko vitalnost, notranjo moč, s katero so preživeli stisko. Gospod Jezus Kristus je “edini trdni temelj”, ki ima moč, da nosi križ in prenaša krivice, moč za odpuščanje in očiščevanje.
Več lahko preberete v Novem glasu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
