“Novi časi za odnos RKC do LGBT?”

03 sinoda lgbtV Ljubljani je v organizaciji pisarne evropskega poslanca Iva Vajgla potekala razprava „Novi časi za odnos RKC do LGBT? – Razmisleki o odzivih RKC na družbene spremembe v luči sinode o družini in stališč papeža Frančiška“. Na njej so sodelovali Branko Cestnik, Ranka Ivelja, Miha Lobnik in Nikša Spremić, doktorski študent Papeške Univerze Gregoriane v Rimu. Evropski poslanec je pri pozdravnem nagovoru izpostavil, da je bila razprava načrtovana v času preden se je vedelo, da bo potekala predreferendumska kampanja.

Nikša Spremić, tudi nekdanji asistent v Evropskem parlamentu, je uvodoma kratko predstavil Študijo o aktualnih pogledih rimokatoliške Cerkve na homoseksualnost, istospolne zakone, različne oblike istospolnih skupnosti in sprejemanje homoseksualnih kandidatov za duhovnike. Spremić je v predstavitvi izpostavil, da se je v pripravah na škofovsko sinodo o družini istospolno usmerjene obravnavalo predvsem kot družinske člane, kasneje pa se je o njih vedno manj govorilo. V času papeža Benedikta XVI. se je v primeru istospolno usmerjenih poudarjala vloga cerkvenega učiteljstva, ki formira posameznikovo vest, medtem ko papež Frančišek po mnenju Spremića daje večji poudarek odločanju po vesti. V Cerkvi se tako ne dogajajo doktrinalne spremembe, ampak pastoralne, spremembe v jeziku, pristopu. Spremić je sicer mnenja, da bi istospolno usmerjeni lahko postali duhovniki in da je lahko pretirano idealiziranje družine tudi škodljivo. Za Spremića tako kot za številne druge istospolno usmerjene katoličane ostaja dilema: „Kako slediti Kristusu, ko imate v sebi, kar je nasprotno verskemu nauku?“.

Novinarka in kolumnistka časnika Dnevnik Ranka Ivelja je menila, da je pri  rimokatoliški Cerkvi na Slovenskem in njenih stališčih pogosto mogoče zaznati „dva tira, enega uradnega in drugega pol-uradnega“. To je pojasnila na primeru stališč uradne Cerkve na Slovenskem do beguncev. Spomnila je, da je Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci 31. avgusta letos podala izjavo o beguncih, v kateri je poudarila tudi, da je treba begunce sprejeti z odprtimi rokami kot brate in sestre. Temu nasproti je Ivelja postavila izjavo murskosoboškega škofa Petra Štumpfa o beguncih, do katere se škofovska konferenca ni ogradila. S tem naj bi rimokatoliška Cerkev pokazala da njena „uradna stališča niso tako resna, kot smo mislili, da so“. To po njenem velja tudi za odnos do istospolno usmerjenih, ko Cerkev po eni strani izjavlja, da jih je potrebno obravnavati enako, kot vse druge ljudi, čeprav njihovo spolno prakso odklanja, hkrati pa podpira delovanje 24kul.si, ki po njenem mnenju “zavaja brez argumentov”.

Branko Cestnik je izrazil veselje nad tehtno razpravo, ki bi bila v času pred prihajajočimi tehtnimi spremembami v družbi še bolj potrebna. Kratko je predstavil nov način papeževanja papeža Frančiška kot rimskega škofa, njegova prizadevanja za decentralizacijo in potek sinode o družini. Na njej je tema istospolno usmerjenih prišla na obrobje, tako zaradi aktivizma istospolno usmerjenih (javno razkritje Gregorianija Charamse tri dni pred začetkom sinode) kot zaradi svetovne narave Cerkve, ki je prišla do izraza tekom sinode (z razpravami o poligamiji, beguncih in družinah ipd.). Cestnik je izpostavil, da je Cerkev in z njo duhovniki v dvojni vlogi: je za hkrati za vse ljudi in hkrati oznanja razodeti nauk. „Dialog je možen, če ljudje jasno izražamo svoja stališča … Namesto nas ga ne bo nihče povedal,“ je še dodal. Cestnik sicer v liniji usmiljenja, ki jo poudarja in drži papež Frančišek, ne opaža samo pastoralnih sprememb, marveč tudi trajne doktrinalne spremembe. Usmerja nas od Boga kot popolnega bitja k usmiljenemu, svetopisemskemu Bogu. V stališču Katekizma, da so istospolno usmerjeni predmoralna kategorija, ki jih ni mogoče obsojati, medtem ko se istospolna praksa razume kot greh, vidi Cestnik določen odprti prostor. Pri tem še poudari, da morajo biti katoličani pri tem vprašanju zaščiteni v verski svobodi .

Miha Lobnik je poudaril pomen dialoga in medsebojnega razumevanja, enakega razumevanja izrazov, ki so v rabi. Omenil je izkušnjo srečanja z akterjem referendumske kampanje o družinskem zakoniku ‘z druge strani, s katerim sta skupaj ugotovila, da „ne govorimo istega jezika“. V zvezi z referendumom je dejal, da je ta „tragično bojišče, ker nagovarja k redukciji argumentiranja“, da se pogosto uporablja govorica, ki jezi, mobilizira, rani. Pri tem pogosto pogreša sogovornike na nasprotni strani. Istospolno usmerjeni so šli v zadnjih petdesetih letih skozi faze demedifikacije (istospolna usmerjenost ni več tretirana kot bolezen) in dekriminalizacijo (ni več kaznivo dejanje) in tako je za Lobnika danes vprašanje istospolno usmerjenih posvetno vprašanje. Vprašanje za državo, ali bo istospolno usmerjenim namenila enake pravice in perspektive kot drugim državljanom. Pri tem je še mnenja, da je v Sloveniji verjetno najtežje globoko vernim in hkrati istospolno usmerjenim, ki se nimajo kam zateči.