Novi glas: Bazovica mora združevati ne razdvajati!

0
176

Osrednja proslava na gmajni ob 70-letnici postavitve spomenika padlim junakom Bidovcu, Milošu, Valenčiču, Marušiču

“Znameniti zgodovinar Taylor je zapisal: Neko ljudstvo potrdi, da ima pravico do življenja, s tem, da dokazuje svojo voljo do življenja. Nobeno ljudstvo ni bolj dokazalo te svoje pravice kot Slovenci južno od Julijskih Alp. Gre za plebiscit, ki traja dvajset let. Slovenci niso nikdar pristali na to, da bi umrli kot ljudstvo, nikdar se niso vdali italijanski dominaciji”.

To je zgovoren citat iz govora, ki ga je politični delavec, zdravnik in pisatelj Rafko Dolhar imel kot osrednji govornik na letošnji proslavi v spomin na Bidovca, Miloša, Valenčiča, Marušiča, ki je bila v nedeljo, 6. septembra, na bazovski gmajni: ob spomeniku štirih junakov stoji odslej še obeležje v spomin na Antona Gropajca, kmeta in družinskega očeta iz Drage, čigar usodo gre zaradi tragike in vpetosti v sorodne idealne, družbene in zgodovinske ter etnične okoliščine tedaj prvega antifašističnega boja v Evropi gotovo pridružiti poslednji izkušnji ostalih štirih junakov: dejansko ga moramo upoštevati kot peto bazoviško žrtev, kot je nekoč zapisal Ivo Jevnikar. Anton Gropajc si je namreč v zaporu Regina Coeli v Rimu 16. junija 1930 – to je še pred prvim tržaškim procesom – zaradi strašnega mučenja oblasti vzel življenje. Odbor za proslavo Bazoviških junakov pri NŠK, ki mu predseduje Milan Pahor, se je upravičeno odločil postaviti tudi tej žrtvi spomenik, ki so ga ob prisotnosti svojcev odkrili na predvečer osrednje proslave.

Na gmajni

Dogodek v spomin na mučenca iz Drage je potekal v nenaklonjenih meteoroloških okoliščinah, nad krajem bolečega spomina pa je dan zatem sijalo prijetno septembrsko pozno poletno sonce. Na prizorišču dogajanja so se zbirali naši ljudje in rojaki iz matične domovine. V ‘parterju’ so sedeli poslanka DS Tamara Blažina, deželni svetnik DS Stefano Ukmar, podpredsednik deželnega sveta in deželni tajnik SSk Igor Gabrovec, predsednik tržaškega občinskega sveta Iztok Furlanič (Zveza levice), predsednik pokrajinskega sveta Maurizio Vidali (SSk), župani okoliških občin; tržaško občinsko upravo je predstavljala podžupanja Fabiana Martini, števerjansko pa županja Franka Padovan. Slovensko državo je poleg predstavnikov borčevskih organizacij zastopal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, ki sta ga spremljali Generalna konzulka RS v Trstu Ingrid Sergaš in konzulka Eliška Kersnič Žmavc.

Med občinstvom je sedela tudi nekdanja Generalna konzulka v Trstu Jadranka Šturm Kocijan. Predstavnik slovenske vlade je v svojem krajšem nagovoru izpostavil, da so nam bazoviški junaki opomin in svarilo: njihov zgled v iskanju dobrega lahko izkoristimo tudi danes, da bomo znali prebroditi čeri gospodarske in begunske krize.
Bazoviška slovesnost je sklenila običajen bogat program dogodkov tako na naši zamejski strani, kjer so poleg tradicionalne svečanosti pred grobnico junakov pri pokopališču pri Sv. Ani letos predstavili tudi ponatis knjige Milka Škrapa Uporna mladina, ki govori o vpetosti mlade tržaške slovenske mladine v upor zoper fašizem, kot tudi v matični domovini, kjer so se junakov spomnili pred spominskim obeležjem v Ljubljani in Prešernovem gaju v Kranju.

Osrednji dogodek na gmajni je v nedeljo, 6. septembra, uvedel predsednik odbora Pahor in spomnil, da letos obeležujemo 70-letnico osvoboditve in prav tolikšno obdobje postavitve spomenika padlim junakom, katerih nepravična usmrtitev je bila pred 85 leti: leto pred žrtvovanjem Bidovca, Miloša, Valenčiča, Marušiča pa so fašistične oblasti umorile v Istri Vladimirja Gortana, prav tako pripadnika organizacije Borba.
Spominsko svečanost sta povezovala Jernej Šček in Elena Husu, recital pesmi v priredbi Olge Lupinc pa so prireditelji zaupali Danijelu Malalanu in Alidi Bevk. Na častni straži so bili tabornice in taborniki Rodu Modrega vala ter skavtinje in skavti SZSO. Ob zvokih Pesmi žrtvam, ki sta jo ob godbeni spremljavi Godbenega društva Nabrežina interpretirala zbora MePZ Jacobus Gallus iz Trsta in MePZ Lojze Bratuž iz Gorice, so predstavniki borčevskih in ostalih organizacij nato položili vence pred spomenik: krovni organizaciji SSO in SKGZ sta zastopala predsednika Walter Bandelj in Rudi Pavšič.

Govori

Že vrsto let vabijo prireditelji na gmajno tudi govorca večinskega naroda, da bi s svojega zornega kota spregovoril o vrlinah antifašizma. Letos so se pri odboru odločili, da bodo poleg italijanskega govorca povabili tudi hrvaškega. To je bil hrvaški intelektualec, pisatelj in kulturni delavec Milan Rakovac, ki je svoj poseg naravnal na vzporedje med nekdanjim fašizmom, ki je prav z bazoviškim dogodkom pokazal svoje nasilje, in sedanjo nestrpnostjo nekaterih, ki se krepi ob tragiki trenutne priseljeniške emergence. “Temu in takemu nasilnemu, kriminalnemu in Bogu všečnemu domoljubju močnejših so se naši dedje in očetje tod uprli leta 1920, 1941 in 1943. Moramo se tudi mi, tukaj in zdaj. Vse ostalo je zgolj moralna beda, hujša od smrti same”, je dejal Milan Rakovac.
“Spomenik bazoviških junakov je naš skupni simbol boja evropskega človeka za svobodo, demokracijo in za spoštovanje vseh narodov, vseh narodnostnih in jezikovnih skupnosti. Glede na današnji čas pa naj bo še dodaten poziv k miru v svetu”, je dejal letošnji italijanski govornik, goriški pisatelj in časnikar Andrea Bellavite. Po njegovem mnenju je Bazovica priložnost za razmislek o smislu življenja, zgodovine in spomina. Bidovec, Marušič, Valenčič in Miloš (ob tem je Bellavite dodal še Antona Gropajca) so se fašizmu postavili nasproti z močjo uma in idej. Vedeli so, čemu gredo naproti, a so raje plačali s svojim življenjem, za to, da bi njihov narod bil osvobojen nasilja: “Bili so osebe, ki so ljubile svobodo in pravičnost”. Bellavite je dalje vzel Bazovico kot simbol zgodovine, ki so jo v Italiji doslej vedno krojili po lastnih interesih tako, da so načrtno skrivali spomin na grozodejstva, ki so jih v času fašizma prizadejali drugim narodom: poleg genocida nad Slovenci se je govornik spomnil še fašističnega nasilja nad Libijci, Eritrejci, Abesinci. Visco, Gonars in Zdravščine so bili do pred dvajestimi leti za italijansko zavest povsem zgodovinsko nevtralni geografski kraji… “Javno mnenje, ki temelji na ignoranci, brezupnosti, nekritičnem presojanju interesov trenutne oblasti, je lahko nosilec velikih tragedij”, je dejal Bellavite in svoj pogled usmeril v sedanjost, ki ga kroji krvava politika svetovnega kapitala, da bi ohranil nadzor nad naftnimi viri, in epohalni pojav priseljencev, ki se zatekajo k nam, da bi zbežali od bede, lakote, vojne in preganjanj: dejanska nesposobnost političnih oblasti, da bi tem dinamikam našle ustrezni odgovor, rojeva rasistične in nekrščanske reakcije pri nekaterih. Sklepni del svojega posega je Bellavite namenil razsežnosti spomina, ki je veliko časa klavrno tkal medsebojne vezi med tu živečima narodoma. Od nasprotujočih si spominov smo nato pristali na pojmu spravnega spominjanja, ki pa je dejansko enačil žrtve in njihove rablje. Bolj prikladen je po mnenju Andree Bellavite temelj, na katerem vsak lahko sprejme dejstvo, da nasprotna stran goji spomin, ki je drugačen od tvojega. Le tako bo mogoče upreti pogled naprej in krojiti željo po skupnem korakanju prihodnosti naproti: takrat preteklost ne bo več kamen spotike, temveč priložnost, “da bi se lahko spoznali, skupno rasli in – zakaj ne – se tudi ljubili”.

“Od tistega jesenskega dne Bazovica ni več le ime male kraške vasi, temveč je postala pojem, simbol. Simbol upora na smrt obsojenega slovenskega naroda sredi kulturne, od mračnjaških sil zavojevane Evrope”, je povedal Rafko Dolhar. Poudaril je, da “ta gmajna je sedaj sveta vsem Slovencem, ne glede na njihovo svetovno nazorsko prepričanje in na njej ni prostora za politične špekulacije, kot se je žal že zgodilo”. Tigrovci namreč niso imeli nobenega strankarskega predznaka “in je nesmiselno, da si danes nepoklicani prisvajajo njihova dejanja”. Kot tigrovci, ki so maja 1941 imeli že prvi spopad z italijanskimi vojaki-karabinjerji in so julija istega leta ustanovili prvo partizansko ribniško četo, niso imeli nobenega svetovnega nazora, “tako je prišlo do prvega incidenta, ker niso hoteli priseči Stalinu in Sovjetski zvezi”. Incident se je potem salomonsko rešil, bil pa je znak problema, ki se je potem vlekel ves čas nardonosvobodilnega boja, na katerega smo vsi ponosni. “Tej sijajni strani slovenske preteklosti sta se nato pridružila tudi revolucija in kolaboracija. Revolucija je zakrivila veliko zločinov, kolaboracija pa sramotno sodelovanje z okupatorjem, za katero sedaj nima smisla iskati filozofskega opravičila”, je dejal Dolhar, ki pa je poudaril, da letos, ob 70-letnici konca druge svetovne vojne moramo mladim povedati resnico glede zločinov, ki še danes razdvajajo naš matični narod: povedati jim moramo tudi tisto plat resnice, “ki nam morda ne ugaja”.

Več lahko preberete na strani tednika Novi glas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite