Blaženi Anton Martin Slomšek je dejal: “Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so taki, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo dobro vzgojenih otrok”. Vzgoja je človekova strateška in vseživljenjska dejavnost. Če je nekoč prva plača veljala za konec primarnega vzgojnega procesa, se je to danes povsem spremenilo, ker pridemo do tega koraka šele pri tridesetih, ko je tretjina življenja že za nami. Ljudje se torej tretjino življenja pripravljamo na življenje.
S temi mislimi je na tretjem predavanju iz niza o pozitivnem odnosu do sebe, družine in družbe, ki ga prireja društvo Finžgarjev dom, spregovoril duhovnik, mag. Branko Cestnik s Hajdine pri Mariboru. Devet let univerzitetnega študija je posvetil poglabljanju študija teologije, pedagogike, mladinske pastorale, umetnosti in medijev v Sloveniji, Rimu in Španiji. V Finžgarjevem domu je v nabito polni dvorani spregovoril o zanimivi temi: Vzgoja v hudih časih, vzgoja za boljše čase.
Prisotnim je mag. Cestnik predstavil glavne zgodovinske spremembe v pojmovanju vzgoje. Res je, da ta nastane iz ljubezni in da vsak vzgaja svoje otroke tako, kot čuti, a se je leta 1968 “ustoličila” permisivna vzgoja, ki je vodila do današnje vzgojne krize in do razvajene mladine. Pedagogika zadnjih let izhaja iz kritike starega, poskuša pa vpeljati novo, zato prihaja do revizije obojega. Ker nas je kriza zbistrila, ne bomo več ponavljali teh napak. Kritika prejšnjega vzgojnega modela je napadala vzgojo, ki je bila nasilna in dušeča, patriarhalna in avtoritativna, neuka in neustvarjalna, črno-bela. Tako se je po devetdesetih letih v Sloveniji vzpostavil tranzicijski vzgojni model oziroma t. i. Gabrova šola, ko so se liberalci postavili proti katoličanom.
Zapisala Metka Šinigoj.
Več lahko preberete v Novem glasu.
