Po vsem svetu poteka danes prava vojna za svobodo. Svoboda, ki se izraža v zavesti, da lahko misliš, poveš po resnici in po svoje ter se družiš s komer hočeš. Fronte te vojne so zabrisane, vojaki ne nosijo uniform. Naboji so besede, bojišča so medijski prostor in sodišča. Nasproti množici posameznikov za svobodo se dviga Goljat organiziranega levičarstva, ki pod zastavo »politične korektnosti« in »sovražnega govora« sistematično vsiljuje svojo prazno ideologijo in zgrešen pogled na človeka in svet.
Včasih so levičarji izvajali svojo revolucijo na brutalno nasilen način. Tekla je kri v potokih. Sto milijonov komunističnih žrtev je pozabljenih. Kar so nekoč delali na moriščih, danes delajo na sodiščih. Vedno pa so uporabljali cenzuro, da so utišali nasprotnike.
Cenzura je poseg oblasti z namenom, da se nekoga utiša
Danes te ne ubijejo več, razen v skrajnih primerih in selektivno. Danes te tožilec obtoži, primeren sodnik, t.j. pristaš njihove ideologije, pa po zakonih, kakor si jih pač oni razlagajo, obsodi. Zdaj ni več množičnih grobov, zdaj so posamezni »umori« v sodnih dvoranah. Na poseben način pa sodelujejo v tej vojni mediji, posebno prevladujoči mediji, ki krojijo miselnost ljudi in nove komunikacijske stvarnosti: google, facebook, instagram ipd.
Nevidni ljudje za ekrani, včasih celo samo matematične formule, algoritmi, avtomatično prečešejo vse, kar se napiše in objavi na spletu in bojkotirajo ali preprosto izbrišejo, kar jim ni všeč. Izgovor: sovražni govor. A kaj ko ne smeš objaviti niti resnice in če je resnica »sovražni govor«, potem ostane samo to, da je laž »prijazen govor«. Tako postane parola »proč s sovražnim govorom« v resnici »cenzurirajmo vse, kar mi ne paše«. In tako se dejansko dela. In dejansko so cenzorji levičarji, zagovorniki teorije spola, LGBT agende in kar je še drugih takih deviacij. Vse pregledajo in kar jim ni všeč, odstranijo. Pri nas so to vlogo prevzele kar paradržavne, vendar v celoti levičarske ustanove, kakor je to zloglasna FDV ali Mirovni inštitut in še vrsta ad hoc ustanovljene instance (obskurni internetni portali), ki živijo od davkoplačevalskega denarja.
Vojna za svobodo govora je svetovna
In tu smo pri še eni točki te vojne. Denar. Sveta vladar! Levičarji (zagovorniki zablod našega časa, kakor so teorija spola, agenda LGTB, socializem ipd.) so povsod spretno dosegli, da jim vsaka država, tudi EU ali OZN namenja ogromno denarja. Ne le milijone, milijarde. Povsod hočejo voditi paradržavne ustanove z dobrimi državnimi plačami in sredstvi, ki jih nihče ne nadzira in predvsem. Ni jim potrebno ničesar pokazati, le prave barve morajo biti, da se odeti v »ugledno funkcijo« postavijo na mesto moralnih razsodnikov besed in dejanj svojih sovražnikov. Pa naj gre za varuha človekovih pravic, urad za enake možnosti, protikorupcijsko komisijo idr. Vedno in povsod morajo tam sedeti le levičarji. Sicer se jim svet poruši in njihovi mediji dan za dnem polnijo strani, eter in ekrane z pravim medijskim linčem ne-njihovega nositelja teh funkcij. Ne le v Sloveniji, povsod po svetu se to dogaja.
Vojna za svobodo govora je svetovna. Morda se zdi, da v Sloveniji malce bolj temeljito zmagujejo zagovorniki cenzure, enoumja in totalitarizma, ki prihajajo iz 70 letne tradicije miselnosti »država je naša blagajna, z njo delamo, kar hočemo« in »pravosodje je tako ali tako naše«. Ampak vojna ni končna, kajti nemogoče je doseči tisto, kar levičarji hočejo: da bi vsi mislili narobe. Kakor za zadnjega partijskega sekretarja Slovenija ni intimna izbira (čeprav ji je bil predsednik!, za levičarja demokracija in svoboda drugače mislečih niso intimna opcija). Svoboda govora pa je smiselna le, če obstaja resnica.
Verniki in naša Cerkev levičarjem še posebej trn v peti
Resnica ima namreč to lastnost, da zase vedno znova navduši tega ali onega in da se nekdo dvigne nad povprečnost in jim vse zapaca s svojim spreobrnjenjem. Na tej točki smo verniki in naša Cerkev levičarjem poseben trn v peti, ker v Cerkvi resnica žari na poseben način. Resnica je meso postala in prebivala med nami, ime ji je Jezus Kristus. Cerkev sovražijo, ker ne glede na naše grehe in napake, ostaja nauk, razodeta Beseda o Bogu, o človeku, o odrešenju, o grehu in o lepem življenju tu med nami. In vedno se najde kdo, ki hodi za njo.
Kdor pa hodi za Kristusom je svoboden postave. Ga lahko zatiraš, preganjaš, pobiješ, premagati ga ne moreš. In podobno je s Cerkvijo kjer se vedno znova pokaže, da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, torej Kristus tukaj in zdaj. Ne oni poveličan, ampak tisti na križevem potu in v smrtnih mukah na križu. Na nek način nenehoma umiramo, da vedno vstajamo od mrtvih. In vsega tega, kar je skrivnost vere, levičar ne razume in satan ne razume. Cerkev bo ostala, ker je Jezus tako rekel. To je tudi logično, saj je rekel »jaz sem z vami do konca sveta« in ta jaz, je Cerkev. Dokler pa jo vidimo samo v njenih človeških, socioloških dimenzijah, do tedaj uhaja razumevanju.
Boj za svobodo je trd, krvav, neizprosen in zagovorniki svobode govora smo še preveč nepovezani, preveč sami. Nasproti dobro organizirani in v zemeljske stvari zakopani manjšini se zdi, da smo nemočni. Levičar je s svojimi zablodami vedno in povsod manjšina, ki bi ne imela nobenega vpliva, če ne bi imela dostopov do mikrofonov, se napajala s tujim denarjem in posiljevala miselnosti in navade ljudi z indoktrinacijo v šolstvu in kulturi.
Sovražnega govora se ne premaga z levičarskimi recepti
Levičar je tisti, ki se izogiba debati, ker ve, da nima vsebine, ker ve, da ga resničnost premaga. Zato se zapirajo v svoj mehurček, v katerem je vse v redu in dobro, saj jim je marsikdaj prihranjen boj za kruh, za izobrazbo in za napredovanje. Ali ste že kdaj slišali, da so levičarji povabili k svojim omizjem drugače misleče na uravnotežen in pošten način? Ne. Saj ne morete, ker se to ne zgodi. In če se to slučajno zgodi, koliko negodovanja in nasprotovanja, koliko prave gnojnice se zlije ali na organizatorja ali pa na udeležence takega omizja!
Sovražnega govora se ne premaga z levičarskim receptom: cenzuro, zatiranjem utišanjem in ustrahovanjem ali sodnim preganjanjem. Čisto jasno je da se to spreminja v lov na čarovnice po predstavah tistih, ki imajo moč in vero v svojo lažno predstavo. Sovražni govor se lahko premaga z debato, argumentom, z dialogom in s prepirom o stvari/ideji in ne o ljudeh, s prepričevanjem, ki so orodja resnicoljubnih in spoštljivih ljudi. Vedno pa tako, da ohranimo in obranimo največjo pridobitev – svobodo. Da smemo povedati, kar mislimo, in nam tega nihče ne prepreči, četudi se motimo ali celo sovražimo.
V boj za svobodo govora smo, če hočemo ali ne, potegnjeni vsi. Nočemo cenzure, nočemo paradigme »sovražnega govora«. Hočemo svobodo, pa naj stane, kar hoče!
