Nova železna zavesa od Slovenije do Poljske

1

Milosavljević & tovariši vidijo, da se nova železna zavesa razpenja od Slovenije do Poljske. Ta fata morgana jim daje mandat, da napredno, demokratično in liberalno izključijo nepravoverno prebivalstvo teh dežel iz EZ. Daje jim mandat, da ga legalno in legitimno pljuvajo, zaničujejo, saj si kot reakcionarji in fašisti drugega ne zaslužijo.

Dnevnik Libération sem začel brati v študijskih letih v Parizu, ko je bil še skrajno lev. Sčasoma se je Libé unesla – skrajnosti se niso več dobro prodajale – in se je približala sredini z libertinskimi odtenki. Za Francijo ima nizko naklado, le okoli 65.000 izvodov (vodi desnosredinski Le Figaro čez tristo tisoč, sledi levosredinski Le Monde). Drugače od slovenskih večinskih medijev je Libération intelektualno poštena in ne opažam, da bi za našo stvar manipulirala, zavajala, podtikala, lagala.

Slovenski novinarji so francoskim pri Libération priskrbeli zgodbo, vendar “nova železna zavesa” njihovim bralcem verjetno ne pove veliko

Zato sem se z zanimanjem ustavil ob naslovu Svoboda tiska v Vzhodni Evropi: »Govorimo lahko o novi železni zavezi« (Liberté de la presse en Europe de l’Est: «On peut parler d’un nouveau rideau de fer», 10. marca). Kakšno razočaranje, bajke, kaj bajke, spretna, domišljena podtikanja in namigovanja, nič konkretnega, pa vendar hudo obremenilno za Srednjo Evropo, posebej za Slovenijo. Mojster laži in sprevračanja Joseph Goebbels, Hitlerjev minister za Ozaveščanje javnosti in propagando, bi ob vsej nepoštenosti gladko priznal, da česa takšnega ni sposoben, Stalin bi brez pomislekov obglavil svoj Agitprop in za novega direktorja nastavil človeka, ki v Libé sporoča ne le Franciji in Evropski zvezi, marveč svetu in okolici, da tisti, ki so železno zaveso sneli, sedaj obešajo novo. Genialno!

Še en utrinek iz študijskih let, da pokažem omejen vpliv tega sporočila (nizko naklado Libé sem že omenil!). Tega se Tanja Fajon, sodeč po njenem čebljanju v Studio City, ali ne zaveda ali pa dela iz mušice slona, skratka zavaja. Pa smo spet pri Agitpropu & consortes! V božičnem jutru 1979 je zakrožila novica, da je Sovjetska zveza zasedla Vezul (Vesoul), mesto v vzhodni Franciji. Moji sostanovalci – Francozi, visoko izobraženi – so bili prestrašeni kot še nikoli, dokler jim nisem dopovedal, da je okupiran Kabul v Afganistanu. Aja, to je pa v Afriki, so si oddahnili. Zemljepis pač ni njihova močna točka: nekaj jih na zemljevidu najde Poljsko, manj Madžarsko, če pa je kdo od njih slišal za Slovenijo, meji to na čudež.

Zato je treba bajanje o novi železni zavesi vzeti za to, kar je: prepričevanje slovenske javnosti, da je ostrovidna tujina zgrožena nad Janševo strahovlado, ki je mi, neumni in slepi Slovenci, sploh ne zaznavamo.

Viktor Orban in Janez Janša sta hkrati trda desničarja in naslednika komunistov, zato zaslužita sankcije

In kaj zve bralec Libé o razmerah pri nas? Za slabo stanje medijev v Srednji Evropi je kriva oblast, pri nas pa Janša. Kakopak! »Vlade niso nikoli resnično dale medijem svobode, ki jo zahtevajo. Politiki, ki so zavladali v Madžarski, Poljski in pred nedavnim v Sloveniji in Hrvaški, prihajajo iz trde desnice, ki jo je mogoče označiti celo za skrajno desnico v primerjavi z drugimi evropskimi konservativnimi strankami. Do medijev imajo zelo nevaren odnos.«

Komentar? Ni potreben, saj vemo, kako je z mediji pri nas. Morda pripomba: za skrajnega levičarja že zmerni levičarji veljajo za nevarne desničarje!

Na vprašanje, ali se je politični pritisk na novinarje začel z Orbanovim prihodom na oblast (2010), je odgovor cvetka vseh cvet: »Orban v Madžarski ali Janez Janša v Sloveniji nista prava liberalca. Čeprav se predstavljata kot nasprotnika komunističnega režima, sta bila v resnici dolgo časa del tega sistema.«

Komentar? Če ne drugega, imamo nezavedno priznanje, da v komunizmu ni bilo svobode …

Sledi poziv k sankcijam: »In EZ (teh politikov) ne sankcionira dovolj zaradi njihovih zlorab oblasti. To je ogromen problem.«

Komentar? Sodišče je nedvomno ukrepalo po resnici in pravici, ko je Janšo strpalo v zapor, prvič na Metelkovi, drugič na Dobu. V tretje gre rado, naj EZ za Janšo in podobne komuniste, pardon, fašiste, odpre Goli otok.

Se svoboda tiska v Srednji Evropi omejuje zaradi ideologije ali česa bolj konkretnega?

Odgovor je na dlani: »Je nekaj zelo konkretnih elementov. Madžarska npr. podpira financiranje medijev v Sloveniji in Severni Makedoniji, ker ji njihov diskurz ustreza. To se dogaja vzporedno s politično podporo vladam. Srbija, Slovenija in nekoliko manj Severna Makedonija so del nove madžarske vplivne sfere. Tja se izvažajo avtoritarne težnje in manipuliranje tiska. Nekako lahko govorimo o novi železni zavesi od Slovenije do Poljske. Ločitvena črta, zgrajena na drugačnih demokratičnih vrednotah in merilih, kot veljajo v EZ.«

Komentar? Ga ni, ker ni ne dejstev ne številk ne primerjav … Verjetno zaradi nove železne zavese!?

Novinarka, že poučena, kako hudo je v Sloveniji, kar sama napleta, da »se je položaj tiska zelo poslabšal v zadnjem letu po vrnitvi Janeza Janše na oblast …« V besedo ji skoči sogovornik: »Janša je imel vedno čuden odnos do novinarstva. Govoriva vendarle o politiku, ki je imel novinarki javne televizije za ‘prostitutki’. … Toda po mesecu dni (na oblasti) je že javno kritiziral STA in obtožil, da širi ‘fake news’. Janša označuje vse neodvisne, kritične medije po vrsti za silo ‘opozicije’. Njegova glavna tarča so. Celo kako tuji časopisi pokrivajo Slovenijo, je opisano kot nekakšna velika zarota, ki jo vodi skrajna levica

Komentar? Spet ga ni, ker govorec ne postavi konteksta, ne razkrije ozadij, prikazuje le torzo, da lahko zavaja, da je Janša diktator, uničevalec medijske svobode in preganjalec neodvisnih in kritičnih novinarjev. Ali res? Glede prostitutk pa Janša ni žaljiv, marveč orwellovski: »Res je, da literarnim prostitutkam, kot sta Ilija Erenburg ali Aleksej Tolstoj, plačujejo velikanske vsote denarja, toda edino, kar je za pisatelja kot takega kaj vredno – njegova svoboda izražanja – mu je odvzeto« (Preprečevanje literature, 1946).

Kljub vsemu pa hoče novinarka kaj bolj oprijemljivega kot le »verbalne napade. Kako se (Janša) še loteva novinarjev?«. Verjetno bi rada slišala, da jih pretepa, jim razbija kamere, jih odpušča …, tudi ko so na smrt bolni. Ker tega ne počne Janša, ampak počnejo levičarji, se intervjuvanec izogne odgovoru in preskoči na predloge medijskih zakonov, »ki pa niso bili sprejeti«.

Komentar? Kakšna diktatura je to, če ne more uzakoniti svojih predlogov?!

Mediju, ki ne ustreza intervjuvančemu nazoru, ne daje pravice, da nosi to oznako, ampak je propagandno orodje

Intervjuvanec za konec, v duhu medijskega pluralizma in svobode, popljuva »18 medijev, ki pripadajo SDS. … Večine od njih sploh ne bi smeli označiti za medije. To so propagandno orodje, ki prenaša govorice, lažne informacije in sovražne govore. Nekateri so morali umakniti članke in se opravičiti, potem ko se je dokazalo, da je bila njihova vsebina izmišljena od začetka do konca«.

Komentar? Medij, ki ni naš, ni medij, marveč propagandno orodje. Janševe medije obremeni, ker se opravičijo, če objavijo kaj neresničnega. O groza! Opravičilo je v posmeh naših neodvisnih in kritičnih medijev, ki se nikoli ne opravičijo. Oni vedo, zakaj se (z)lažejo in pri laži vztrajajo: ker stokrat ponovljena laž obvelja za resnico. Na tej predpostavki temelji tudi ta pogovor v Libération.

Tako kot ta intervjuvanec slika resničnost s čopičem laži, jo vsak iz njegovega ideološko-aktivističnega izključevalnega monokratskega kroga. Zato njegovega imena nisem omenil. A da bo informacija celovita, ponovim za novinarko Libération: »Marko Milosavljević je profesor novinarstva na univerzi v Ljubljani (Slovenija) in podpredsednik komisije izvedencev za reformo medijev pri Svetu Evrope.« Ta učitelj novinarjev se je z lažjo proslavil že v Bruslju v komisiji, ki jo vodi poslanka Sophie in‘t Veld, kot je dokazal dr. Janez Juhant.

Ko je George Orwell leta 1948 zapisal naslednjo misel, si gotovo ni predstavljal, da bo leta 2021 še bolj držala.

»V slehernem trenutku obstaja tudi neka prevladujoča pravovernost. Da se zoper njo pregrešiš, moraš imeti debelo kožo, včasih pa to pomeni tudi, da si za več let prepoloviš zaslužek. Jasno je, da je zadnjih petnajst let prevladujoča pravovernost, še zlasti med mladimi, ‘levica’. Ključne besede so ‘napredno’, ‘demokratično’ in ‘revolucionarno’, medtem ko so oznake, ki se jim je treba za vsako ceno izogniti, da ti jih ne prilepijo, ‘buržoazen’, ‘reakcionaren’ in ‘fašističen’. …

Celotno levičarsko ideologijo, znanstveno in utopično, so razvili ljudje, ki niso sami imeli nobene neposredne možnosti, da bi prišli na oblast. Šlo je torej za ekstremistično ideologijo, ki je do skrajnosti zaničevala … celoten obstoječi red stvari. … Ne samo to, levica je od liberalizma nasledila določena izrazito vprašljiva prepričanja, na primer, da bo resnica prevladala, preganjanje pa se bo ukinilo samo od sebe ali da je človek po naravi dober in da ga kvari le okolje. Ta perfekcionistična ideologija se je ohranila v skoraj vseh nas in prav v njenem imenu protestiramo … Toda v naših glavah se nam je kot rezultat vedno novih trkov z resničnostjo nakopičila vrsta protislovij, ki jih neradi priznamo« (Pisatelj in Leviatan, v: Živalska farma. Izbrani eseji. 2001. Ljubljana: Mladinska knjiga, 202–203).

Še končni komentar

Milosavljević & tovariši vidijo, da se nova železna zavesa razpenja od Slovenije do Poljske. Ta fata morgana jim daje mandat, da napredno, demokratično in liberalno izključijo nepravoverno prebivalstvo teh dežel iz EZ. Daje jim mandat, da ga legalno in legitimno pljuvajo, zaničujejo, saj si kot reakcionarji in fašisti drugega ne zaslužijo.

Kljub temu pa bi bilo morda vredno premisliti, ali ni ta nova železna zavesa še ena dimna zavesa, ki jo dvigajo napredni antifašistični pravoverni levičarji, da lahko EZ spreminjajo v novo živalsko farmo, ki ne bo več omejena le na Srednjo Evropo kot nekoč, marveč tudi na Zahodno, jedrno. Pri tem zgodovinskem poslanstvu, nam pravi Orwell, imajo novinarji in njihovi učitelji nenadomestljivo vlogo.

»Vsi drugi prašiči na farmi so bili rezani. Med njimi je bil najbolj znan debelušček, ki mu je bilo ime Cvilko. Imel je okrogla lica, mežikajoče oči, njegovi gibi so bili urni in njegov glasek tenak. Bil je imeniten govornik, in kadar je dokazoval kaj posebno težkega, je imel navado, da je neprestano skakljal sem in tja in pri tem mahljal z repkom, kar je bilo zelo prepričevalno. O njem so pravili, da zna črno spremeniti v belo« (N. d., 15).

1 komentar